RAZMIŠLJANJA OB BOŽJI BESEDI – OKTOBER 2021

Sestre trapistke iz Vitorchiana v Italiji so za vsak dan v oktobru pripravile razmišljanje/meditacijo ob božji besedi.

1. OKTOBER 2021 – PETEK, 26. TEDNA MED LETOM

[bg_collapse view=”link-inline” color=”#4a4949″ icon=”arrow” expand_text=”Klikni tukaj za besedilo” collapse_text=”Zapri” ]
Spomin sv. Terezije Deteta Jezusa, device, cerkvene učiteljice, zavetnice misijonov
(Bar 1,15-22; Ps 79; Lk 10,13-16)
Ta prvi dan misijonskega meseca evharistično praznovanje v besednem bogoslužju predlaga zelo stroga besedila, ki opisujejo dogodke iz preteklosti, vendar so vznemirljivo pomembna. Jezus, ki je ravnokar izbral novih dvainsedemdeset učencev in jih poslal oznanjevat, že predvideva brezbrižnost ali celo zavračanje mnogih kot posledico pridiganja o Božjem kraljestvu:
Jezus jim je rekel: »Gorje ti, Horazín! Gorje ti, Betsajda! Če bi se v Tiru in Sidónu zgodila mogočna dela, ki so se zgodila v vaju, bi se že zdavnaj spokorila, sedeč v raševini in pepelu. Toda Tiru in Sidónu bo ob sodbi laže kakor vama. In ti, Kafarnáum! Se boš mar do neba povzdignil? Do podzemlja se boš pogreznil. Kdor posluša vas, posluša mene, kdor pa zavrača vas, zavrača mene. In kdor zavrača mene, zavrača tistega, ki me je poslal.«
V prvem berilu razmišljamo o besedah, ki jih pripisujejo preroku Baruhu, Jeremijevem učencu, ki je živel v času babilonske sužnosti šest stoletij pred Kristusom. Tudi on je z bolečino opažal posledice greha po vsem Judovem kraljestvu:
»Gospodu, našemu Bogu, je lastna pravičnost, sramota na obličju pa – kakor ta dan – nam, vsakemu človeku v Judu in prebivalcem Jeruzalema, našim kraljem, našim knezom, našim duhovnikom, našim prerokom in našim očetom, kajti grešili smo pred Gospodom in postali smo mu nepokorni. Nismo prisluhnili glasu Gospoda, svojega Boga, da bi hodili po Gospodovih zapovedih, ki nam jih je dal. Od dneva, ko je Gospod izpeljal naše prednike iz egiptovske dežele, do tega dne smo bili nepokorni Gospodu, svojemu Bogu, in lahkomiselno smo ravnali, da nismo poslušali njegovega glasu. In tako se nas držita zlo in prekletstvo, s katerim je Gospod zagrozil po svojem služabniku Mojzesu na dan, ko je izpeljal naše očete iz egiptovske dežele, da bi nam dal deželo, v kateri tečeta mleko in med – kakor ta dan. Mi pa nismo prisluhnili glasu Gospoda, svojega Boga, v skladu z besedami prerokov, ki jih je pošiljal k nam. In vsak od nas je odšel, da bi po pameti svojega hudobnega srca služil tujim bogovom in tako delal, kar je zlo v očeh Gospoda, našega Boga.«
Stvarnost greha, nepokorščine in brezbrižnosti je stalnica v zgodovini človeštva, pa tudi v naši osebni zgodovini. Svetopisemska besedila, ki nas spominjajo na to, pomagajo verujočim, da zavzamejo pravo mesto pred Bogom in bližnjim: vsi smo grešniki, vsi neprestano potrebujemo odrešenje kot skupnost in kot posamezniki.
Psalm 79 po berilu je krik po tem odrešenju: sveto mesto je bilo uničeno, tempelj onečaščen. H komu se lahko obrnemo, koga naj pokličemo? Psalmist dobro ve, da Bog edini lahko reši svoje ljudstvo, zato se začne z njim prepirati, da bi spremenil njegovo naravnanost in pridobil njegovo usmiljenje:
O Bog, narodi so prišli v tvojo dediščino, oskrunili so tvoj sveti tempelj, Jeruzalem so spremenili v kup razvalin. Trupla tvojih služabnikov so dali za hrano pticam neba, meso tvojih zvestih zverem zemlje; prelivali so njihovo kri kakor vodo okrog Jeruzalema, ni bilo pogrebca. Postali smo sramotenje našim sosedom, v zasmehovanje in posmeh tistim, ki nas obkrožajo. Doklej, Gospod? Se boš jezil za vedno? Bo gorela kakor ogenj tvoja gorečnost? Ne spominjaj se proti nam krivd prednikov. Hitro naj pride pred nas tvoje usmiljenje. Zakaj postali smo zelo slabotni.
Pomagaj nam, Bog naše rešitve, zaradi slave svojega imena. Reši nas, izbriši naše grehe zaradi svojega imena.
Verujoči dobro vemo, da smo brez Božje pomoči vsi reveži, sami, izgubljeni, nemočni, nesrečni. Vsak človek išče srečo in pričakuje odrešenje, vendar naša moč sama ne zadostuje, da ga pridobili. Ponižno zavedanje te nemoči in nujnosti nas odpira, da ju sprejmemo in uživamo. Res smo grešniki, ampak grešniki, ki jim je bilo odpuščeno. Kristus nas je odrešil. Bog hoče, da bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice. (1 Tim 2,4)
Hvaležnost in veselje, ker nam je bilo odrešenje podarjeno in se nam še vedno podarja, spreminjata srce in življenje vsakega krščenega človeka, tako da želi posredovati prejeti dar drugim. Tako pa se tudi ti lahko prepoznajo kot Božji otroci, ki jih čaka večno življenje, in postanejo misijonarji, glasniki življenja, smrti in vstajenja Jezusa Kristusa.
Obveza, da oznanjamo Kristusa, Odrešenika vseh ljudi in vsakega posameznika, torej ni služba, ki jo imamo samo znotraj krščanske skupnosti, ampak je za celotno človeštvo, ki lahko, če tako želi, sprejme veselo oznanilo, evangelij Jezusa Kristusa, ki je postal človek za nas in za naše odrešenje. Noben verujoči se ne more izogniti dolžnosti, da oznanja Kristusovo odrešenje, vsak na način in v obsegu glede na svojo poklicanost in položaj v svetu. Kadar te želje v sebi ne čutimo, bi se morali vprašati, kako pristno in trdno je naše življenje po veri.
Ljubezen nas sili, da sporočamo lepoto in resnico odrešenja na tisoč različnih načinov, z življenjskim pričevanjem, z besedami, s tišino, s kretnjami, z molitvijo, v vsakodnevnih odnosih, v preprosti ljubezni in prijateljstvu. Resnična ljubezen se prepozna po svojih sadovih.
Danes obhajamo liturgični spomin sv. Terezije Deteta Jezusa, ki je skupaj z velikim apostolom sv. Frančiškom Ksaverijem zavetnica misijonov.
Mlada karmeličanska redovnica Terezija ni nikoli zapustila utesnjenih zidov svojega karmela v Lisieuxu, vendar se je dobro zavedala, da je njeno skrito življenje zavoljo Kraljestva, zavoljo prihoda Kraljestva, za njegovo rast in širjenje. Vedela je, da je dežela, ki prva potrebuje spreobrnjenje, njeno srce in da je življenje, ki si ga je izbrala, s svojimi zahtevami po veri, molitvi in pogosto napornem bratskem občestvu na skrivnosten način apostolsko plodno. Hrepenela je po vseh darovih, ki jih sv. Pavel opisuje v Prvem pismu Korinčanom, a je našla še bolj popolno pot – pot ljubezni:
Vendar morate hrepeneti po večjih milostnih darovih. Naj vam pokažem še odličnejšo pot. Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi. (1 Kor 12,31-13,3)
Mlada redovnica je pregledovala različne vloge, ki obstajajo v Cerkvi, vendar se ni z nobeno poistovetila:
Ko sem razmišljala o skrivnostnem Telesu Cerkve, nisem prepoznala sebe prav v nobenem udu, ki jih našteva sveti Pavel, bolje rečeno – rada bi se prepoznala v vseh. Ljubezen mi je dala ključ do poklica. Če je Cerkev telo, sem si dejala, telo iz različnih udov, ji pač ne manjka najpotrebnejši, najplemenitejši od vseh. Spoznala sem tedaj, da ima Cerkev srce in da to srce gori v Ljubezni. Bilo mi je jasno, da samo ljubezen daje udom Cerkve njih dejavnost. Če bi ta ljubezen ugasnila, bi apostoli ne oznanjali več evangelija, bi mučenci ne hoteli več preliti svoje krvi. Doumela sem, da ljubezen v sebi druži vse poklice, da je ljubezen vse, da obsega vse čase in kraje, z eno besedo – da je ljubezen večna.
Tedaj sem v zamaknjenju nore radosti vzkliknila: O, Jezus, ljubezen moja! Slednjič sem le našla svoj poklic: moj poklic je ljubezen! Da, našla sem svoje mesto v Cerkvi. To mesto pa si mi odkazal ti sam, moj Bog. Jaz bom v srcu Cerkve, svoje matere, Ljubezen. Tako bom hkrati vse … tako se bodo moje sanje uresničile!!!
(Manuscrits autobiographiques, Lisieux 1957, 227-229, iz The Liturgy of the Hours © 1973, 1974, 1975, ICEL; prevod: Avtobiografski spisi, Karmel Sora, 1997, str. 173)
Toda karmeličanski svetnici zemeljsko življenje ni bilo dovolj, da bi ljubila Jezusa in vodila druge k ljubezni do njega. V zadnjem pismu misijonarju na Kitajskem, očetu Adolphu Roullandu iz Društva za tuje misijone v Parizu (MEP), je napisala:
Res računam na to, da tudi v nebesih ne bom nedejavna. Moje hrepenenje je, da bi še naprej delala za Cerkev in za duše (Pismo 254, 14. julij 1897, iz arhiva karmela v Lisieuxu)
Med zadnjo boleznijo je pogosto ponovila svoje prepričanje, da se pristnost naše ljubezni do Boga kaže v kakovosti naše ljubezni do drugih, in se je še naprej pripravljala za to univerzalno poslanstvo brez časa ali meja:
Ljubi Bog mi ne bi dal te želje, da po smrti delam dobro na zemlji, ko bi je ne hotel uresničiti; pač pa bi mi dal željo, da se spočijem v njem. (Zadnji pogovori, »Rumena beležnica« matere Agneze, 18. julij 1897)
Nekaj tednov kasneje se je takole izrazila:
Dokler si v sponah, ne moreš opravljati svojega poslanstva, pozneje, po smrti, pa bo čas za tvoja dela in tvoje zmage. (Zadnji pogovori, »Rumena beležnica« matere Agneze, 10. avgust 1897)
14. decembra 1927 je Pij XI sv. Terezijo Deteta Jezusa razglasil za svetovno zavetnico misijonov in ji podelil isti naziv kot sv. Frančišku Ksaveriju. Zato je dobila tudi mesto v liturgiji in, čeprav je to povzročilo veliko presenečenje, doslej še ni bilo primernejše izbire.
prevod: Cvetka Kham[/bg_collapse]

