Grozljivo je slišati besedo »rdeča cona«. Področje na Madagaskarju, kjer se pojavljajo tatovi, roparji, ki kradejo živino, pobijajo ljudi in kradejo še tisto skromno imetje, ki ga imajo ljudje, je država razglasila za najbolj nevarno področje na Madagaskarju.
Janez Krmelj je preko elektronske pošte pošiljal presunljive novice o dogodkih na področju njegovega misijona:
10. 6. 2016: »Tu imamo res kar zmedo. To noč smo odpeljali na kirurgijo v trebuh ustreljenega domačina. Tolpa je odgnala že drugo čredo v enem tednu. Ampitafa je manj kot 4 km od sinočnjega ropa. Nas šofer je tvegal vožnjo ponoči. Bolnik je preživel. Ljudstvo je zbegano. Mnogi so poskriti. Ljudje se selijo k sorodnikom. Doslej dva mrtva, sledilci govedi so se razbežali.«
11. 6. 2016: »Sinoči okrog 8 ure zvečer je tolpa obkolila večje naselje. Najprej so streljali. Ljudje so se poskrili. Zažgali so vas. Kar so od žetve riža ljudje že znesli v domove, je ogenj spremenil v pepel.»
12. 6. 2016: »Nocoj je v Ranomeni hud preplah, ker so banditi sporočili, da bodo napadli mesto. Upajmo, da je to le preplah. Ljudje se bojijo požiga mesta. Ranomena ima okrog 3.000 prebivalcev.«
26. 6. 2016: »Danes sem šel v Vatanato, to je 34 km zahodno od Ampitafa. Tam so v četrtek opoldne vdrli, domačini so se jih tako zbali, da so vsi zbežali čez reko na vzhodno stran. Tudi žandarji so komaj pobegnili pred množico roparjev. Odgnali so preko 200 govedi, izpraznili 29 staj, izropali vse, kar jim je prišlo v roke: lonce, oblačila, tudi žandarske uniforme, odeje, riž, izpraznili trgovine in … Domačin, ki je branil svoje imetje, je mrtev. Katastrofa.«
27. 6. 2016: »Novica v zadnji minuti. Dva kilometra pred naseljem je nekaj tisoč ljudi, ki so zagledali veliko skupino roparjev, ki se pomika proti Ranomeni. Preplah je velik in ljudje že bežijo iz mesteca v bližnji gozd. Tu miru že kak mesec ni več. Ljudje so v hudi stiski. Dežuje noč in dan. Strehe nad glavo ne bo to noč, strah ima velike oči. Trepet za življenje bo odeja te noči.«
3. 7. 2016: »Bil sem na podeželju, obiskoval sem najbolj prizadete, pogorelo vas Ambalavaitra. V petek zvečer so izpraznili še tri staje kake 4 km od nas. Nihče se ni upal braniti!«
JANEZ KRMELJ IN NJEGOVO DELO
Področje na Madagaskarju, kjer deluje misijonar Janez Krmelj, je res nevarno. V času mojega obiska smo prevažali ranjenca, ki so ga ranili z majhno sekiro, mu razbili čeljust in ga ranili po glavi. Odvrgli so ga na riževo polje misleč, da je mrtev. Preživel je! Ranjenega smo odpeljali v bolnico v Vangaindrano, kjer so poskrbeli zanj. Ni preprosto vztrajati na področju, kjer je nasilje nekaj vsakdanjega. Pa vendar misijonar Janez Krmelj vztraja. Center, kjer deluje, se imenuje Ampitafa. To je zdravstveni center, kjer skrbijo za bolne, imajo pa tudi porodnišnico. S tem so zmanjšali umrljivost porodnic. 
Poleg tega imajo te žene tudi možnost, da kasneje pripeljejo otroke na pregled in s tem omogočijo zdrav razvoj svojih otrok. Veliko skrb namenijo tudi izobraževanju. Osnovna šola, nižja gimnazija, za vse to poskrbijo pod okriljem centra Ampitafa in v njegovi bližini. Tudi najbolj oddaljenih krajev ne zanemarijo. Kraj Vatanato je od centra Ampitafa oddaljen 34 km. Do tega kraja ne pelje nobena cesta. Misijonar se je odločil, da bo pomagal zgraditi cesto. Ljudje iz kraja Vatanato prosijo tudi za cerkev, kjer bi se lahko zbirali. Zakaj se misijonarji tako trudijo za te ljudi; zakaj je dobro, da imajo v svoji vasi tudi cerkev, ki je ni tako preprosto dobiti. Ljudje iz posameznih vasi pridejo k misijonarju in ga prosijo, ali bi lahko dobili cerkev. Sicer pa misijonar sam najbolje razloži, kakšen je postopek, da dobijo cerkev, in zakaj je tako pomembno, da se jih vzgaja v krščanstvu: »Krščanstvo je dolgoletna naložba, dolgoročna naložba. To se ne more kar takoj nekaj poznati, ampak v desetletjih dela na nekem območju, pa ljudje le spoznajo. Je ena stvar, ki jim odpre novo vizijo življenja, jim pokaže neke delovne navade, jim pomaga, da se nekako iz njihove srede izločuje maščevanje. Ena glavnih napak, oziroma težav, s katerimi se ljudje srečujejo, je ta maščevalnost, ta notranji duhovni vzgib, ko mora takoj reagirati. Zato ne počakajo, ne morejo zdržati, zato gredo takoj k vraču, imajo ga za jasnovidca, ki jim pove, kdo je kriv tega in seveda tako izoblikujejo maščevanje nad tem človekom, čeprav morda tisti ni nič kriv in nima nič pri nesreči, ki se je nekomu pripetila. V glavnem ta nagib, ta notranji vzgib po maščevanju, je tako hud, da ljudje, če niso v krščanstvu, res sledijo tem čustvom in vračem. S tem pa naredijo veliko oslarijo.« Seveda me je zanimalo, ali se to konkretno vidi pri njihovem delu. Janez Krmelj odgovarja, da se vidi pri tistih plemenih, kjer so kristjani. Oni so tisti, ki pokličejo misijonarja in ga prosijo za pomoč. Tako se je zgodilo pri plemenu Ravehaba. Tako nam odstira pogled na mesto krščanstva pri ljudeh na Madagaskarju: »Pleme se je razdelilo v svoji sredi zaradi kazni rdečega vratu, kot se to direktno prevede ali kazni smrti, obsodbe zaradi kraje govedi. Potem so nas poklicali starešine, ki so že kristjani, da bi izvedli to, ker so rekli: poglejte, mi sami smo vsi umazani, ena in druga stran, ker smo se razdelili na dva dela. Ampak ti belec si edini v stanju, da nam lahko pomagaš v tem, ker si nevtralen, ker nisi obremenjen. No in smo potem zaradi tega, ker je bilo tam že toliko in toliko krščenih, prišli v to sredino in izpeljali s škofom Benjaminom spravo, ki je še sedaj v veljavi. Oni res ne morejo iz tega ven, ker so umazani, ker maščevanje umaže ene in druge. Ta obsodba na smrt zaradi kraje enega sadu (op.: cel grozd banan). To je nekaj težkega. Zaradi grozda banan so usmrtili človeka. Potem so se pa samo še maščevali: vi ste našega, mi bomo pa sedaj vašega. Podobno se dogaja zaradi kraje vreče manioka. Človeka ubijejo in potem se vse skupaj vrti v začaranem krogu sovraštva: smrt za smrt. In to gre v nedogled.« Krščanstvo pritegne ljudi zaradi zgleda. Sami vidijo, kaj vse se lahko spremeni. Janez Krmelj nam pripoveduje: »V glavnem zgledi vlečejo. Mi imamo sedaj veliko akcijo pogozdovanja in vidimo, da ljudje zgrabijo za priložnost, ker so sami videli, da mi iz teh dreves, ki smo jih posadili pred osmimi leti, že žagamo deske. 