2. OKTOBER 2021 – SOBOTA, 26. TEDNA MED LETOM

[bg_collapse view=”link-inline” color=”#4a4949″ icon=”arrow” expand_text=”Klikni tukaj za besedilo” collapse_text=”Zapri” ]
Spomin angelov varuhov
(Bar 4,5-12.27.29; Ps 69; Lk 10,17-24)
Glavna tema današnjih mašnih besedil je tolažba, katere sad je veselje: prerok Baruh, ki je ljudem govoril o njihovih grehih, ločitvi od Boga in kazni kot posledici, zdaj postane glasnik tolažbe in upanja:
Bodi pogumno, moje ljudstvo, spomin Izraela. Prodani ste bili poganom, a ne v uničenje, temveč ste bili izročeni sovražnikom, ker ste razjezili Boga. Razdražili ste namreč njega, ki vas je ustvaril, ker ste darovali demonom in ne Bogu. Pozabili ste na večnega Boga, ki je skrbel za vas, razžalostili ste tudi mater Jeruzalem, ki vas je vzgojila. Kajti videla je jezo, ki je od Boga prišla nad vas in je dejala: Poslušajte, sosedje Siona! Bog je nadme privedel veliko žalost. Videla sem izgnanstvo svojih sinov in hčerá, ki ga je nadnje privedel Večni. Z veseljem sem jih vzgojila, z jokom in žalostjo sem jih poslala proč. Nihče naj se ne veseli nad menoj, vdovo in od mnogih zapuščeno. Opustošena sem zaradi grehov svojih otrok, ker so se odvrnili od Božje postave. Postanite pogumni, otroci, in zavpijte k Bogu! On, ki je to poslal nad vas, se vas bo spomnil. Kakor se je vaše srce nagnilo k odpadu od Boga, tako se vrnite z desetkratno vnemo, da ga poiščete. On, ki je privedel nad vas nesrečo, vam bo naklonil večno veselje z odrešenjem.
Psalm je slavospev tolažbi, ki jo Bog v svojem usmiljenju naklanja ubogim:
Ponižni vidijo, veselijo se; vi, ki iščete Boga, naj oživi vaše srce. Zakaj Gospod posluša uboge, svojih jetnikov ne zaničuje. Naj ga hvalijo nebesa in zemlja, morja in vse, kar se v njih giblje. Zakaj Bog bo rešil Sion in pozidal mesta Judove dežele, da bodo prebivali tam in jo podedovali. Zarod njegovih služabnikov jo bo podedoval, kateri njegovo ime ljubijo, bodo v njej prebivali.
Bog dobro ve, da zaradi krhkosti človeškega srca njegovi otroci ne morejo živeti, če nimajo upanja in veselja. Zato ukazuje svojim glasnikom, naj jim prinašajo besede spodbude, naj se očitki izmenjujejo s povabili k veselju. Vabi jih, naj razmišljajo o prihodnosti v blaginji in miru, ki je samo slutnja odrešenja in večnega veselja, ko bodo odrešeni vstopili v polnost veselja v sv. Trojici, kjer bo Bog vse v vsem.
V prelepem odlomku iz Lukovega evangelija se Jezus veseli z 72 učenci, ki se zmagoslavno vrnejo z naloge in mu z naivnim ponosom pripovedujejo, kako so pokorili demone. Seveda deli srečo s svojimi, saj so v njegovem imenu tudi oni začeli zmagovati nad demoni. Potem nemudoma potrdi svojo zmago nad zlom in moč, ki jo je dal svojim učencem, da premagajo nasprotnikovo zvijačnost:
Dvainsedemdeseteri so se veseli vrnili in govorili: »Gospod, celo demoni so nam pokorni v tvojem imenu.« In rekel jim je: »Gledal sem satana, ki je kakor blisk padel z neba. Glejte, dal sem vam oblast stopati na kače in škorpijone ter na vsakršno sovražnikovo moč. In nič vam ne bo škodovalo.« (Lk 10,17-19)
Takoj potem pa jih z velikim realizmom pouči: povabi jih nazaj v veselje, ki jim ga ne more nihče nikoli vzeti. To ni veselje nad trenutnim uspehom, nad potrditvijo, nad podreditvijo nasprotnika ali nad trpljenjem, ki bo zagotovo prišlo, ampak je to tisto veselje, ki ostane na vekomaj, ker so njihova imena zapisana v nebesih. Kakšno veselje, ko se zavedo, da jih Bog ljubi z neizmerno ljubeznijo, da so po njegovi moči že odrešeni in da niso več tujci ali gostje, ampak sodržavljani svetnikov in člani Božje družine! Združeni s Kristusom, ki je z učlovečenjem postal njihov brat, so postali sinovi in hčere v Sinu. Kot taki imajo privilegij, da sodelujejo pri njegovem poslanstvu, pri poslanstvu, ki ga je Oče dal Sinu, ki pa ni brez padcev, bolečine ali smrti – kakor je veljalo tudi zanj:
Vendar se ne veselite nad tem, da so vam duhovi pokorni, ampak se veselite, ker so vaša imena zapisana v nebesih. (Lk 10,20)
Temu sledi veličasten prizor, v katerem se Jezus predstavi učencem v vsej lepoti svoje božanske človeškosti: izpričuje neskončno ljubezen do Očeta in obenem potrpežljivo in usmiljeno ljubezen do svojih učencev, nežnost, s katero gleda nanje v njihovi krhkosti in slabotnosti:
Prav tisto uro se je razveselil v Svetem Duhu in rekel: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč. Vse mi je izročil moj Oče. Nihče ne spoznava, kdo je Sin, razen Očeta, in nihče, kdo je Oče, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti.« (Lk 10,21-22)
Mi kristjani, ki nam je bilo to razodeto, imamo nalogo, da nadaljujemo Sinovo poslanstvo in se mu prilagodimo v skladu s poklicanostjo, ki jo je vsak od nas prejel. Del naše naloge je, da – ukoreninjeni v krstu in zato odrešeni, sad Kristusovega vstajenja – z ljubeznijo sprejmemo vse trpljenje, prepleteno z veseljem, ki ga prinaša vsak človeški obstoj.
To veliko upanje, gotovost in veselje nad uspehom v taki preprosti, pa vendar tako težki nalogi najdemo v dejstvu, da je človeško življenje od začetka do smrtne ure obkroženo z angeli, ki nas varujejo in za nas posredujejo (prim. Katekizem Katoliške cerkve, 336). Kot pravi misijonarji človeštva angeli oznanjajo velike skrivnosti odrešenja, skupaj z nami potujejo skozi težave, se bojujejo s hudičem – in ga premagujejo. So konkreten znak Božjega zanimanja za naše vsakdanje življenje z njegovimi običajnimi majhnimi in velikimi skrbmi, z vsakdanjim veseljem in trpljenjem.
Kot piše papež Frančišek v svoji Poslanici papeškim misijonskim družbam 21. maja 2020, nam je Bog blizu v življenju, v naših vsakodnevnih prizadevanjih, naših čustvih in naših potrebah. Čisto konkretno skrbi za nas.
Jezus je svoje prve učence srečal na obali Galilejskega jezera, ko so bili zatopljeni v svoje delo. Ni jih srečal na kakem sestanku ali na seminarju za vzgojo ali v templju. Jezusovo oznanilo odrešenja ljudi vedno doseže tam, kjer so, in takšne, kakršni so, v njihovem dejanskem življenju. Vsakdanjost življenja, soudeležba pri potrebah, upanju in problemih je prostor in pogoj, v katerem lahko tisti, ki je spoznal Kristusovo ljubezen in prejel dar Svetega Duha, daje razlog za vero, upanje in ljubezen tistim, ki po tem sprašujejo, ko hodi skupaj z drugimi, poleg vseh. Zlasti v času, v katerem živimo, ne gre za to, da bi si izmišljali »specializirane« tečaje usposabljanja, da bi ustvarjali vzporedne svetove ali oblikovali »slogane«, ki so samo odmev naših lastnih misli in skrbi . Kot primer sem že večkrat omenil tiste v Cerkvi, ki nas ves glas razglašajo »Zdaj je ura laikov!«, medtem ko se zdi, da se je ura ustavila.«
Bližina angela, ki ga je Bog poslal, da nas poučuje, varuje, podpira in vodi, vsakemu izmed nas zagotavlja, da lahko varno dosežemo tisto stanje najvišje in dokončne sreče, h kateri nas kliče Bog: življenje brez konca, z Marijo, angeli in svetimi, gledanje Boga »iz obraza v obraz«, občestvo ljubezni s sveto Trojico (prim. Kompendij Katekizma, 209).
Ker ima vsak kristjan ob sebi angela, ki ga varuje in vodi, nas Cerkev na ta drugi dan v oktobru vabi, da se spomnimo svojih angelov varuhov, zvestih Božjih služabnikov in poslancev, ki izvršujejo svoje odrešenjsko poslanstvo za celotno človeštvo (prim. Kompendij Katekizma, 60-61).
Sveti Bernard iz Clairvauxa, opat in mistični teolog iz meniškega reda cistercijanov, nam v pridigi o stavku iz psalma 91: »Zakaj svojim angelom bo zate zapovedal, naj te varujejo na vseh tvojih potih.« (Ps 91,11) pomaga razmišljati, kdo so angeli, in nas vabi, da se zahvaljujemo Bogu za njegovo usmiljenje in čudeže, ki jih dela človeškim otrokom:
Zahvaljujte se jim in govorite med narodi, Gospod je naredil zanje velike stvari. O Gospod, kaj je človek, da si se mu dal spoznati, ali zakaj mu naklanjaš svoje srce? In zares mu naklanjaš srce; kažeš mu svojo skrb in zanimanje. Končno mu pošiljaš svojega edinega Sina in milost svojega Duha in mu obljubljaš, da bo gledal tvoje obličje.
In tako, da bi bila tvoja skrb za nas v nebesih popolna, pošiljaš tiste blagoslovljene duhove, da nam strežejo, in nam jih daješ za varuhe in učitelje. »Svojim angelom je naročil, naj vas varujejo na vseh vaših potih.« Te besede bi vas morale napolniti s spoštovanjem, vam vzbuditi predanost in vliti zaupanje; spoštovanje do bližine angelov, predanost zaradi njihovega ljubečega služenja in zaupanje zaradi njihove zaščite. In tako so angeli tu; ob tvoji strani so, s tabo so, prisotni zaradi tebe. Tukaj so, da te ščitijo in ti strežejo.
Toda čeprav jim je Bog dal to nalogo, jim moramo biti vseeno hvaležni za veliko ljubezen, s katero ubogajo in nam v veliki potrebi pridejo na pomoč. Torej bodimo vdani in hvaležni tako velikim zaščitnikom; vračajmo jim ljubezen in jih častimo, kolikor jih moremo in moramo.
In vendar morata vsa naša ljubezen in čast iti Njemu, kajti On je tisti, od katerega prejemajo vse, kar jih dela vredne naše ljubezni in spoštovanja.
Torej bi morali, bratje moji, kazati svojo naklonjenost do angelov, kajti nekega dne bodo naši sodediči, prav kakor so tu spodaj naši varuhi in zaupniki, imenovani in postavljeni od Očeta. (…)
Česa bi se bali ob takih zaščitnikih? Njih, ki nas varujejo na vseh naših poteh, ni mogoče premagati ali zapeljati, kaj šele da bi oni zapeljali nas. Zvesti, preudarni, mogočni so. Zakaj se torej bojimo? Moramo jim samo slediti, ostati v njihovi bližini in bomo bivali v varstvu Božjih nebes. (Sermo 12 in psalmum Qui habitat,3, 6-8; Opera omnia, Edit. Cisterc 4:[1966], 458-462)
K besedam svetega opata iz Clairvauxa lahko dodamo samo praktično spodbudo: kolikor nam Bog da in je mogoče, nadaljujmo delo nebeških poslancev in tudi sami postanimo »angeli« svojim bratom in sestram. Ta zasnova je med našo preprosto vero in vsakdanjim jezikom, saj nekoga, ki tolaži, brani ali spremlja drugega ali druge, imenujemo »angel«. Angeli in svetniki so dejansko najbolj uspešni misijonarji.
prevod: Cvetka Kham[/bg_collapse]

3. OKTOBER 2021 – ROŽNOVENSKA NEDELJA

[bg_collapse view=”link-inline” color=”#4a4949″ icon=”arrow” expand_text=”Klikni tukaj za besedilo” collapse_text=”Zapri” ]
Rožnovenska nedelja
(1 Mz 2,18-24; Ps 128; Heb 2,9-11; Mr 10,2-16)
Ob berilih te prve nedelje v oktobru se lahko podamo skozi sintezo ali zgoščen prikaz celotne zgodovine odrešenja in pustimo, da nas očara lepota izvirnega, od Boga zasnovanega načrta, da občutimo dramo, ker ta načrt še kar kvarimo skozi stoletja in vse do današnjih dni, lahko pa tudi dojamemo, kje in v kom najdemo svojo rešitev.
Prvo berilo, vzeto iz Prve Mojzesove knjige, nas vrača v Edenski vrt, kjer:
je Adam dal imena vsej živini in vsem pticam neba in vsem živalim polja, za Adama pa se ni našla pomočnica, njemu primerna. Tedaj je Gospod Bog dal pasti na Adama trdno spanje, da je zaspal. Vzel je eno njegovih reber in tisto mesto napolnil z mesom. Gospod Bog je iz rebra, ki ga je vzel Adamu, naredil ženo in jo privedel k Adamu. Tedaj je rekel Adam: »To je zdaj kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa; ta se bo imenovala móžinja, kajti iz moža je vzeta.« Zaradi tega bo zapustil mož očeta in mater in se držal svoje žene in bosta eno meso.
Veselo začudenje in vzneseni vzklik Adama pred Evo, ki so ga cerkveni očetje tako pogosto razlagali, priča o lepoti različnosti z ljubeznijo združeni v eno. Moški in ženska v vsej svoji različnosti in edinosti, ki ta njun ljubeči in rodovitni odnos ustvarja, sta ustvarjena po podobi nedeljive in večne Božje resničnosti.
Psalm 128 takole opeva to izvirno lepoto:
Blagor vsakemu, ki se boji Gospoda, ki hodi po njegovih potih. Sadove truda svojih rok boš užival, srečen boš in vedno ti bo dobro.
Tvoja žena bo kakor rodovitna trta sredi tvoje hiše. Tvoji otroci bodo kakor oljčne mladike okrog tvoje mize.
Glej, tako bo blagoslovljen človek, ki se boji Gospoda. Blagosloví naj te Gospod s Siona. Uživaj blaginjo Jeruzalema vse dni svojega življenja. Naj ti bo dano videti svojih otrok otroke. Mir naj vlada nad Izraelom.
Padec je seveda zatemnil to prekrasno podobo družine, zedinjene v zakonski ljubezni in blagoslovljene z darom njunih otrok, da napreduje ob delu, ki sicer utruja, a hkrati prinaša tudi zadovoljstvo in je v korist. Žal še predobro poznamo vse posledice greha: poželenje, zatiranje, razdvojenost, sovraštvo, žalost in smrt
V evangeliju pa farizeji, pobožni možje in poznavalci Postave, s svojimi zavajajočimi in hinavskimi vprašanji jasno kažejo ločitev od pristnosti in izvirne harmoničnosti Božjega načrta za moža in ženo, do česar je prišlo v zgodovini padlega človeštva.
Pristopili so farizeji, in da bi Jezusa skušali, so ga vprašali: »Ali je dovoljeno možu odsloviti ženo?« Odgovoril jim je in rekel: »Kaj vam je naročil Mojzes?«
Ti so rekli: »Mojzes je dovolil napisati ločitveni list in jo odsloviti.«
Jezus pa jim je rekel: »Zaradi vaše trdosrčnosti vam je napisal to zapoved, na začetku stvarjenja pa ju je Bog ustvaril kot moža in ženo. Zaradi tega bo mož zapustil svojega očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso. Tako nista več dva, ampak eno meso. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje!«
V hiši so ga učenci spet spraševali o tem. In govoril jim je: »Kdor odslovi svojo ženo in se oženi z drugo, prešuštvuje z njo; in če ona odslovi svojega moža in se omoži z drugim, prešuštvuje.« (Mr 10,2-12)
Jezusove besede, tako jasne in zahtevne, so luč resnice, ki osvetljuje laž greha, in v njih odmeva obsodilna sodba temnih in zmedenih obdobij dolge človeške zgodovine. To še kako velja danes v naših narcističnih skupnostih, ki so tako nedovzetne za medsebojno samo-podaritev in trajne odnose, da lepota spolne različnosti nič več ne vzbuja spoštovanja, radosti in zahvaljevanja, pač pa namesto tega razdeljenost in vse pogosteje zmedo. Preberimo jih kot besede sodbe, da se bomo lahko resnično vrnili k temu, kar smo, kar Jezus tako jasno in prepričljivo oznanja.
V drugem berilu avtor Pisma Hebrejcem premišljuje in razlaga z le nekaj veličastnimi besedami celotno skrivnost učlovečenja Božje Besede in tega, da sta nam omogočena odrešenje in zveličanje.
Ker smo od Boga ustvarjeni in smo postali sinovi in hčere v Edinorojenem Sinu, ki si je privzel naše telo, trpel in umrl za nas ter tako postal naš brat, nas bo lahko – v veri in navkljub naši revščini – privedel v slavo.
Bratje in sestre:
gledamo pa njega, ki je bil postavljen malo nižje od angelov, Jezusa, kako je zaradi smrtnega trpljenja s slavo in častjo ovenčan, da je z Božjo milostjo za vse okusil smrt. Spodobilo se je namreč njemu, za katerega je vse in po katerem je vse, da je tistega, ki je veliko sinov pripeljal v slavo in je začetnik njihovega odrešenja, izpopolnil s trpljenjem. Ta namreč, ki posvečuje, in tisti, ki so posvečeni, so vsi iz enega; zato ga ni sram, da jih imenuje brate. (Heb 2,9-11)
Podobe o tem, da bi se vrnili in se spet vključili v Božjo družino, obnovili izgubljeno nedolžnost s krstnim očiščenjem in kot otrok sprejeli Božje kraljestvo, se nakazujejo tudi v zadnjih vrsticah današnjega evangelija:
Prinašali so mu otroke, da bi se jih dotaknil, učenci pa so jih odganjali. Ko je Jezus to videl, se je vznejevoljil in jim je rekel: »Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, kajti takšnim pripada Božje kraljestvo.
Resnično, povem vam: Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, ne pride vanj.« In objemal jih je, polagal nanje roke in jih tako blagoslavljal. (Mr 10,13-16)
Glede na dejstvo, da je krst korenina misijonske narave Cerkve in vsakega kristjana, je evangelizacija, za katero skrbijo krščanske družine, temeljnega pomena. Starši imajo odgovornost in privilegij, da oznanjajo evangelij svojim otrokom z vsakodnevnim izpričevanjem vere v vsakem trenutku svojega življenja: od najbolj preprostih vsakdanjih odločitev do najpomembnejših in edinstvenih okoliščin.
Ravno letos se spominjamo dvajsete obletnice od beatifikacije Luigija in Marie Beltrame Quattrocchi, ki sta v zgodovini Cerkve prvi poročeni par, ki je bil razglašen za blaženega prav zaradi svoje vsakdanje svetosti. Njuna poročenost je bila pot svetosti, potovanje k Bogu po ljubezni do sozakonca; postajala sta učitelja in priči vere.
Papež Janez Pavel II. je v nagovoru pri maši ob razglasitvi za blažena, 21. oktobra 2001, na svetovni misijonski dan, rekel:
[…] Bogastvo vere in ljubezni moža in žene, Luigia in Marie Beltrame Quattrocchi je živ dokaz tega, kar je Drugi vatikanski koncil povedal glede poklicanosti vernikov k svetosti in tako pokazal, da zakonci lahko dosežejo ta cilj »propriam viam sequentes«, tj. »tako da sledijo svoji lastni poti« (Dogmatična konstitucija o Cerkvi, št. 41). Danes je ta zamisel koncila izpolnjena s prvo beatifikacijo zakonskega para: njuna zvestoba evangeliju in njune herojske kreposti so se potrdile v tem, da sta živela kot zakonca in starša.
V njunem življenju, kakor tudi v življenju mnogih drugih zakonskih parov, ki dan za dnem z vso resnostjo izpolnjujejo poslanstvo staršev, lahko zremo zakramentalno razodetje Kristusove ljubezni do Cerkve. Kajti »ko spolnjujeta svojo nalogo v zakonu in družini, prežeta s Kristusovim duhom, ki z vero, upanjem in ljubeznijo prešinja vse njuno življenje, tedaj bolj in bolj dosegata svojo popolnost in medsebojno posvečenje, s tem pa tudi skupno vedno bolj prispevata k poveličevanju Boga« (Cerkev v sedanjem svetu, št. 48, 2).
Drage družine, danes imamo razločno potrditev tega, da je pot svetosti v skupnem zakonskem življenju mogoča, lepa, izjemno rodovitna in temeljnega pomena v dobro družine, Cerkve in družbe.
To nas spodbuja, da prosimo Gospoda, naj bo še več zakonskih parov, ki bodo zmogli v svetosti svojega življenja razodevati »véliko skrivnost« zakonske ljubezni, ki izvira iz stvarjenja in se dopolni v edinosti Kristusa in njegove Cerkve (prim. Ef 5,22-33).
Kakor vsaka pot svetosti, tako tudi vaša, dragi zakonski pari, ni lahka. Vsak dan naletite na težave in preizkušnje, ko si prizadevate ostati zvesti svoji poklicanosti, utrjevati soglasje med seboj in s svojimi otroki, da bi tako izpolnili poslanstvo staršev in sodelovali v družbenem življenju.
Da bi le bili spodobni najti v Božji besedi odgovor na vprašanja, ki jih poraja vsakdanje življenje. […]
Zakonsko in družinsko življenje lahko okusi tudi trenutke zmedenosti. Vemo, kolikih družin se v takih primerih loteva malodušje. Še posebej imam pred očmi vse tiste, ki se prebijajo skozi žalostne postopke ločitve; mislim na vse tiste, ki se morajo soočati z boleznijo, in tiste, ki jih je prizadela prezgodnja smrt sozakonca ali otroka. V takih razmerah lahko pride do izraza veliko pričevanje za zvestobo v ljubezni, ki se je prečistila s tem, da je šla skozi ognjeno preizkušnjo trpljenja. […]
Hkrati pa prosim vse družine, da podpirajo roke Cerkve, da ta ne bi nikoli omagala v svojem poslanstvu posredništva, tolaženja, vodenja in spodbujanja. Zahvaljujem se vam, drage družine, za podporo, ki mi jo dajete pri mojem služenju Cerkvi in človeštvu. Vsak dan rotim Gospoda, naj pomaga vsem družinam, ki trpijo zaradi revščine in krivic, in naj daj rast civilizaciji ljubezni.
Dragi prijatelji, Cerkev se zanaša na vas, da se bo lahko soočila z izzivi, ki jo čakajo v novem tisočletju. Med potmi njenega poslanstva je »družina prva in najpomembnejša« (Pismo družinam, št. 2); Cerkev računa nanjo in ji kliče, naj bo »resnični subjekt evangelizacije in apostolata« (prav tam, 16).
Prepričan sem, da boste kos nalogi, ki vas čaka na vsakem koraku in ob vsaki priložnosti. Dragi zakonci, možje in žene, spodbujam vas, da sprejmete svojo vlogo in svoje odgovornosti. Obnovite svoje misijonsko gorečnost, tako da naredite svoje domove za privilegirana mesta oznanjevanja in sprejemanja evangelija v vzdušju molitve in konkretnega izvrševanja krščanske solidarnosti.
Sveti Duh, ki je Marijino srce napolnil tako, da je mogla v polnosti časov spočeti Njega, Besedo življenja, in Ga sprejeti skupaj s svojim možem Jožefom, naj vas podpira in utrjuje. Naj napolni vaša srca z veseljem in mirom, da boste lahko vsak dan spoznavali, kako slaviti nebeškega Očeta, iz katerega izhaja vsaka milost in blagoslov. Amen!
prevod: Bogomir Trošt[/bg_collapse]