Vidijo, da se lahko zelo enostavno posadi. Tudi sami so začeli saditi ta drevesa. Ko pridejo v bolnico, prosijo pri nas za lopato, da bi izkopali nekaj sadik afriške akacije. In rečemo, seveda, saj zato pa je, da si vzamete, pa odnesejo domov. V bolnici zdravijo bolnika in opazijo, kakšna velika drevesa so. Oni si nabirajo iz tega drva za tisti čas, ko skrbijo za bolnika v bolnici. S temi drvmi kuhajo. Oni s tem, ko vidijo sadove dela na misijonu, v centru Ampitafa, potem tudi sami tako naredijo. Ne samo preko besed, zgled je tisto, kar pritegne pozornost ljudi. Naša naloga, naloga misijonarjev je, da se na vseh področjih skušamo angažirati, nekaj narediti, pokazati, to so zgledni primeri. In potem se oni odločajo za to. To je ena od poti.« Seveda je veliko vprašanje, kako pridejo v posamezno vas k ljudem. To delo ni vsiljevanje, kot si velikokrat predstavljajo ljudje v Evropi, kjer na žalost izgubljamo čut za vero in duhovno. Janez Krmelj o širjenju krščanstva med ljudmi na področju misijona razmišlja brez kakršnekoli želje po vsiljevanju krščanstva: »Mi ne pridemo v nobeno vas, če nas ne povabijo. Ko smo mi povabljeni, se najprej zmenimo, kako in kaj bomo začeli. Oni morajo najprej zgraditi cerkvico iz lastnih sredstev. Potem ko vidimo, da je res interes povezan z vero, željo po veri, po Bogu, potem mi že naredimo kakšno cerkev tudi tam. In potem, če se število povečuje, potem je pa to zidana cerkev. Vedno pa mora pobuda priti iz lokalne sredine. 
Mi niti ne vemo, kakšne bi bile posledice, če bi nekaj vsiljevali. Morda imajo tam že protestante ali kaj podobnega. In potem rajši počakamo. Mi računamo, da Bog obuja te klice po veri. Verjamemo temu, da se bo na določenih mestih letos ali pa drugo leto ali pa čez več let nekaj prebudilo. S tem moramo računati. Če imam vero, računam s tem, da je Bog tisti, ki prvi obuja v srcih ljudi in potem čakamo, da povabijo.«
Pomemben del svojega časa namenijo misijonarji tudi skrbi za izobraževanje. Tudi ljudje sami spoznavajo, kako pomembno je to področje v življenju. Res je, da morajo sami spoznati, da je šolanje potrebno, potem gredo stvari veliko lažje. O šolah in ljudeh okoli centra Ampitafa takole pove: »Ta šola je nastala kot sad neke skupne ideje mene kot duhovnika, ki tukaj oskrbujem to območje in ljudstva. Kam sedaj s temi učenci, ki se bodo izšolali v osnovni šoli? No, potem smo se dogovorili: vi boste dali zemljo; pomagali boste, ker so tu zgradbe za učitelje; pomagali boste, da bodo imeli učitelji prostore, čisto preproste, kjer bodo lahko živeli. Jaz bom daroval za streho teh hišic za učitelje. Potem bomo pa skupno zastavili. Bomo videli ali bo to šlo ali ne bo šlo. Že na začetku je, ti, ki učijo tukaj, so namreč profesorji. Najnižja stopnja mora biti matura (op.: nižja matura), pa če je še plus ena, dve, tri leta. To je že stopnja izobrazbe, ki je učitelji tukaj nimajo, ni jih mogoče tukaj dobiti. No, bomo videli s skupnimi močmi. Potem smo seveda še napeli sile, da bi vsaj nekatere učitelje država sprejela. Prejšnji inšpektor je bil zelo naklonjen. In potem smo rekli, da bi opravičili to šolo, ker sta dve občini, da bi bila to zelena šola. Torej bi imela tudi program za sajenje in za živinorejo in pogozdovanje. To je teklo dve leti. No, potem so se razmere nekoliko spremenile. Zdaj je ta šola ena od splošnih šol, brez zelenega programa. Kako je prišlo do tega, kar je sedaj? Začeli smo poskusno. 