4. OKTOBER 2021 – PONEDELJEK, 27. TEDNA MED LETOM

[bg_collapse view=”link-inline” color=”#4a4949″ icon=”arrow” expand_text=”Klikni tukaj za besedilo” collapse_text=”Zapri” ]
God svetega Frančiška Asiškega, redovnika
(Jon 1,1 – 2,1; 2,11; Jon 2,3-5.8; Lk 10,25-37)
Danes začenjamo z branjem Knjige preroka Jona in to se bo nadaljevalo še v prihodnjih dveh dneh; tako bomo to kratko knjigo prebrali v celoti. Knjiga je didaktični (poučni) spis, poln ironije do preroka in poln univerzalističnih idej, ki označujejo nek vrh v starozaveznih spisih. Evangelij pa nam, po drugi strani, prinaša čudovito priliko o usmiljenem Samarijanu.
Dve besedili, čeprav zapisani v tako različnih obdobjih, imata nekaj skupnega: obsojata ozkogledo teološko razmišljanje vplivne verske skupine, jasno zarišeta poteze prave pobožnosti in pričata za univerzalnost odrešenja.
Gospod Jezus je poslal svoje apostole k vsem ljudem, k vsem narodom in na vse kraje zemlje. Po apostolih je Cerkev sprejela vesoljno poslanstvo, ki nima meja in zadeva odrešenje v njegovi celotnosti, v skladu s tisto polnostjo življenja, ki jo je prinesel Kristus (prim. Jn 10,10); bila je »poslana za to, da vsem ljudem in narodom odkrije in posreduje Božjo ljubezen«. To poslanstvo je enotno, ker ima isti izvor in isti smoter, toda v njem se ponujajo različne naloge in dejavnosti. Tu je predvsem misijonska dejavnost, ki jo z besedami Koncilskega odloka o misijonski dejavnosti Cerkve imenujemo misijoni ad gentes: gre za prvenstveno Cerkveno dejavnost, ki je bistvena in nikoli dokončna. »Cerkev se namreč ne more izmikati stalnemu poslanstvu ponesti evangelij tistim milijonom in milijonom mož in žena, ki še vedno ne poznajo Kristusa, človekovega odrešenika. To je najbolj svojstvena naloga poslanstva, ki ga je Jezus zaupal in ga vsakodnevno zaupa svoji Cerkvi« (Janez Pavel II., Odrešenikovo poslanstvo, št. 31, 7. december 1990; slov. prevod: Cerkveni dokumenti 46, Družina, Ljubljana 1991).
Svetopisemska besedila Knjige preroka Jona in evangelist Luka, prežet z univerzalnostjo Božje milosti, sta oba polna gibanja in poslanstva, pobegov, potovanj, vrnitev in kontrastov med temi, ki izpolnjujejo Božjo voljo in temi, ki imajo raje svojo lastno.
Gospodova beseda je prišla k Jonu, Amitájevemu sinu, rekoč:
»Vstani, pojdi v Ninive, veliko mesto, in razglasi proti njemu, kajti njegova hudobija se je vzdignila do mojega obličja.« Jona pa je vstal, da bi zbežal v Taršíš, proč od Gospodovega obličja. Šel je v Jafo in našel ladjo, ki je šla v Taršíš; oddal je zanjo plačilo in vstopil vanjo, da bi z njimi odpotoval v Taršíš, proč od Gospodovega obličja. (Jon 1,1-3).
Jona nasprotje Božjemu odrešilnemu načrtu: dobro ve, da se bo Gospod prizanesljivo usmiljeno odzval na znamenja ponižnosti pri Ninivljanih, ki seveda ne pripadajo izvoljenemu ljudstvu in so grešniki. Bog jim bo povsem odpustil že na prvo znamenje njihove skesanosti. Jona pa se sploh ne strinja s to usmiljenostjo, ki jo ima za šibkost. Zato poskuša pobegniti v Taršíš, na konec znanega sveta, in se vara, da lahko pobegne proč od Gospodove volje. Dogodki si sledijo v hitrem zaporedju: razdivja se vihar, mornarji se prestrašijo, vržejo žreb, da bi zvedeli, kdo je kriv za nesrečo, in Jona prizna. Mornarji se v primerjavi z Jonom izkažejo kot globoko pobožni in odločeni da izpolnijo ne svojo ampak Gospodovo voljo:
Možje so še veslali, da bi dosegli kopno, vendar zaman, saj je morje naraščalo in divjalo proti njim. In zaklicali so h Gospodu ter rekli: »Oh, Gospod, ne daj, da se pogubimo zaradi življenja tega moža, in ne prištevaj nam nedolžne krvi, kajti ti, o Gospod, storiš, kakor ti ugaja.« Vzeli so torej Jona in ga vrgli v morje. In morje je nehalo besneti. Može pa je prevzel velik strah pred Gospodom in darovali so klavno daritev Gospodu ter naredili obljube.
Gospod pa je določil veliko ribo, da je pogoltnila Jona. Tako je Jona ostal v ribjem trebuhu tri dni in tri noči. Takrat je Jona molil h Gospodu, svojemu Bogu, iz ribjega trebuha.
Nato je Gospod rekel ribi, naj izbljuva Jona na kopno. (Jon 1,13 – 2,2; 2,11)
Niti morje niti velika riba ne more prenesti ozkoglednosti neposlušnega preroka: na Božje povelje ga po treh dneh izpljuneta na obalo. Dobro vemo, da se Gospod Jezus ne boji prisvojiti si tega namišljenega dogodka in ga napraviti za znamenje svojega spusta do predpekla in svojega vstajenja (prim. Mt 12,39-40).
Sveti pisatelj poroča, kako Jona preživi in se pripravlja za pot, in vse to napolni s poučnimi sporočili, v pripoved pa vplete še čudovito poetičen zahvalno pesem.
Spev z odpevom pri današnji Božji besedi nam ponudi nekaj verzov te prerokove pesmi; prerok namreč v stiski in skesanosti kliče Boga iz globin morskega brezna in Gospod ga sliši:
V svoji stiski sem klical h Gospodu in mi je odgovoril; iz osrčja podzemlja sem klical na pomoč, moj glas si uslišal. Pahnil si me v globino, v osrčje morij, da me je obdalo vodovje. Vsi tvoji tokovi in tvoji valovi so privreli čezme. Že sem rekel: Zavržen sem izpred tvojih oči. Vendar bom zagotovo še kdaj gledal na tempelj tvoje svetosti.
Ko je moja duša medlela v meni, sem se spomnil Gospoda in moja molitev je prišla do tebe, do templja tvoje svetosti.
Tudi v evangeliju so prizori, ki odražajo veliko gibanja, kar je znamenje tega potovanja zemeljskega življenja: mož, ki se iz Jeruzalema spušča proti Jerihi; razbojniki, ki ga napadejo in zbežijo, njega pa pustijo napol mrtvega; duhovnik in levit, ki sta tudi na poti in gresta mimo njega; Samarijan, ki potuje navzdol po isti poti, pomaga ranjencu, ga odvede v gostišče in odide dalje, obljubi pa, da se bo vrnil. Na tem potovanju – to smo pravkar videli pri Jonu – so prizori in poročila, ki nam omogočajo razumeti pravi pomen življenja in našo vez z Bogom in svojimi brati.
V evangeljskem odlomku so trije trenutki, ko se jasno pokaže kritika verskih voditeljev ljudstva: na začetku nastopi učitelj postave, ki »je skušal Jezusa« in ga je vprašal, kaj mora storiti, da bi dosegel večno življenje, nato pa, »ker se je hotel opravičiti«, ga je vprašal še: »In kdo je moj bližnji?« Sledi prilika, ki jo je v odgovor povedal Jezus, in v njej nastopata duhovnik in levit, ki sta se morda bala, da se bosta obredno omadeževala s krvjo ubogega ranjenca, pri tem pa čisto pozabila na svojo dolžnost, da mu pomagata, in tako samo srčiko Postave zanemarila, ko sta se ukvarjala s predpisi, ki se nanašajo na manj pomembno in le prehodno obredno čistost. V središču pripovedi je lik Samarijana, ki je tudi na svoji službeni poti, vendar se nesrečneža, ki je padel v roke razbojnikov, usmili, mu pomaga, izpere rane, ga posadi na svojo jezdno žival in spravi v gostišče. Samarijan plača gostilničarju, mu zaupa skrb za ranjenca in mu obljubi, da mu bo ob vrnitvi dal še več denarja v poplačilo za oskrbo ranjenca. Pa je Samarijan, torej tujec, človek, ki so ga Judje imeli za krivoverca.
Zbadljivo vprašanje učitelja Postave: »In kdo je moj bližnji?« nakazuje, da v svojih mislih in srcu jasno razlikuje med bližnjimi in tistimi, ki jih ima za tujce, naj bodo iste vere ali ne, kakor je pač bilo splošno prepričanje tistega časa. Jezus odgovori tako, da obrne vprašanje: ti si tisti, ki mora postati bližnji vsakomur, ki je v stiski, ne glede na to, ali ti je blizu po rasi, veri ali kulturi. Če si s znašel v njegovi bližini, bo nedvomno postal tvoj »bližnji«.
Po tem jasnem in natančnem preobratu pa Jezus pošlje učitelja Postave, prav kakor je Bog poslal preroka Jona, z misijonsko nalogo: »Pojdi in tudi ti tako delaj!«.
Kar nekaj cerkvenih očetov je v liku Samarijana videlo Kristusa, ki ozdravlja tiste z grehi povzročene rane človeštva in postaja naš bližnji v naši revščini in nesreči. Gostišče, kamor odvede ranjeno človeštvo, je Cerkev, ki nadaljuje njegovo odrešenjsko delo z oznanjevanjem in zakramenti. Vsak kristjan je zato poklican, da prevzame svoj delež pri odrešenjskem delu Cerkve, da sodeluje pri reševanju tistih, naj bodo blizu ali daleč, potrebujejo duhovno in materialno pomoč, bratsko uslugo, ljubezen in bližino.
Danes se spominjamo svetega Frančiška Asiškega, vesoljnega brata, svetnika, morda še najbolj podobnega Kristusu, saj je s svojim zgledom prisrčnosti, ljubezni in uboštva prinesel globoko preobrazbo družbe, Cerkve tistega čas in vesoljne Cerkve.
Frančiškanski viri ponujajo številne izreke svetega Frančiška, ki lahko razlagajo besedilo, o katerem smo pravkar razmišljali in nam ponudijo nekaj idej, kako bogastvo evangelija predati bratom, blizu in daleč, z besedami in dejanji:
[…] Kako srečni in blaženi so vsi, ki ljubijo Gospoda in delajo tako, kakor pravi sam Gospod v evangeliju: Ljubi Gospoda, svojega Bog, z vsem srcem in vso dušo in svojega bližnjega kakor sam sebe. Ljubímo torej Boga in ga molímo s čistim srcem in čisto dušo […] (1 Fp 3,3 – 4,1).
Razen tega obrodimo vredne sadove spokoritve. Ljubimo svoje bližnje kakor sami sebe. In če jih kdo noče ali ne more ljubiti kakor sam sebe, naj jim vsaj ne stori nič zlega, marveč naj jim dela dobro (1 Fp 5,4-6).
Bratje, ki bodo šli med nevernike, lahko delujejo na dva načina. Prvi način je, da se vzdržijo prepirov in razdorov; »podvržejo naj se marveč zaradi Gospoda vsakemu človeškemu redu« (1 Pt 2,13) in s tem izpričajo, da so kristjani. Drugi način pa je: ko bodo videli, da Bogu ugaja, naj oznanjajo Božjo besedo, da bi neverniki začeli verovati v vsemogočnega Boga, Očeta in Sina in Svetega Duha, Stvarnika vesolja, Odrešenika in Zveličarja, in da bi se dali krstiti in bi postali kristjani (1 FVod 16,6-10).
V 34. točki okrožnice Lumen fidei, Luč vere, prve okrožnice papeža Frančiška, ki pa jo je zasnoval in začrtal že papež Benedikt XVI., da bi tako dopolnil okrožnici, ki ju je že napisal o upanju in ljubezni (papež Frančišek je dodal »še nekaj prispevkov« k tej zasnovi), beremo:
Luč ljubezni, lastna veri, more osvetliti vprašanja našega časa. Danes resnico pogosto zožujejo na posameznikovo subjektivno pristnost, ki velja samo za individualno življenje. Splošne resnice se bojimo, ker jo istovetimo z nepopustljivo prisilo totalitarizmov. Če pa gre pri resnici za resnico ljubezni, če je to resnica, ki se odpira v osebnem srečanju z Drugim in z drugimi, tedaj je osvobojena iz zaprtosti v posameznikih in more biti del skupne blaginje.
Ker je to resnica ljubezni, ni resnica, ki se uveljavlja s silo, resnica, ki duši posameznika. Ker izvira iz ljubezni, more doseči srce, osebno središče vsakega človeka. Tako se izkaže, da vera ni nepopustljiva, ampak raste v sožitju, ki spoštuje drugega.
Vernik ni domišljav; nasprotno, resnica ga napravlja ponižnega. Vernik namreč ve, da nimamo resnice v posesti, ampak da resnica objema nas in nas ima v posesti. Gotovost vere nas nikakor ne napravlja toge, ampak nas popelje na pot in omogoča pričevanje in pogovor z drugimi.
Pričevanje, ki ga kdo daje s svojim življenjem, in ko vidi, da to ugaja Bogu, obzirno in spoštljivo oznanilo Božje besede, sta torej temeljna elementa misijonskega poslanstva.
prevod: Bogomir Trošt[/bg_collapse]

5. OKTOBER 2021 – TOREK, 27. TEDNA MED LETOM

[bg_collapse view=”link-inline” color=”#4a4949″ icon=”arrow” expand_text=”Klikni tukaj za besedilo” collapse_text=”Zapri” ]
Neobvezni god sv. Marije Faustine Kowalske, poslanke Božjega usmiljenja.
(Job 3,1-10; Ps 130; Lk 10,38-42)
Gospodova beseda se je drugič zgodila Jonu, rekoč: »Vstani, pojdi v Ninive, veliko mesto, in mu okliči oklic, ki ti ga govorim!« Jona je vstal in šel v Ninive po Gospodovi besedi. Ninive pa so bile veliko mesto pred Bogom, tri dni hoda. Jona je začel hoditi po mestu, en dan hoda; klical je in pravil: »Še štirideset dni in Ninive bodo razdejane!« (Job 3,1-4)
Jona na koncu uboga Gospoda in oznani, tako kot mu Gospod naroča, da bo mesto razdejano. Prerok sicer ne ve, da so tudi najhujše Gospodove grožnje,  izraz njegovega reševanja in poizkus, da bi spreobrnil srca Ninivljanov. Preostali del odlomka (zgodbe) jasno nakazuje, da prerok ni samo verjel v resničnost Gospodovih groženj ampak si je sam želel tudi njihovo izpolnitev.
Namesto tega pa se zgodi čudež. Saj so se Ninivljani spreobrnili, navkljub temu, da niso poznali Božjih zapovedi, in da so bili tujci ter veliki grešniki!
Ninivljani so verovali Bogu, oklicali so post in se oblekli v raševino, od največjega do najmanjšega.
Ko je beseda o tem prispela do kralja v Ninivah, je vstal s svojega prestola, odložil svoj plašč, se ogrnil z raševnikom in sédel na pepel. Dal je razglasiti po Ninivah in rekel, na ukaz kralja in njegovih velikašev je rekel: »Ljudje in živina, govedo in drobnica naj ničesar ne okusijo, naj se ne pasejo in naj ne pijejo vode! Ljudje in živina naj se ogrnejo z raševino in naj z vso močjo kličejo k Bogu, vsakdo naj se obrne od svoje slabe poti in od nasilja, ki je v njegovih rokah! Kdo ve, morda se Bog obrne in kesa, se obrne od svoje srdite jeze, da ne poginemo.«
Bog je videl njihova dela, kako so se obrnili od svoje slabe poti; in Bog se je kesal hudega, o katerem je govoril, da jim ga bo naredil, in ga ni naredil. (Job 3,5-10)
Hitro spokorjenje prebivalcev mesta Ninive, pokora, ki si jo je naložil tudi sam kralj, dejstvo, da so pokrili celo živali z raševino in da so sodelovale v postu, označuje stil in didaktičnost tem kratke knjige. V knjigi se razodeva Gospodovo neskončno usmiljenje do vseh, s tem ko se pretirano opisuje postenje in prerokova ozkost v sprejemanju le te. Dejansko se v priliki, čeprav prikrito, kaže, da se vsi, razen Jona, bojijo Gospoda in da so pripravljeni na spreobrnjenje. Jona ostaja ujetnik svoje trme in ranjenih čustev, kar svetopisemski pisatelj opisuje ironično a kljub temu na prijeten in zanimiv način za bralca.
Odpevni psalm je De profundis, stopniška pesem, ki je mojstrovina knjige Psalmov. Občudovanje in premišljevanje tega psalma je konstanto prisotno; vodi te v globine skrivnosti človekovega srca, kjer se nesmiselnost greha in njegova sprevrženosti prepleta s težnjo k dobremu, ki pa ostaja nedosegljivo brez Božje pomoči.
Sveti Pavel občudovanja vredno opiše to dramo človeštva po padcu:
(…) kajti dobro hoteti je sicer v moji môči, dobro delati pa ni. Ne delam namreč dobrega, ki ga hočem, marveč delam zlo, ki ga nočem. (Rim 7,18-19).
In sv. Avguštin, ko razmišlja o človeških omejenostih, ponavlja:
Tukaj  sem, a nočem biti, tam bi rad bil, a ne morem, obakrat bedno. (Izpovedi, X. knjiga, Poglavje 40).
»Iz globočine kličem k tebi, o Gospod, Gospod, usliši moj  glas; tvoja ušesa naj bodo pozorna na glas moje prošnje. Če boš pozoren na krivde, o Gospod, Gospod, kdo bo mogel obstati? Toda s teboj je odpuščanje, da bi te strahoma spoštovali. … Izrael, pričakuj Gospoda! Zakaj pri Gospodu je dobrota, pri njem je obilje rešitve. On bo rešil Izraela vseh njegovih krivd. (Ps 130).
Evangelij današnje svete maše nadaljuje z branjem Lukovega besedila. Na prvi pogled se zdi, da je odlomek, ki ga beremo precej oddaljen od drugih beril današnje maše in da z njimi nima nobene povezave.
Nahajamo se v Betaniji, v hiši Marte, Marije in Lazarja. Jezus je na poti v Jeruzalem s svojimi učenci in vstopi v hišo svojih prijateljev.
Pred tem odlomkom je Jezus razlagal učiteljem postave, da je bližnji tisti, kateremu mi postanemo bližnji. Tudi Jezus potrebuje, da mu nekdo postane »bližnji«. Tudi on, ne potrebujem samo počitka, ampak v svoji človeškosti išče tudi naklonjenost, tolažbo in ljubečo pozornost. Marija sedi pri njegovih nogah in ga pozorno posluša, medtem ko se Marta ukvarja s pripravo večerje in postrežbo številnih gostov, »skrbi in vznemirja jo postrežba«, zato si lahko predstavljamo situacijo v kateri se je znašala:
Marta pa je imela s postrežbo veliko dela. Pristopila je in rekla: »Gospod, ti ni mar, da me je sestra pustila sámo streči? Reci ji vendar, naj mi pomaga!« Gospod ji je odgovoril: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izvolila dobri del, ki ji ne bo odvzet.« (Lk 10, 40-42).
O tem evangeljskem odlomku so v zgodovini tekle reke črnila na tisočih straneh razlag, ko so opisovali te ljudi bodisi v alegoričnem ali dejanskem pomenu. Evangelij pravzaprav ne odkrije, kako se je zgodba končala. Morda je Marija vstala in odšla pomagati Marti pripraviti kosilo ali večerjo, ali pa je tudi Marta, po prijaznem Jezusovem namigu, na hitro zaključila priprave pogostitve in se tudi ona usedla k Jezusovim nogam. Kar je gotovo je, da je Jezus bolj prav dal Mariji in da je pomagal tudi Marti, da je dojela, da je poslušanje njegove besede pomembnejše in boljše, kot katerokoli materialno delo, pa naj bo še tako pomembno.
Povsem jasno je, da imata obe sestri povsem različna značaja; Marta nekoliko spominja na Jona, ki je želel vse stvari postaviti v predalčke svojega mišljenja. Marija, ki jo je popolnoma prevzela ljubezen do svojega Gospoda, pa je bila manj dovzetna za materialne potrebe trenutne situacije.  Tudi v 11 poglavju Janezovega evangelija, kjer se nahaja pripoved o Lazarjevem vstajenju od mrtvih, lahko vidimo, da je obnašanje obeh sester različno: Marta je bolj podjetna in odločna, Marija pa bolj sramežljiva in razmišljujoča.
Tudi v naših družinah, se ni lahko približati svojim bratom in sestram. Prvi nevernik, ki ga moramo spreobrniti smo mi sami; prvi ljudje, ki jih moramo  prenašati in jim pomagati prenašati nas, so tisti, s katerimi živimo pod isto streho.
V Janezovem evangeliju, v priliki Lazarjevega vstajenja, se nahaja tudi stavek, ki nam pomaga, da presežemo naše razlike in začutimo enost, da presežemo grenkobo sporov in zmoremo odpuščanje: »Jezus pa je ljubil Marto, njeno sestro in Lazarja«. (Jn 11,5),  prav tako, pa je on ljubil tudi Ninivljane in preroka Jona, čeprav je bil razdražen in vklenjen v svoje ozke verske poglede.
Sestra Marija Faustina Kowalska, apostola Božjega umiljenja, katere neobvezni god praznujemo tudi danes, nam ponuja ključ, da povežemo današnja branja in se opogumimo v nemirnem človeškem iskanju, dokler smo na poti.
V svojem dnevniku je zapisala Jezusove besede, ki jih je začutila v sebi med molitvijo:
Človeštvo ne bo našlo miru, dokler se z zaupanjem ne obrne k mojemu usmiljenju. Kako zelo me prizadene nezaupanje duše! Takšna duša priznava, da sem svet in pravičen, vendar ne veruje, da sem usmiljenje, ne zaupa v mojo dobroto. Tudi satani slavijo mojo pravičnost, a vendar ne verujejo v mojo dobroto. Moje srce se veseli naslova »usmiljenje«. Razglašaj, da je usmiljenje največja lastnost Boga. Vsa dela moji rok so kronana z usmiljenjem. (prim. Dnevnik, prvi zvezek,300)
In nato svetnica ne more, da ne bi odgovorila:
Večna ljubezen, želim, da bi te spoznali vsi ljudje, ki si jih ustvaril. Rada bi postala duhovnik, da bi grešnikom, ki se utapljajo v obupu, neprestano pripovedovala o tvojem usmiljenju. Rada bi bila misijonar, da bi luč vere ponesla v tuje dežele, da bi te ljudje poznali. Zanje bi izčrpana umrla mučeniške smrti, s kakršno si ti umrl zame in zanje. Jezus, predobro vem, lahko sem duhovnik, misijonar, pridigar, lahko umrem mučeniške smrti v popolni izčrpanosti in v samoodpovedi, iz ljubezni do teme, Jezus, in do nesmrtnih duš.
Velika ljubezen lahko majhne stvari spremeni v velike in samo ljubezen daje našim delom vrednost. Čim bolj postaja naša ljubezen čista, tem manj nas bo razjedal plamen trpljenja, ki za nas preneha biti trpljenje. Postane nam radost. Po božji milosti sem zdaj prejela tako razpoloženje srca, da nikoli nisem bolj srečana kakor takrat, ko trpim za Jezusa, ki ga ljubim z vsakim vzgibom srca. (prim. Dnevnik, prvi zvezek, 302)
prevod: Jože Koren[/bg_collapse]