Zato smo gradili lesene zgradbe. Dogovorili smo se, da bodo ljudje znosili ves les za učilnice, mi bomo pa dali, kar je treba plačati z denarjem. Dogovor je bil, da bodo sami storili vse tisto, kar lahko naredijo sami! Prinesli so les iz gozda … Morali so nanositi pesek, kolikor ga je bilo potrebno za zidavo. Prinesti so morali tudi kamenje in podobno. Naredili smo dve leseni zgradbi, to se pravi štiri razrede. No malo manjši razredi so, ker ni bilo upanja, da bo kakšen velik naval. Za razliko od osnovne šole je tukaj zajeto veliko večje območje. Tako pridejo še iz sosednjih občin. Pridejo sem v šolo, ker tam nimajo takšne ponudbe. Tako je, kar naenkrat, število začelo naraščati. Zdaj so prostori premajhni in smo morali nenadoma narediti tele barake. Tukaj nisem jaz nobene stvari investiral. Domačini so vse naredili sami. Kupil sem jim samo nekaj desk, da so lahko postavili klopi, vsajene direktno v zemljo. Vidi se, da se vztrajnost pri ljudeh nadaljuje. Pri ljudeh je interes. Zaradi tega smo se odločili, da takih skrajnih razmer, ki so res nevzdržne (če je dež z vetrom, potem je v učilnicah mokro, tudi njihovi zvezki, šolo morajo zapreti in iti domov) ne bomo pustili. 
Odločili smo se, da bomo delali zidano zgradbo za učilnico. Tako bo pa ena šola res ustrezna temu nivoju. In sedaj že gradimo.« Na podeželju je zelo težko dobiti učitelje. Če je le mogoče, ti učitelji niso iz domačega kraja. Zakaj je tako pomembno, da je učitelj od drugje? »Če mi vzamemo domačega učitelja, potem bo moral iti na bdenje pri mrliču v vasi. Moral bo iti na vsa ljudska sodišča, povsod bo moral biti navzoč. To so lokalne zahteve. In to je nevzdržno, da učitelj toliko dni v letu manjka in se potem uspeh pokvari. Veliko stvari se pokvari. In otroci trpijo, mladina, ki se zdaj šola, tudi trpi.« Misijonar je našel drugačen način, da pridejo učitelji iz 500 km oddaljenih krajev. »Zato jim pomagam z rižem. To pomeni dve merici riža na učitelja na dan, ki aktivno dela tukaj. To je pač strošek. Tukaj riža ni možno kupiti. Tukaj ni nobene trgovine, ni nobenega trga. Prvi trg je v kraju Ranomena, oddaljen 25 kilometrov. Tam je trg. In vse je precej drago. Mi poskušamo s to stimulacijo. Da jim damo hrano. Če jim daš hrano, kot sem rekel, ima tudi beseda neko težo pri tistemu, ki mu daješ hrano, ki mu daješ riž in to se nam splača. To se meni obnese. Je sicer strošek, ampak do zdaj se je to pokrivalo. Upajmo, da se bo naprej tudi. Tukaj ne moreš nič narediti brez zaupanja v božjo previdnost. To je ena od stvari, ki nas tukaj drži in moramo še naprej zaupati, da se bo pokrilo. Seveda je kriza. Saj vemo, vsepovsod se pojavlja, da si brez denarja. Moraš reči, potrpite malo, saj bo. To je težko reč tistemu, ki nima za jesti. Ampak do sedaj se je vse izšlo. Sedaj smo imeli že trikrat zaključni izpit. Že tri generacije so tu zaključile nižjo gimnazijo. Uspeh je bil 47 %. To je daleč nad državnimi šolami.«