6. OKTOBER 2021 – SREDA, 27. TEDNA MED LETOM

[bg_collapse view=”link-inline” color=”#4a4949″ icon=”arrow” expand_text=”Klikni tukaj za besedilo” collapse_text=”Zapri” ]
(Jon 4,1-11; Ps 86; Lk 11,1-4)
Berilo iz knjige preroka Jona se nadaljuje in sklene. Prerok mora spoznati, da se grožnja o uničenju mesta Ninive ne bo uresničila, kajti prebivalci so svoja pota usmerili h Gospodu in se pokesali hudega, ki so ga delali.
Namesto da bi se veselil uspeha svojega preroškega poslanstva, katerega srčika je bila spreobrnjenje ljudi, se Jona jezi. Bog ga je poslal oznanjati uničenje, ne pa spodbujati k spreobrnjenju! Ninivljani so veliki grešniki, umreti morajo, ne pa se pokesati!
Ko se je Jonu zdelo hudo, zelo hudo in se je jezil. Molil je h Gospodu in rekel: »Oh, Gospod, mar ni bil to moj razlog, ko sem bil še v svoji deželi? Zato sem pohitel, da bi zbežal v Taršíš; kajti vedel sem, da si milostljiv in usmiljen Bog, počasen v jezi in bogat v dobroti in se kesaš hudega. Zdaj torej, Gospod, vzemi, prosim, moje življenje od mene, ker je bolje zame, da umrem, kakor da živim.« Gospod pa mu je rekel: »Je mar prav, da se jeziš?« (Jon 4,1-4).
Čeprav je bil zelo občutljiv in navezan na svoje ideje, je Jonov odnos z Bogom čist in neposreden. Moli, ponavlja svoje misli, pritožuje se nad svojim stanjem in prosi Boga, naj ga usmrti. Na Božji potrpežljivi odgovor se niti ne odzove, kar kaže na njegovo nerazsodnost. Toda zapusti Ninive in gre proti vzhodu, da bi videl, kaj se bo zgodilo z mestom. Morda je upal, da bo Gospod znova spremenil svojo odločitev in uničil ninivljanske nevernike. Njegovo usmiljenje do vseh je še vedno tuje njegovemu mišljenju in srcu.
Toda Bogu, kateremu se smilijo Ninive, se smili tudi njegov prerok. Zato ga prisili, da premisli svoje stališče preko trpljenja: kloščevec, ki je zrasel nad njim in ga varoval pred sončno pripeko, se posuši in prerok ne zmore več od vročine:
Ko je nato vzšlo sonce, je Bog določil žgoč vzhodni veter in sonce je pikalo Jonovo glavo, da je medlel. Želel je svoji duši smrt in rekel: »Bolje je zame, da umrem, kakor da živim.« Bog pa je rekel Jonu: »Je mar prav, da se jeziš zaradi kloščevca?« Rekel je: »Prav je, da se jezim do smrti.« Gospod pa je rekel: »Ti žaluješ zaradi kloščevca, ki se nisi trudil zanj in ga nisi gojil, v eni noči je nastal in v eni noči je izginil. Jaz pa naj bi ne žaloval zaradi Niniv, velikega mesta, v katerem je več kot sto dvajset tisoč ljudi, ki ne znajo razlikovati med svojo desnico in svojo levico, in toliko živine?« (Jon 4,8-11)
Jonov sebični značaj se ne boji Gospoda, ki ve, kako se soočiti z njim. To stori z ironijo, a tudi s sočutjem in nežnostjo. Želi, da bi Jona razumel, da sto dvajset tisoč ljudi, neukih o moralnih zakonih, in množica živali ne more umreti, ne da bi začutila njegovo neizmerno sočutje. Jonova knjiga vnaprej razodene, kar se bo zgodilo z učlovečenjem Besede, in kar apostol Janez opiše takole:
Ljubi, ljubimo se med seboj, ker je ljubezen od Boga in ker je vsak, ki ljubi, iz Boga rojen in Boga pozna. Kdor ne ljubi, Boga ni spoznal, kajti Bog je ljubezen (1Jn 4,7-8).
Nekatere vrstice Psalma 86, ki jih najdemo v današnjem spevu po berilu, nam predstavijo človekovo zaupanje v Božje usmiljenje (na svoj način podobno zaupanju Ninivljanov) in prikaže splošno odprtost, ki je primanjkovala preroku Jonu.
Izkaži mi milost, o Gospod,
saj ves dan kličem k tebi.
Razveseli dušo svojega služabnika,
saj k tebi, Gospod, vzdigujem svojo dušo.
Zakaj ti, Gospod, si dober in odpuščaš,
ti si poln dobrote do vseh, ki te kličejo. […]
Vsi narodi, ki si jih naredil, bodo prišli,
padali bodo na kolena pred tabo, Gospod,
tvoje ime bodo slavili.
Zakaj ti si velik in delaš čudovite reči,
ti si Bog, ti edini.
Evangelij pa nam predstavi željo enega od Jezusovih učencev in Jezusov odgovor:
»Gospod, naúči nas moliti, kakor je tudi Janez naučil svoje učence.« Rekel jim je: »Kadar molite, recite: Oče! Posvečeno bodi tvoje ime. Pridi tvoje kraljestvo. 3 Naš vsakdanji kruh nam dajaj od dne do dne in odpústi nam naše grehe, saj tudi sami odpuščamo vsakomur, ki nam je dolžan, in ne vpelji nas v skušnjavo!«
Besedilo očenaša, ki nam ga ponuja Luka, je kasnejše od Matejevega in je krajše. Vsebuje samo pet prošenj namesto sedmih, ki smo jih vajeni, je pa zelo pomenljivo. Najprej vidimo željo učencev po molitvi, ki je navzoča v njihovih srcih. Videli so Jezusa, ki moli k Očetu, zato ga želijo posnemati. Videli so tudi, kako Jezus moli: ne kot pismouki in farizeji, ki se postavljajo na vogale trgov, da bi jih ljudje videli, temveč tako, da vzpostavi zaupljiv in ljubeč pogovor z Bogom, svojim Očetom. Jezus odgovori takoj na njihovo iskreno in ponižno prošnjo: »Kadar molite, recite: ‘Oče!’« Vstopite v odnos z njim in prosite ga za to, kar resnično potrebujete, se pravi, da bi bilo posvečeno njegovo ime, ne vaše; da bi prišlo njegovo kraljestvo, ne vaše; da bi vam dal vsakdanji kruh, ker ga potrebujete; da bi odpustil vaše grehe, ker se tudi vi trudite odpuščati drugim, ki so grešili proti vam; ter da bi vas v skušnjavi ne pustil same z vašimi krhkimi močmi, temveč da bi mu pustili, da bi vas podpiral v boju in vam podelil zmago.
Blaženi Kristjan iz Chergéja, misijonar in mučenec iz Alžirije v letu 1996, je sodobni prerok, ki predstavlja živo nasprotje preroku Jonu. Skladno z meniškim izročilom, udejanja prošnje iz očenaša: posvečevanje Božjega imena, prihod njegovega kraljestva in zlasti odpuščanje grehov.
Kristjani, skupaj z menihi, niso zapustili svojih muslimanskih sosedov v času nevarnosti in vnaprej odpustili tistim, ki so jih nato ubili.
Jasno, moja smrt bo navidezno prikimala tistim, ki me sodijo kot naivnega in idealističnega: »Naj nam sedaj pove, kaj misli o svojih idealih.« Toda te osebe bi morale vedeti, da bo moja radovednost potešena. To je tisto, česar bom sposoben, če Bog hoče: potopiti moj pogled v Očetovega, da bi zrl z njim njegove muslimanske otroke, kakor jih vidi on in kako sijejo v Kristusovi slavi, ki je sad njegovega trpljenja, ki je dar Svetega Duha, katerega skrivno veselje bo vedno v izgradnjo občestva in obnovo podobnosti v različnosti. Za to izgubo življenja se zahvaljujem Bogu, ki je tako hotel zaradi veselja do vsega in kljub vsemu. V tej zahvali za vse, kar bom odslej prejel v življenju, zagotovo vključujem tudi vas, prijatelje od včeraj in danes, in vas, prijatelje iz tega kraja, skupaj s svojo materjo in očetom, sestrami in brati ter njihovimi družinami. Z vami mi je Bog povrnil stokratno, kakor je obljubil. In tudi tebe, mojega prijatelja v zadnji uri, ki ne boš vedel, kaj delaš: Da, želim ti reči »hvala« in »zbogom« kot blagoslov zate, kajti v tvojem obrazu gledam Božjega. Naj se ponovno srečava v raju kakor srečna razbojnika, če je tako všeč Bogu, najinemu Očetu. Amen! Inh’Allah. (Oporoka Kristjana iz Chergéja, predstojnika samostana v kraju Tibhirine. Alžir, 1. december 1993, Tibhirine, 1. januarja 1994)
prevod: Luka Tul[/bg_collapse]

7. OKTOBER 2021 – ČETRTEK, 27. TEDNA MED LETOM

[bg_collapse view=”link-inline” color=”#4a4949″ icon=”arrow” expand_text=”Klikni tukaj za besedilo” collapse_text=”Zapri” ]
god rožnovenske Matere Božje (Mal 3,13-20b; Ps 1; Lk 11,5-13)
Berilo iz knjige preroka Malahija govori o Bogu, ki strogo okara tiste, ki mu služijo in kot povračilo pričakujejo dobiček in blaginjo. Bog je razočaran nad njihovo nevero. Hvalijo namreč tiste, ki delajo hudo in jim gre vse dobro, in obtožujejo Boga, ki se jim zdi krivičen, ker naj bi nagrajeval hudobne in se ne menil za trpeče pravične.
Vaše besede proti meni so predrzne, govori Gospod. Vi pa pravite: ›Kaj smo vendar govorili proti tebi?‹ Rekli ste: ›Prazno je služiti Bogu! Kakšen je dobiček od tega, da izpolnjujemo njegove zapovedi in hodimo v spokorni obleki pred Gospodom nad vojskami? Zdaj blagrujemo predrzneže, tudi uspevajo tisti, ki delajo krivično: preizkušajo Boga – in ostajajo nekaznovani!‹ (Mal 3,13-15)
Dramatični prizor, kjer zlobni uspevajo in pravični trpijo, se pogosto pojavlja v Svetem pismu. Pomislimo na Jobovo knjigo, na mnoge psalme, ki govorijo o zmagoslavju hudobnih in navidezno zavrženostjo pravičnih (npr. Ps 37 in 73). V Psalmu 73 beremo:
Zakaj ljubosumen sem bil na bahače,
ko sem videl mir krivičnikov.
Zakaj nadlog nimajo do svoje smrti,
njihovo telo je zdravo.
Ni jih, kjer je človeška muka,
skupaj z drugimi ljudmi niso tepeni.
Torej sem zaman prečistil svoje srce
in si v nedolžnosti umival roke.
Saj sem bil pretepan ves dan,
vsako jutro me je zadela kazen.
Malahija primerja tiste, ki so nezvesti in ne ljubijo, ker se spotikajo nad uspehom zlobnih, ter tistimi, ki se bojijo Boga. Gospod naznanja prihod »dneva«, ko bo pravica v celoti obnovljena.
Tedaj so govorili tisti, ki se bojijo Gospoda, vsak s svojim bližnjim, Gospod pa je prisluhnil in slišal. Pred njim je bila napisana spominska knjiga za tiste, ki se bojijo Gospoda in spoštujejo njegovo ime. »Ti bodo ob dnevu, ki ga napravim, moja lastnina, govori Gospod nad vojskami. Imel bom z njimi usmiljenje, kakor je kdo usmiljen do svojega sina, ki mu služi. Spreobrnili se boste in videli razliko med pravičnim in krivičnim, med njim, ki služi Bogu, in njim, ki mu ne služi.
Kajti glej, pride dan, razžarjen kakor peč, in vsi predrzneži in vsi, ki delajo krivično, bodo strnje: dan, ki pride, jih bo sežgal, govori Gospod nad vojskami, ker ne bo pustil od njih ne koreninice ne vejice! Vam pa, ki se bojite mojega imena, vzide sonce pravičnosti in ozdravljenje bo v njegovih perutih. Izšli boste in boste poskakovali kakor telički iz staje. (Mal 3,16-20)
Psalm po berilu, po drugi strani, se ne nanaša na »dan« ob koncu časov. Kvečjemu potrjuje veljavo dobrih del, v katerih pravični najdejo svoje veselje, hudobne pa označi za zavržene kot plevel, ki ga raznaša veter.
Blagor človeku,
ki ne hodi po nasvetu krivičnih,
ne stopa na pot grešnikov
in ne poseda v družbi porogljivcev,
temveč se veseli v Gospodovi postavi
in premišljuje njegovo postavo podnevi in ponoči.
Tak je kakor drevo,
zasajeno ob vodnih strugah,
ki daje svoj sad ob svojem času
in njegovo listje ne ovene;
vse, kar dela, uspeva.
Ni pa tako s krivičnimi,
temveč so kakor pleve,
ki jih veter raznaša.
Zato krivični ne bodo obstali ob sodbi,
ne grešniki v zboru pravičnih.
Zakaj Gospod pozna pot pravičnih,
pot krivičnih pa vodi v pogubo.
V odlomku iz evangelija po Luku Jezus potrjuje spodbudo iz Psalma 1 (Gospod pozna pot pravičnih), saj nas vabi, da popolnoma zaupamo v Očetovo pomoč in previdnost. V priliki o nadležnem prijatelju, ki se znajde v stiski in gre ponoči k svojemu prijatelju, da zbudi in prosi za kruh, vidimo, da z njo Jezus nagovarja maloverne, ki dvomijo v Božje posege in so opešani spričo slabosti, pomanjkanja in vsakdanjih strahov.
Tudi jaz vam pravim: Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo. Ali je med vami oče, ki bo dal svojemu sinu kačo, če ga bo prosil za ribo? Ali mu bo dal škorpijona, če ga bo prosil za jajce? Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove, koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo.
Jezusova trditev: »Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove,« omili razlike med hudobnimi in dobrimi, ki tako zelo prisotni v človeški presoji. Seveda jih ne izbriše, saj razlike med njimi ostajajo, a nam hkrati pomaga spoznati, da smo vsi vsaj malo hudobni, da vsi vsaj malo prosjačimo odpuščanja in ljubezni, da mi vsi potrebujemo pomoč velikega prijatelja, ki je Oče, čigar previdnost je neskončna in kateri daje Svetega Duha vsem, ki ga preprosto prosijo.
Prejeli smo sveti krst, a pogosto pozabimo, da moramo živeti iz njega. Navzočnost Svetega Duha, ki nas s svojimi darovi podpira v zemeljskem življenju, nam že daje okušati večnost in dela naše zemeljsko življenje, ki je težavno, vsaj malo bolj vedro, če že ne blaženo.
Pozabljamo tudi, da nam je bila polnost milosti dana po materi in priprošnjici, ki je v polnosti prejela Svetega Duha: Devici Mariji. Naše prošnje lahko brez strahu in ob vsakem času naslovimo nanjo.
7. oktobra se Cerkev spominja Rožnovenske Matere Božje. Današnji dan nas spominja na dogodek, ko so kristjani premagali Turke pri Lepantu leta 1571. V tem mesecu oktobru, ki je misijonski mesec po definiciji, se spominjamo Marije matere življenja in vsega stvarstva, matere ljudstev, zlasti ubogih in pozabljenih. Zato ponujamo molitev papeža Frančiška, ki Marijo imenuje Mati življenja in Kraljica Amazonije.
Mati življenja,
v tvojem materinskem telesu se je oblikoval Jezus,
ki je Gospod vsega, kar je.
Ko je od mrtvih vstal, te je preobrazil s svojo svetlobo
in te naredil za kraljico vsega stvarstva.
Zato te prosimo, Marija, da zakraljuješ
v hrepenečem srcu Amazonije.
Razodeni se kot mati vseh ustvarjenih,
v lepoti rož, rek,
velike reke, ki se skoznjo pretaka,
in vsega, kar drhti v njenih pragozdovih.
Nežno čuvaj to razkošje lepote.
Prosi Jezusa, naj razlije vso svojo ljubezen
na može in žene, ki tam bivajo,
da bi jo znali občudovati in zanjo skrbeti.
Daj, da se bo tvoj Sin rodil v njihovih srcih
in bo tako On zasijal v Amazoniji,
v njenih ljudstvih in kulturah,
z lučjo svoje Besede, s tolažbo svoje ljubezni,
s sporočilom bratstva in pravičnosti.
Naj se z vsako evharistično daritvijo
dviga v slavo Očeta
tudi tolikšna čudovitost.
Mati, ozri se na uboge v Amazoniji,
kajti njihov dom uničujejo
sebične koristi.
Koliko bolečine in kolikšna beda,
kolikšna zanemarjenost in koliko zlorab
v tej blagoslovljeni deželi,
prekipevajoči od življenja!
Dotakni se občutljivosti bogatih,
saj nas kličeš, čeprav čutimo,
da je že pozno, naj rešimo,
kar je še vedno živo.
Mati prebodenega srca,
ki trpiš v svojih ponižanih otrocih
in v ranjeni naravi,
kraljuj v Amazoniji
skupaj s svojim Sinom.
Kraljuj, da se nihče več ne bo čutil gospodarja
Božjega stvarstva.
Vate upamo, Mati življenja,
ne zapusti nas
v tej temni uri.
Amen.
(Iz Posinodalne apostolske spodbude Ljubljena Amazonija svetega očeta Frančiška)
prevod Luka Tul[/bg_collapse]

8. OKTOBER 2021 – PETEK, 27. TEDNA MED LETOM

[bg_collapse view=”link-inline” color=”#4a4949″ icon=”arrow” expand_text=”Klikni tukaj za besedilo” collapse_text=”Zapri” ]
(Jl 1,13-15; 2, 1-2; PS 9; Lk 11,15-18)
Povabilo preroka Joela k pokori odzvanja v obdobju velikega opustošenja: strašen vdor kobilic bo kmalu priletel v Judejo in uničil vso državo:
Zatrobite v rog na Sionu, zaženite krik na Gori moje svetosti! Naj trepetajo vsi prebivalci dežele, kati prihaja dan Gospodov, kajti blizu je: dan teme in mraka, dan oblakov in megle. Kakor zarja se po gorah širi številno in močno ljudstvo, kakršnega ni bilo od vekov in ga za njim ne bo več do let mnogih rodov. (Jl 2,1-2)
Čeprav se zaveda bližajoče se katastrofe, prerok Joel vabi duhovnike in ljudstvo na spokorniško zborovanje, kajti četudi nesreča prihaja iz rok Vsemogočnega kot kazen za grehe in napoveduje veliki dan sodbe, pokore in molitve lahko umiri Božjo jezo in ga spodbudi, da se usmili svojega ljudstva:
“Opašite se in žalujte duhovniki, tulite, služabniki oltarja! Pridite, prenočujte v raševini, služabniki mojega Boga, kajti pridržani sta hiši vašega Boga jedilna in pitna daritev. Posvetite post, okličite slovesen shod, zberite starešine, vse prebivalce dežele v hiši Gospoda, vašega Boga in vpijte h Gospodu. Oh, kakšen dan! Da blizu je dan Gospodov kot razdejanje prihaja od Mogočnega. (Jl 1, 13-15)
Psalm po berilu, ki navaja verze prvega dela psalma 9, že razveseljuje vernike zaradi osvoboditve od zla s Kristusovo zmago nad grehom in smrtjo. Bog je v brezbožnosti ravnal pravično in je svoje zveste rešil pred zankami hudobnega.
Gospod, slavil te bom z vsem svojim srcem,
pripovedoval bom o vseh tvojih čudovitih delih.
V tebi se bom veselil in ukal,
opeval bom tvoje ime, Najvišji.
Zapretil si narodom, pogubil krivičnika,
njihovo ime si izbrisal na vekov veke.
Narodi so se pogreznili v jamo, ki so jo naredili,
v mrežo, ki so jo nastavili, se jim je ujela noga.
Toda Gospod prestoluje na veke,
za sodbo je utrdil svoj prestol.
On sam bo sodil svet s pravičnostjo,
razsojal med ljudstvi po pravici.
V današnjem evangelijskem odlomku je Jezus pravkar izgnal nemega demona. Ko zlega in nemega duha ni več, začne nekoč obsedeni človek govoriti in množico napolnjuje občudovanje. Takoj pa so se pojavili Jezusovi tožilci, prisiljeni videti čudeže, ki jih dela, in njegovo moč pripisati hudiču. Obstajajo tudi drugi, ki ga, kljub njegovim čudežem, še vedno želijo preizkusiti in prositi za znamenje iz nebes. Gospod ima za vse jasen in natančen odgovor.
»Vsako kraljestvo, ki je razdeljeno proti sebi, se opustoši in hiša se na hišo zruši. Če pa je tudi satan razdeljen proti sebi, kako bo obstalo njegovo kraljestvo, ko pravite, da z Bélcebubom izganjam demone? Če namreč jaz z Bélcebubom izganjam demone, s kom jih izganjajo vaši sinovi? Zato bodo oni vaši sodniki. Če pa z Božjim prstom izganjam demone, potem je prišlo k vam Božje kraljestvo. (Lk 11,17-20)
Jezus ne zanika moči nasprotnika, ampak potrjuje svojo nadvlado nad njim:
Ko močni z orožjem varuje svoj dom, je varno njegovo premoženje. Ko pa pride močnejši od njega in ga premaga, mu vzame vse orožje, na katero se je zanašal in razdeli svoj plen. Kdor ni z menoj, je proti meni, in kdor z menoj ne zbira, raztresa. (Lk 11, 21-23)
Vendar je pot vere in krščanskega življenja dolga in grbava: »verovanje« ni enkraten dogodek, ki nam omogoča drsenje skozi življenje v ustaljenih razmerah; tisti, ki je bil osvobojen Satanovih pasti in je uredil stanovanje svoje duše, lahko še enkrat pade v suženjstvo, slabše od prvega:
Kadar nečisti duh odide iz človeka, hodi po suhih krajih in išče pokoja, in ga ne najde. Tedaj pravi: “Vrnil se bom v svojo hišo, iz katere sem odšel.” Ko pa pride, jo najde pometeno in urejeno. Tedaj gre in si privzame sedem drugih duhov, hujših od sebe, in gredo vanj ter tam prebivajo. Nazadnje je s takim človekom huje, kot je bilo na začetku. (Lk 11, 24-26)
Kristus je edino odrešenje, kot pravi sveti Janez:
“Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdo vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina. (Jn 3,16-18)
V življenju pristnega kristjana ne more biti polovičnih meril: malo tukaj in malo tam. Ali pripadaš Kristusu ali pripadaš satanu. Ali nenehno bdiš nad svojim srcem, občutki, mislimi ali pa prisiliš Svetega Božjega Duha, da se oddalji od tvoje duše, ki potem zlahka postane bivališče Satana.
Zagotovo Boga od našega srca ne odmaknejo ne odpovedi, ki jih povzroča človeška šibkost, majhne pomanjkljivosti našega vsakdanjega življenja, ampak potopljenost v mlačnost in greh. Skromno zaupanje v neskončno dobroto Boga, pogosto opravljanje zakramentov, molitev in dela usmiljenja so najboljši protistrup, da naša notranjost ostane »pometena«, čista in okrašena, pripravljena za bivanje v Gospodu.
Papež Frančišek nas poziva, naj se ne bojimo svetosti:
“To vam ne bo vzelo nič energije, vitalnosti ali veselja. Nasprotno, postali boste tisto, kar je imel Oče v mislih, ko vas je ustvaril, in zvesti boste svoji globini. Odvisnost od Boga nas osvobaja vseh oblik zasužnjevanja in nas privede do priznanja našega velikega dostojanstva.
To vidimo pri sveti Jožefini Bakhiti: »ugrabljena in prodana v suženjstvo pri rosnih sedmih letih je veliko trpela zaradi krutih gospodarjev. Toda spoznala je globoko resnico, da je Bog in ne človek pravi gospodar vsakega človeka, vsakega človeškega življenja. Ta izkušnja je postala vir velike modrosti za to skromno afriško hčerko. Kolikor vsak kristjan raste v svetosti, bo za naš svet dal večje sadove (Gaudete et exsultate, 32-33).
Spodaj je besedilo, ki ga je pripravila Papeška univerza Urbaniana v sodelovanju z misijonarskimi inštituti za predstavitev afriške svetnice:
Sveta Josephine Bakhita iz Sudana je bila ugrabljena, prodana kot sužnja, osvobojena in postala krščanska in verna v občini Kanosovcev. Na vprašanje italijanskega študenta v Bologni, kaj bi storila, “če bi po naključju naletela na svoje ugrabitelje”, je Bakhita brez najmanjših pomislekov odgovorila: “Če bi spoznala trgovce s sužnji, ki so me ugrabili, in celo tiste, ki so me mučili, bi pokleknila  in jim poljubila roke. Če se to, kar se mi je zgodilo, ne bi nikoli zgodilo, kako bi lahko postala kristjanka in vernica?
Ko je nadaljevala pogovor o isti temi, ni le blagoslovila njihovega previdnostnega posredovanja v božjih rokah, ampak jih je opravičila takole:
Žal mi jih je! Nedvomno se niso zavedali trpljenja, ki so mi ga povzročali. Oni so bili gospodarji, jaz pa sužnja. Tako kot je za nas naravno, da delamo dobro, je tudi naravno, da se obnašajo tako, kot so se obnašali do mene. To so storili iz navade, ne iz hudobnosti.
V svojih trpljenjih se ni pritoževala, spomnila pa se je, koliko je trpela kot sužnja:
Takrat nisem poznala Gospoda: takrat sem izgubila veliko časa in toliko zaslug. Zdaj moram nadoknaditi to izgubo … Če bi klečala celo življenje, ne bi bilo dovolj, da izrazim svojo hvaležnost dobremu Gospodu.
Duhovnik, da bi jo preizkusil, ji je rekel: “Če te naš Gospod ne bi hotel v nebesih, kaj bi storil?” Tiho je odgovorila:
No, če me noče v nebesih, naj dela, kar mu je všeč, in naj me postavi kamor koli želi. Ko sem z njim in kjer On želi, sem popolnoma v redu. On je Gospodar, jaz sem samo njegovo skromno bitje.
Drugi duhovnik jo je vprašal za njeno zgodbo, toda Bakhita se je njegovemu vprašanju izognila z besedami:
Gospod me je tako ljubil. Ljubiti moramo vse … Moramo biti razumevajoči in sočutni! “Tudi s tistimi, ki so te mučili?” Ubogi ljudje! Niso poznali Gospoda.
Na vprašanje o smrti je z veliko vedrino odgovorila:
Ko ima nekdo zelo rad drugega, si zelo želi spoznati to osebo. Zakaj bi se potem moral bati smrti? Smrt nas pripelje k ​​Bogu.
Nadrejeno mati Terezo Martini, so mučile skrbi, vendar ji je Bakhita, mirna in dostojanstvena, rekla:
Draga mati, zakaj se sprašuješ, da ti Gospod dela nekaj težav? Če ne bi prišel k nam deliti nekaj svojih trpljenj, do koga bi šel? Ali nismo prišli v samostan, da bi izpolnili njegovo voljo? Da, v vsej svoji revščini bom molila, vendar le, da bo izvršena Božja volja.
Molitev, ki jo je sestavila sveta Jožefina Bakhita ob posvetitvi Bogu s svojim zadnjim verskim poklicem, 8. decembra 1896:
O, Gospod, želim si, da bi odletela proti jugu k svojemu ljudstvu, da bi vsem glasno govorila o tvoji dobroti. Oh! Koliko duš bi lahko osvojila zate! Najprej med mamo, očetom, bratoma in sestro, še vedno sužnji … Želim si, da bi dosegla vse, vse revne afriške črnce. Daj, o Gospod, da te tudi oni spoznajo in ljubijo!
10. februarja 2019 je med molitvijo Angelus sveti oče Frančišek naslovil naslednjo molitev k sveti, da bi priprosila vse žrtve trgovine z ljudmi:
Sveta Jožefina Bakhita, kot otrok ste bili prodani v suženjstvo in ste prenašali neizrekljive stiske in trpljenje. Ko ste bili osvobojeni svojega fizičnega zasužnjevanja, ste v svojem srečanju s Kristusom in njegovo Cerkvijo našli resnično odrešenje. O sveta Jožefina Bakhita, pomagajte vsem, ki so ujeti v suženjstvo. Posredujte pri Bogu usmiljenja v njihovem imenu, tako da bodo verige njihovega ujetništva pretrgane.
Naj Bog sam osvobodi vse tiste, ki so bili ogroženi, poškodovani zaradi trgovine z ljudmi. Preživelim v tem suženjstvu prinesite tolažbo in jih naučite gledati Jezusa kot zgled vere in upanja, da bodo našli ozdravitev svojih ran.
Prosimo vas, da molite za nas in posredujete v imenu vseh nas: da ne bomo padli v brezbrižnost, da bomo odprli oči in videli nesreče in rane številnih bratov in sester, ki jim je odvzeto dostojanstvo in svobodo in naj slišimo njihov klic na pomoč. Amen.
Sveta Jožefina Bakhita, prosi za nas.
prevod: Matej Gnidovec[/bg_collapse]

9. OKTOBER 2021 – SOBOTA, 27. TEDNA MED LETOM

[bg_collapse view=”link-inline” color=”#4a4949″ icon=”arrow” expand_text=”Klikni tukaj za besedilo” collapse_text=”Zapri” ]
(Jl 4,12-21; Ps 97, Lk 11,27-28)
Apokaliptični jezik zadnjega poglavja Joelove prerokbe grozljivo odmeva za vse narode na svetu. Poleg tega, da je izraz Božje pravičnosti, je tudi vabilo k spreobrnjenju: dolina Jozafat, dolina sodbe, kjer se bodo zbrala vsa ljudstva za zadnjo in dokončno sodbo, se imenuje dolina odločitve, ker končna odločitev Boga in človeka se bo pojavila prav tam.
Narodi naj se zbudijo in gredo v dolino Jozafat, kajti tam bom sedel, da bom sodil vse narode naokrog. Pošljite srp, kajti žetev je zrela; pridite, teptajte, ker je stiskalnica polna; kadi so prenapolnjene, Kajti velika je njihova hudobija. Množice, množice v dolini odločitve! Kajti blizu je dan Gospodov v dolini odločitve. Sonce in luna sta otemnela, zvezde so izgubile svojo svetlobo. Gospod rjove s Siona, svoj glas daje iz Jeruzalema, treseta se nebo in zemlja. Gospod pa je zavetje svojemu ljudstvu, utrdba sinovom Izraelovim. (Jl 4, 12-16)
Nihče se ne more norčevati iz Boga, ki je pravičen sodnik. Če zavestno in dokončno izberete zlo, boste obsojeni na podlagi svoje zavestne in dokončne odločitve. Prišel bo dan, ko bo Bog iztrebil vso hudobijo in razveselil svoje zveste.
Odlomek iz Joela se konča z besedno zvezo “… Gospod prebiva na Sionu”. Nebeški Jeruzalem, eshatološki, bo vključeval vse tiste, ki so se odločili živeti v ljubezni do Boga in bližnjega, in ne le do zgodovinskega Izraela. Janez Krstnik je to že napovedal, ko je opozoril: »Obrodite vendar sadove, vredne spreobrnjenja! Ne začenjajte sami pri sebi govoriti: “Abrahama imamo za očeta”, saj vam pravim, da lahko Bog obudi otroke do Abrahama iz teh kamnov.« (Lk 3,8).
V psalmu pojemo to univerzalno razširitev, ki skupaj kliče zemljo, otoke, gore, nebesa in vsa ljudstva, da oznanijo pravičnost in premišljujejo o Gospodovi slavi.
Gospod kraljuje, naj se raduje zemlja,
naj se veselijo nešteti otoki.
Oblak in mrak ga obdajata,
pravičnost in pravica sta temelj njegovega prestola.
Gore se topijo pred Gospodom kakor vosek,
pred gospodarjem vse zemlje.
Nebesa oznanjajo njegovo pravičnost,
vsa ljudstva vidijo njegovo slavo.
Luč je vsajena za pravičnega,
za iskrene v srcu veselje.
Veselite se, pravični, v Gospodu,
zahvaljujte se spominu njegove svetosti!
Evangelij nam prav tako pomaga razlikovati zemeljske stvari od nebeških:
Ko je Jezus govoril, je neka žena iz množice povzdignila glas in mu rekla: »Blagor telesu, ki te je nosilo, in prsim, ki so te dojile!« On pa je rekel: »Še bolj blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo. (Lk 11: 27-28).
Medtem ko Jezus poučuje, sovražniki njegovih sovražnikov naraščajo okoli njega: nenehno mu nasprotujejo in ga preizkušajo. Kljub temu ga dobri in preprosti poslušajo, mu zaupajo in ga občudujejo. V množici ženska hvali mater, ki je rodila tistega preroka, ki govori z avtoriteto, in se ne zaveda, da začne uresničevati prerokbo, ki jo je sama Marija naredila o sebi v Magnificatu: “vsi narodi me bodo blagrovali”.
Papež Benedikt XVI je v številki 124 posinodalne apostolske spodbude Verbum Domini takole komentiral odlomek evangelija:
Ta tesna povezava med Božjo besedo in veseljem je očitna v Materi božji. Spomnimo se besed svete Elizabete: »Blagor tisti, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je rekel Gospod« (Lk 1,45). Marija je blagoslovljena, ker ima vero, ker je verjela in v tej veri je sprejela Božjo besedo v svojo maternico, da bi ga dala svetu.
Veselje, rojeno iz Besede, se lahko zdaj razširi na vse tiste, ki so se po veri pustili spremeniti z Božjo besedo. Evangelij po Luku predstavlja to skrivnost sluha in veselja v dveh besedilih. Jezus pravi: »Moja mati in moji bratje so tisti, ki slišijo Božjo besedo in jo živijo« (8:21). In v odgovor ženski iz množice, ki blagoslovi maternico, ki ga je nosila, in prsi, ki so ga dojile, Jezus razkrije skrivnost resničnega veselja: “Blagor tistim, ki slišijo Božjo besedo in se po njej ravnajo!” (11:28). Jezus opozarja na resnično Marijino veličino in omogoča, da vsak od nas doseže tisto blaženost, ki je rojena iz prejete besede in jo uresničuje. Vse kristjane spomnim, da je naš osebni in skupni odnos z Bogom odvisen od vse večjega poznavanja Božje besede. Nazadnje se obračam na vse moške in ženske, vključno s tistimi, ki so izstopili iz Cerkve, ki so zapustili vero ali ki nikoli niso slišali oznanila odrešenja. Gospod vsem pravi: »Glej, stojim pred vrati in trkam; če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in jedel z njim, on pa z mano «(Raz 3,20).
Naj bo tako vsak dan našega življenja oblikovan ob ponovnem srečanju s Kristusom, Očetova Beseda je postala meso: stoji na začetku in na koncu in »v njem vse drži skupaj« (Kol 1,17). Utihnimo, da bi slišali Gospodovo besedo in o njej premišljevali, da bi z delovanjem Svetega Duha ostala v naših srcih in nam govorila vse dni našega življenja. Tako se bo Cerkev vedno obnavljala in pomlajevala, zahvaljujoč Gospodovi besedi, ki ostane za vedno (prim. 1 Pet 1,25; Iz 40,8). Tako bomo tudi mi vstopili v veliki poročni dialog, ki zaključuje Sveto pismo: “Duh in nevesta rečeta: “Pridi”. In naj vsi, ki slišijo, rečejo: “Pridi!” Tisti, ki priča o teh stvareh, reče: »Zagotovo pridem kmalu!«. Amen. Pridi, Gospod Jezus! (Raz. 22:17, 20).
Sveti John Henry Newman, čigar god obhajamo danes, nam kaže zanesljivo pot na njegovi dolgi in boleči duhovni poti: tako kot Marija posluša Besedo in jo uresničuje v temi in v luči vere ter zaupa popolnoma v Gospodovo dobroto, zavedajoč se, da je to bistvo pravega veselja:
“Bog me je ustvaril, da bi mi dal posebno služenje; na meni je opravil nekaj dela, ki ga drugemu ni. Imam svoje poslanstvo – tega morda nikoli ne bom spoznal v tem življenju, ampak to mi bodo povedali v naslednjem. Nekako sem potreben za Njegove namene, kolikor je potrebno namesto mene kot nadangel v njegovih – če mi res ne uspe, lahko dvigne drugega, kot bi lahko kamenje naredil Abrahamovim otrokom. Kljub temu imam del tega velikega dela; sem člen v verigi, vez povezanosti med osebami. Ni me ustvaril za nič. Delal bom dobro, opravljal bom njegovo delo; bom angel miru, oznanjevalec resnice na svojem mestu, čeprav tega ne nameravam, če se držim njegovih zapovedi in mu služim v svojem poklicu.
Zato mu bom zaupal. Karkoli že, kjer koli sem, me nikoli ne morejo zavreči. Če sem v bolezni, mu lahko moja bolezen služi; v zmešnjavi mu lahko služi moja zmeda; če sem v žalosti, mu lahko služi moja žalost. Moja bolezen ali zmedenost ali žalost sta lahko nujna vzroka nekega velikega konca, ki je povsem izven nas. Nič ne počne zaman; lahko mi podaljša življenje, lahko ga skrajša; ve, za kaj gre. Morda mi bo vzel prijatelje, lahko me vrgel med tujce, lahko me bo pustil, spustil moj duh, skril prihodnost pred mano – še vedno ve, za kaj gre.
O Adonaj, o Izraelski vladar, ti, ki vodiš Jožefa kakor čredo, o Emanuel, o Modrost, izročam se ti. Tebi popolnoma zaupam. Ti si modrejši od mene – bolj ljubeč do mene kot jaz sam. Privošči si izpolniti svoje visoke namene v meni, kar koli že bodo – delaj v meni in skozi mene. Rojen sem, da bi Ti služil, da bi bil Tvoj, da bi bil Tvoj instrument. Naj bom tvoj slepi inštrument. Prosim, da ne vidim – prosim, da ne vem – prosim preprosto za uporabo.”
(iz Meditacije in predanosti, Meditacije o krščanskem nauku, I. Upanje v Boga – Stvarnika, 7. marec 1848)
prevod: Matej Gnidovec[/bg_collapse]