Prizadevanje za dobro izobrazbo je potrebno zaradi prihodnosti ljudi na tem področju: »Nekaj izobražencev vsaj na nižjem nivoju bo prišlo iz teh naših šol. Otrokom smo pomagali do tega. In to je velika stvar. Otrokom pripovedujem in postavljam vprašanje: Od kje so učitelji? Prišli so 500 km daleč, da nas učijo. Ampak vi boste njih zamenjali. Ne bo dolgo, ko boste vi na tem mestu. In mi isto! V prihodnosti bomo potrebovali babico, potrebovali bomo zdravnika. In če ne bomo imeli izobrazbe, ne bo prišlo nikoli do tega poklica. Ampak vi boste to deželo naprej peljali. No in nekako razumejo.«
Ob vsej tej skrbi pa je misijonar Janez Krmelj na razpolago ljudem na področju, kjer deluje. Tudi kadar se zgodi prometna ali kakšna druga nesreča, je Janez Krmelj zraven. V mesecu avgustu (22. 8. 2016) se je zgodila huda prometna nesreča v kraju Ranomena. Tako nam je sporočil preko elektronske pošte: »Danes teden je bila huda nesreča v Ranomeni. Taxi-brousse je bil slabo vzdrževan. Da bi ga zagnali, so ga porinili. Nato se je spustil navzdol in ker je bil brez zavor, je zdrvel po klancu navzdol. Končal je s skokom kakih 15 m globoko v prepadu. Ko smo izvedeli, smo na hitro nabrali nekaj nujnega materiala. Z našim osebjem smo šli reševat. 
Dva mrtva in enajst ranjenih, od teh jih je bilo šest težko ranjenih. S štirimi avtomobili smo odpeljali vse ranjence. Vse smo žive dostavili v protestantsko bolnico v Vangaindrano. Dva sta bila v komi. Eden od njiju je zaradi hudih krvavitev dvakrat bruhnil kri že med vožnjo in naslednji dan umrl. Vsi ostali so rešeni, med njimi tudi nosečnica. Vsi ponesrečenci so bili učitelji, ki so šli na izobraževanje.« Kasneje je dodal še nekaj podatkov: »Noseča žena je bila več mesecev noseča. Njej ni bilo hudega. Ni imela niti praske in otroka je ohranila. To se zgodi v teh krajih, kjer ni nobene discipline pri tehničnih pregledih. Najhujše je bilo zato, ker je tisti, ki je umrl, to je bila cela zgodba, iz Marovitzke, to je še južno od Befotake. Od tam je prišel en dan peš do Befotake, drugi dan do kraja Midongy in tretji dan do kraja Ranomena. Potem si je pa revež kupil karto za smrt. Še teh štirideset km pred ciljem je pa takole nesrečno končal.« in misijonar je vedno zraven, kadar je treba reševati ljudi.
Pri tem lahko vsak izmed nas pomaga! Misijonarji ne morejo nič storiti brez pomoči iz Slovenije. Darujemo lahko za riž, za gradnjo šol, za vzdrževanje prevoznih sredstev, za pomoč pri pogozdovanju … Vse to pomaga misijonarju Janezu Krmelju pri njegovem delu na misijonu Ampitafa. Vaš dar ni samo dar, pomeni tudi biti z ljudmi v »rdeči coni«, kjer ljudje trpijo zaradi vsakodnevnega nasilja. Pomagamo jim lahko za lepšo prihodnost. Vaš dar dobi novo življenje, ker prinaša ljudem upanje, vero in ljubezen.
Hvala vam!