10. OKTOBER 2021 – 28. NEDELJA MED LETOM

[bg_collapse view=”link-inline” color=”#4a4949″ icon=”arrow” expand_text=”Klikni tukaj za besedilo” collapse_text=”Zapri” ]
(Mdr 7,7-11; Ps 90; Heb 4,12-13; Mk 10,17-30)
Danes bi lahko celotno besedno bogoslužje povzeli z eno besedo: »modrost«. Modrost je Božji dar: navdihnjeni avtor jo doseže tako, da moli zanjo. Ko jo prejme, jo ima rajši kot vse, jo ceni, ljubi in se zaveda, da je skupaj z njo prejel tudi vse druge dobrine.
Molil sem in dana mi je bila preudarnost, klical sem in name je prišel duh modrosti. Bolj sem jo cenil kakor žezla in prestole, v primerjavi z njo sem imel bogastvo za prazen nič. Niti z neprecenljivim draguljem je nisem primerjal, saj je v njenih očeh vse zlato le kupček peska in srebro se v primeri z njo šteje za blato. Bolj kot zdravje in lepo postavo sem jo vzljubil; sklenil sem, da jo bom raje imel kakor luč, ker njen plamen ne pozna pojemanja. Hkrati z njo so prišle k meni vse dobrine, po njenih rokah neizmerno bogastvo.
Modrost je hkrati Božji dar in njegova lastnost. Ni je stvari v človeku, ki bi ji ostala prikrita, modrost spremeni človekovo srce: preoblikuje njegovo kamnito srce v meseno srce, ki je sposobno razločevati, se veseliti v Božji dobroti, pravično delati v njegovi službi, prepoznavati lastno človeško krhkost, s tem ko živi v Božjem strahu in se mu popolnoma zaupa:
Gospod, daj nam spoznati, kako dolgo je naše življenje,
da pridemo do srčne modrosti.
Vrni se, Gospod! Doklej boš odlašal?
Bodi usmiljen do svojih služabnikov!
Zjutraj nas nasiti s svojo dobroto,
da bomo vriskali in se veselili vse svoje dneve.
Razvesêli nas za dni, ko si nas ponižal,
za leta, ko smo bili nesrečni.
Naj se pokaže tvoje delo tvojim služabnikom,
tvoj sijaj njihovim sinovom.
Milina Gospoda, našega Boga, naj bo nad nami!
Delo naših rok utŕdi nad nami! (Ps 90)
V svoji neizmerni vzvišenosti je »velikokrat in na veliko načinov Bog nekoč govoril očetom po prerokih, v teh dneh poslednjega časa pa nam je spregovoril po Sinu. Njega je postavil za dediča vsega in po njem je tudi ustvaril svetove« (Heb 1,1-2). Ta Beseda, živa in učinkovita Božja Beseda, večna Očetova modrost, je postala meso in prebivala med nami:
Bratje in sestre,
Božja beseda je živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca. Ni je namreč stvari, ki bi bila Bogu nevidna. Pred njegovimi očmi je vse razgaljeno in odkrito. Njemu bomo dajali odgovor.
V evangeliju vidimo Božjo Besedo, večno Očetovo modrost, ki gre po svoji poti in pritegne množice ter vzbudi v srcu nekega človeka hrepenenje, da bi mu sledil:
Ko se je tisti čas Jezus odpravljal na pot, je nekdo pritekel, padel pred njim na kolena in ga vprašal: »Dobri učitelj, kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja?« Jezus mu je odvrnil: »Kaj mi praviš, da sem dober?! Nihče ni dober razen enega, Boga! Zapovedi poznaš: Ne ubijaj! Ne prešuštvuj! Ne kradi! Ne pričaj po krivem! Ne goljufaj! Spoštuj očeta in mater!« Rekel mu je: »Učitelj, vse to sem izpolnjeval že od svoje mladosti.« Jezus se je ozrl vanj, ga vzljubil in mu dejal: »Eno ti manjka: pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za menoj!« Ta beseda ga je potrla in je žalosten odšel; imel je namreč veliko premoženje. (Mr 10,17-22)
Bežno navdušenje, krhka želja, da bi delal dobro, srce, ki ni postalo modro, mišljenje, ki ne uvidi, da je njegovo bogastvo nič v primerjavi s tem, da bi sledil Kristusu. Posledice so očitne: potrt in žalosten odide.
O njem govorimo kot o »bogatem mladeniču«, toda evangelij govori le o »nekom«, ne da bi določil njegovo starost, ne da bi ga poimenoval. Jezus je pritegnil mnoge druge bogataše, katerih imena poznamo: Zahej, Matej, Jožef iz Arimateje, Ivana, Suzana – žene, ki so mu stregle s svojim imetjem v času njegovega javnega delovanja – in še drugi, vsi ljudje, ki so imeli premoženje, a svojega srca niso navezovali nanj. Ti ljudje so verjeli, da je vse zlato le kupček peska in srebro se v primeri z njo [modrostjo] šteje za blato.
Tudi če letos 10. oktober pade ravno na nedeljo in zato ne moremo praznovati liturgičnega spomina na svetnika, pa ne moremo pozabiti velikega škofa sv. Daniela Combonija, v katerem je sapientia crucis z vso močjo zablestela, ko se je povsem žrtvoval v izredni ljubezni do Afričanov. 10. oktobra 1881 je v Kartumu v starosti petdeset let umrl zaradi kolere. Njegov moto »ali Afrika ali smrt« nam nekaj pove o njegovi popolni predanosti misijonskemu poklicu. Njemu in njegovemu načrtu za preporod Afrike se ima Cerkev zahvaliti, če se je na tem kontinentu zgodila korenita evangelizacija:
Homilija v Kartumu (iz arabščine prevedel br. Carcereri), Kartum, 11. maj 1873:
Resnično sem vesel, najdražji prijatelji, da sem spet z vami po toliko žalostnih dogodkih in tolikih vzdihih zaradi stiske. Prva ljubezen moje mladosti je bila nesrečna Afrika, in ko sem za seboj pustil vse, kar mi je na tem svetu najdražje, sem pred šestnajstimi leti prišel v te dežele, da bi ponudil svoje delo za lajšanje njihovega stoletja dolgega trpljenja. Potem pa sem bil poklican nazaj domov, kajti iz zdravstvenih razlogov so močvirja Belega Nila v bližini Svetega Križa in Gondokora sčasoma povsem onemogočila apostolsko delo. Odšel sem iz pokorščine, svoje srce pa sem pustil med vami, in ko sem po Božji volji okreval, so bile moje skrbi in delo vedno osredotočene na vas.
Danes sem končno spet dobil nazaj svoje srce, ko sem se vrnil med vas. Vpričo vas ga odpiram s čudovitim in pobožnim občutjem duhovnega očetovstva, s katerim me je Bog hotel odeti pred enim letom po vrhovnem voditelju Katoliške cerkve, našem gospodu papežu Piju IX. Da, jaz sem vaš oče in vi ste moji otroci in kot take vas prvič objemam in pritiskam na svoje srce.
Zelo sem vam hvaležen za navdušene dobrodošlice, ki ste mi jih izkazali; pokazale so vašo sinovsko ljubezen in me prepričale, da boste vedno hoteli biti moje veselje in moja krona, tako kot ste moj delež in dediščina.
Zanesite se, da se na to moja duša zmeraj z neomejeno ljubeznijo za zmeraj in za vsakogar od vas. Vrnil sem se med vas, da ne bi nikoli več prenehal biti vaš in ves posvečen za vaše višje dobro in večnost. Podnevi ali ponoči, v soncu ali dežju, vedno bom enako pripravljen, da poskrbim za vaše duhovne potrebe: bogati in revni, zdravi in bolni, mladi in stari, gospodarji in sužnji bodo vedno imeli enak dostop do mojega srca. Vaše dobro bo moje in tudi vaše trpljenje bo vedno moje.
Z vsakim od vas delam za skupni cilj in najsrečnejši dan mojega življenja bo tisti, ko bom lahko za vas dal svoje življenje. – Seveda se zavedam teže bremena, ki ga moram nositi; kot pastir, učitelj in zdravnik vaših duš bom namreč moral paziti na vas, vas izobraževati in opominjati: braniti zatirane, ne da bi škodil zatiralcem, grajati napake, ne da bi se sprl s tistimi, ki se motijo, obsojati pohujšanja in grehe, ne da bi prenehal izkazovati sočutje grešnikom, iskati pokvarjene, ne da bi padel v skušnjavo; z eno besedo, biti hkrati oče in sodnik. Toda to sem sprejel v upanju, da mi boste pomagali nositi to breme z veseljem in radostjo v Božjem imenu. […]
Končno pa se obračam nate, o usmiljena Kraljica Afrike, in te še enkrat rotim, ljubeča Mati tega Apostolskega vikariata Centralne Afrike, ki mi je zaupan, pogumno te slovesno prosim, da sprejmeš v svoje varstvo mene in moje otroke in nas varuješ pred zlom ter nas vodiš k dobremu.
O Arija, Božja Mati, čudovito afriško ljudstvo večinoma spi v temi in smrtni senci; pospeši uro njihove rešitve, odstrani ovire, razženi sovražnike, pripravi njihova srca in vedno pošiljaj novih apostolov v te oddaljene dežele, ki so tako nesrečne in potrebne pomoči.
Moji otroci, na ta slovesni dan vas zavežem k pobožnosti svetih src Jezusa in Marije, in ko za vas darujem najbolj primerne žrtve Vsemogočnemu Bogu, ga ponižno prosim, naj izlije kri odrešenja na vaše duše, da jih prerodi, ozdravi in očisti glede na vaše potrebe, da bo ta sveti misijon lahko vam prinesel sadove odrešenja, Bogu pa slavo. Amen.
prevod: Janez Jeromen[/bg_collapse]

11. OKTOBER 2021 – PONEDELJEK, 28 TEDNA MED LETOM

[bg_collapse view=”link-inline” color=”#4a4949″ icon=”arrow” expand_text=”Klikni tukaj za besedilo” collapse_text=”Zapri” ]
neobvezni god sv. Janeza XXIII, papeža
(Rim 1,1-7; Ps 98; Lk 11,29-32)
Danes začenjamo brati Pavlovo pismo Rimljanom, pri čemer se počutimo, kot da smo takoj projicirani v vesolje brez meja: Pavel piše prejemnikom, ki jih še ne pozna; Cerkvi, ki je ni ustanovil on; toda tisto, ki jo je še vedno želel obiskati, da bi bili ljudje oblikovani v svoji krščanski veri. Pavel je želel iti celo v Španijo, potem ko je prvič obiskal Rim, kjer je že obstajala krščanska skupnost, sestavljena iz spreobrnjenih Judov in vernikov iz poganstva.
Pavel, služabnik Kristusa Jezusa, poklican za apostola, odbran za Božji evangelij, ki ga je Bog napovedal po svojih prerokih v svetih Pismih, za evangelij o njegovem Sinu, ki se je po mesu rodil iz Davidovega rodu, po duhu svetosti pa je po obujenju od mrtvih postavljen za Božjega Sina v moči. To je Jezus Kristus, naš Gospod, po katerem smo prejeli milost in apostolstvo, da bi zaradi njegovega imena pripeljali vse narode k poslušnosti vere. Med njimi ste tudi vi, ki vas je poklical Jezus Kristus. Vsem, ki ste v Rimu Božji ljubljenci, poklicani in sveti, milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in od Gospoda Jezusa Kristusa.
V tem slovesnem uvodu se Pavel predstavlja kot Mesijev služabnik in apostol ne po osebni izbiri, ampak po poklicu; »ločen je«, da oznani dobro novico odrešenja.
V čudovitem povzetku razglaša, da so preroki v Svetem pismu že napovedali evangelij, vendar se je v celoti izpolnil v Jezusu, rojenem iz Davidovega rodu, razglašen za Božjega Sina po duhu svetosti pa določen za mogočnega Božjega Sina po vstajenju mrtvih.
Sam Gospod Jezus Kristus je Pavlu dal milost in zmožnost, da bi bil apostol, da bi zaradi njegovega imena pripeljali vse narode k poslušnosti vere in tako tudi Rimljane, ljubljene in poklicane od Boga. Pavel jim želi milost in mir od Boga in njegovega Sina Jezusa Kristusa.
Po takšnem tolažljivem in slovesnem uvodu, psalm eksplodira od veselja zaradi čudes, ki jih je naredil Gospod:
Pojte Gospodu novo pesem, ker je storil čudovita dela;
njegova desnica mu je pomagala, njegov sveti laket.
Gospod je dal spoznati svoje odrešenje, očem narodov je razodel svojo pravičnost.
Spomnil se je svoje dobrote in zvestobe za Izraelovo hišo.
Vsi konci zemlje so videli odrešenje našega Boga.
Vzklikajte Gospodu, vsa zemlja, vedri bodite, vriskajte in prepevajte!
Tudi evangelij ima univerzalno grajo: gre za veliko žalost, ki je posledica slepote in svojeglavosti hudobnega rodu, ki ga Kristus nagovarja:
Ko so se zbirale množice, je začel govoriti: »Ta rod je pokvarjen rod. Išče znamenje, pa mu ne bo dano znamenje razen Jonovega znamenja. Kakor je bil Jona znamenje Ninivljanom, tako bo tudi Sin človekov temu rodu. Kraljica Juga bo ob sodbi vstala z možmi tega rodu in jih obsodila, kajti prišla je s konca zemlje, da bi slišala Salomonovo modrost; in glejte, več kakor Salomon je tukaj. Ninivljani bodo ob sodbi vstali s tem rodom in ga obsodili, kajti spreobrnili so se ob Jonovem oznanilu; in glejte, več kakor Jona je tukaj.«
Jezus govori množicam, ki se zbirajo okoli njega, za katere se zdi, da jih zanimajo njegove besede, a obsoja njihovo površinskost. Odkrito jih opisuje kot ‘hudobne’: nočejo se spreobrniti, ne želijo spremeniti svojega življenja. Ker jih vodi radovednost za nenavadne stvari, si ljudje, ki ga poslušajo, samo želijo biti priče čudežem. Ne zanima in ne gane jih navzočnost Kristusa, ki je veliko več kot Jona, veliko več kot Salomon; njegove besede jih ne vodijo h kesanju kakor Ninivljane; nočejo prisluhniti njegovi modrosti, kot je to storila kraljica Juga. Poslušalci so zaradi svoje površinskosti navdušeni nad Gospodovimi znamenji, morda tudi nad njegovimi besedami in se celo strinjajo z njegovim naukom.
Jezus pa prosi za več. Želi si več. Želi si več od tega rodu, ki ga posluša v svojem javnem življenju, od ljudi vseh prihodnjih rodov, od nas, ki zdaj poslušamo njegovo besedo: od nas pričakuje resnično spreobrnitev, da bi lahko odprl naša življenja k sebi; naš način razmišljanja in delovanja, da bi lahko oblikovali in na novo usmerili iskreno ljubezen do Tistega, ki je pot, resnica in življenje. In potem ko smo po Njem postali priče lastnega spremenjenega življenja, želi bolj kot karkoli drugega, da resnico in lepoto našega spremenjenega bivanja posredujemo svojim bratom in sestram, ki ga še ne poznajo, ki so ga pozabili ali čigar podoba njega samega je okužena, ker so bili izpostavljeni našemu mlačnemu pričevanju. Spreobrnjenje in poslanstvo strogo pripadata našemu bistvu biti kristjani.
Nekateri člani Cerkve nato prejmejo posebno misijonarsko poklicanost od Boga za evangelizacijo poganskih ali nekrščanskih okolij: potrebujejo naše molitve in našo pomoč.
Danes, 11. oktobra, se spominjamo papeža, svetega Janeza XXIII., pobudnika drugega vatikanskega koncila in velikega zagovornika misijonov. V encikliki Grata Recordatio [Dobrodošli v spominu] z dne 26. septembra 1959 je zapisal:
11. oktobra 1959 bomo z velikim veseljem podelili misijonske križe veliki skupini katoliških misijonarjev, ki bodo kmalu zapustili svoje ljubljene domove in prevzeli veliko odgovornost, da bodo luč krščanstva prinesli oddaljenim ljudem. […] Ti mladeniči predstavljajo tako čudovit prizor, da moramo biti optimistični za prihodnost. Premagali so številne ovire in nevšečnosti in se predali Bogu, da bi tudi drugi ljudje sprejeli Kristusa (prim. Flp 3,8), bodisi v tujih deželah, ki se jih svetloba resnice še ni dotaknila, bodisi v tistih ogromnih, hrupnih in prometnih mestih, kjer hitrost vsakodnevnih dejavnosti, hitrih kot vihar, včasih povzroči, da duše usahnejo in se zadovoljijo z zemeljskimi dobrinami.
Iz ust njihovih starešin, ki so dolgo delali za isti blagor, prihaja goreča molitev kneza apostolov: »Daj svojim služabnikom, da z vso srčnostjo govorijo tvojo besedo.« (prim. Apd 4,29).
Zaupamo, da bodo apostolska dela teh mladeničev priporočena Devici Mariji v vaših pobožnih molitvah v mesecu oktobru.
Toda ‘dobri’ papež ne pozabi, da je biti svetla krščanska priča dolžnost vsakogar: krst pusti neizbrisen pečat v našem bitju. V tem zakramentu nas zaznamuje ogenj Svetega Duha, tako da lahko vsi krščeni moški in ženske živijo kot misijonarji. Na vsakem izmed nas je, da ponovno prižge ta ogenj, da bo med gorenjem še naprej prenašal svojo svetlobo in toploto na druge.
V encikliki Mater et Magistra [Mati in učiteljica] (15. maja 1961) papež poudarja to temeljno nalogo vsakega krščenega:
Cerkev se danes sooča z ogromno nalogo: počlovečiti in pokristjaniti to našo sodobno civilizacijo. Nenehen razvoj te civilizacije, pravzaprav njeno preživetje, zahteva in veleva, da Cerkev opravi svoj del v svetu.
Zato […] pričakuje sodelovanje svojih laikov. Pri opravljanju svojih človeških dejavnosti po svojih najboljših močeh, se morajo zavedati, da služijo človeštvu, v tesni zvezi z Bogom po Kristusu in v večjo Božjo slavo. In sveti Pavel je vztrajal: »Najsi torej jeste, ali pijete ali delate kaj drugega, vse delajte v Božjo slavo.« (1 Kor 10,31) »In vse, kar koli delate v besedi ali v dejanju, vse delajte v imenu Gospoda Jezusa in se po njem zahvaljujte Bogu Očetu.« (Kol 3,17).
Iskanje duhovne popolnosti in večnega odrešenja ob vodenju človekovih zadev in institucij ne pomeni, da tem ljudem odvzame moč, da dosežejo svoje takojšnje, posebne cilje, ampak jim daje večjo moč. Besede našega Gospoda so resnične za vse čase: »Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo.« (Mt 6,33) Človek, ki je »luč v Gospodu« (Ef 5,8) in ki hodi kot »otrok luči« (prim. prav tam), jasno razume temeljne zahteve po pravičnosti v vseh življenjskih težavah in zapletenostih, čeprav morda skritih zaradi toliko individualne, nacionalne in rasne sebičnosti. Navdihnjen, tudi po Kristusovi ljubezni, meni, da je nemogoče, da ne bi ljubil svojih bližnjih. Nase prevzema njihove potrebe, njihovo trpljenje in njihove radosti. Gre za gotovost dotika v vseh njegovih dejavnostih na vsakem področju. Je energičen, velikodušen in premišljen. Kajti »ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.« (1 Kor 13,4-7)
Za zaključek, častitljivi bratje, bi vas spomnil na tisto vzvišeno resnico katoliškega nauka: našo vključitev kot žive člane v Kristusovo mistično [skrivnostno] telo, Cerkev, »Kakor je namreč telo eno in ima veliko delov, vsi telesni deli pa so eno telo, čeprav jih je veliko, tako je tudi Kristus.« (1 Kor 12,12)
Resno prosimo vse naše sinove po vsem svetu, duhovščino in laike, naj se globoko zavedajo svojega dostojanstva, odličnosti, saj so v Kristusa vcepljeni kot mladike na trti: »Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5) Tako so poklicani, da sodelujejo v Njegovem Božjem življenju; in ker so v umu in duhu združeni z Božjim Odrešenikom, tudi ko se ukvarjajo s svetnimi stvarmi, njihovo delo postane nadaljevanje Njegovega dela, ki je prežeto z odrešujočo močjo. »Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu.« (prim. prav tam). Tako je človekovo delo povzdignjeno in oplemeniteno – tako visoko vzvišeno, da ga vodi do njegove osebne popolnosti duše in pomaga širiti na druge sadove odrešenja po vsem svetu. Postane sredstvo, s katerim lahko krščanski način življenja oživi to civilizacijo, v kateri živimo in delamo – jo prekvasi s fermentacijo [vrenjem, kvašenjem] evangelija.
(Mater et Magistra, 256-259 [angleški prevod])
prevod: Roman Travar[/bg_collapse]

12. OKTOBER 2021 – TOREK, 28 TEDNA MED LETOM

[bg_collapse view=”link-inline” color=”#4a4949″ icon=”arrow” expand_text=”Klikni tukaj za besedilo” collapse_text=”Zapri” ]
(Rim 1,16-25; PS 19; Lk 11,37-41)
Besedila Božje Besede današnje evharistije nam prinašajo brezkompromisno vero svetega Pavla postavljeno pred naše oči:
Bratje in sestre,
ne sramujem se evangelija, saj je vendar Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje, najprej Judu in potem Grku. V njem se namreč razodeva Božja pravičnost, iz vere v vero, kakor je zapisano: »Pravični bo živel iz vere.«
Sveti Pavel nato obsoja grehe poganov, njihovo zvito razmišljanje in moralna odstopanja, ki so neopravičljiva, saj se jim Božja dela jasno kažejo:
Božja jeza se namreč razodeva iz nebes nad vsakršno brezbožnostjo in krivičnostjo ljudi, ki s svojo krivičnostjo dušijo resnico. Saj jim je to, kar je mogoče spoznati o Bogu, očitno: sam Bog jim je namreč to razodel. Kajti od stvarjenja sveta naprej je mogoče to, kar je v njem nevidno, z umom zreti po ustvarjenih bitjih: njegovo večno mogočnost in božanskost. Zato so ti ljudje neopravičljivi. Čeprav so namreč Boga spoznali, ga niso kot Boga slavili ali se mu zahvaljevali, marveč so postali v svojih mislih prazni in nespametno srce jim je otemnelo. Domišljali so si, da so modri, pa so ponoreli in veličastvo neminljivega Boga zamenjali z upodobitvami minljivega človeka in ptic, četveronožcev in plazilcev. Zato jih je Bog prepustil poželenjem njihovih src, v nečistost, tako da so sami skrunili svoja telesa. Božjo resnico so zamenjali z lažjo. Častili in oboževali so stvarstvo namesto Stvarnika, ki je slavljen na veke, amen.
Psalm 19 jasno navaja, da stvarstvo govori in oznanja Božjo slavo:
Nebesa pripovedujejo o Božji slavi, nebesni svod sporoča o delu njegovih rok.
Dan izreka dnevu govor, noč razglaša noči znanje.
To ni govor, to niso besede, njihov glas je neslišen;
po vsej zemlji gre njihov val, do konca sveta njihove besede.
Evangelij nam pripoveduje o pohujšanju farizeja, ki je povabil Jezusa: Gospod ni opravil obrednega umivanja, preden je sedel za mizo. Jezusovo ogorčenje potrjuje resnico:
»Vi farizeji sicer res čistite kozarec in krožnik od zunaj, znotraj pa ste polni pohlepa in hudobije. Kako ste nespametni! Ali ni tisti, ki je naredil zunanjost, naredil tudi notranjosti? Dajte raje v miloščino to, kar je znotraj, in glejte, vse vam bo čisto.«
Brezkompromisna vera svetega Pavla ob boku ponosne nevednosti poganov in ozkoglednosti farizejev bi morala spodbuditi način razmišljanja in ravnanja današnjih kristjanov.
Pri tem nam pomaga sveti Alberto Hurtado, čilski jezuit, ki je bil globoko duhoven človek, neutruden pri svojem delu za mlade in delavce, veliki apostol veselja (»Srečen, Gospod, srečen!«). Eno njegovih besedil, napisanih novembra 1947 v Parizu z naslovom »Osnove duhovnega življenja«, nam daje dovolj prostora za razmislek:
Ko evangelij primerjamo z življenjem večine nas, se kot kristjani počutimo nelagodno … Večina nas je pozabila, da smo sol zemlje, luč na svečniku, kvas v testu … (prim. Mt 5,13-15). Dih Duha ne oživi veliko kristjanov; prej nas použije duh povprečnosti. Med nami so aktivni ljudje, preveč aktivni, morda je boljša beseda vznemirjeni; vendar vzroki, ki nas použijejo, niso zaradi krščanstva.
Ko se vedno znova pogledam vase in na to, kar najdem okoli sebe, vzamem evangelij, se obrnem k svetemu Pavlu in tu najdem krščanstvo, ki je vse ogenj, vse življenje, vse zmagujoče; pravo krščanstvo, ki zajame celotnega človeka, popravi vse življenje in izčrpa vse dejavnosti. Je kot žareča reka goreče lave, ki priteče iz globin religije.
V našem času je vera spremenjena v posvetno formalnost, pobožno sentimentalnost, miroljubno policijo: »Ne zlomi ničesar, ne pusti, da se karkoli zlomi!« Tako bi lahko izrazili to krščanstvo dobrega okusa, negativno, brez strasti, brez vsebine, brez Kristusa, brez Boga. Krščanstvo brez ognja in brez ljubezni; krščanstvo mirnih, zadovoljnih, prestrašenih ljudi ali tistih, ki radi ukazujejo in želijo biti poslušni. Takšno krščanstvo ni potrebno.
Na srečo pa so povsod majhne skupine kristjanov, ki so razumeli pomen evangelija: mladih, ki želijo služiti svojim bratom; duhovnikov, ki nosijo odprto rano, ki še naprej krvavi, saj vidijo toliko bolečine, toliko krivic, toliko bede; moških in žensk, ki nam podaljšajo Kristusovo prisotnost med nami, bodisi s talarjem, kombinezonom ali praznično obleko. Svetli so kot Kristus in dobrotniki kot On. Kristus živi v njih in to nam je dovolj. Ne moremo jim pomagati, lahko pa jih ljubimo, jih primemo za roko in po njih stopimo v to ogromno Telo, oživljeno z Duhom.
To so pravi kristjani, tisti, v katere je Kristus popolnoma prodrl, jih popolnoma prevzel, spremenil vse njihovo življenje: krščanstvo, ki jih je preoblikovalo, povezalo v občestvo, razsvetlilo. So tolažba sveta. So dobra novica, ki je nenehno oznanjena. V njih je vse pridiga: besede – seveda, pa tudi nasmehi in prijaznost, iztegnjena roka, umik, popolna odsotnost ambicij, nenehno veselje. Vedno gredo naprej, morda zlomljeni v sebi, mirno sprejemajo težave, pozabljajo nase, so popolnoma predani drugim …
Nič jih ne ustavi, niti prezir velikih, niti sistematično nasprotovanje močnih, niti revščina, niti bolezni, niti potegavščine: ljubijo in to jim je dovolj!
Imajo vero, upajo. Sredi svojih bolečin so najsrečnejši ljudje na svetu. Njihova srca, ki so se neskončno razširila, hrani Bog.
So Cerkev, ki je rojena med nami. So Kristus, ki živi med nami in od njega izvira njihova odličnost, od Njega, ki so se mu predali tako, da se razdajajo svojim manj srečnim bratom in sestram. Razumevajoč, da so tudi drugi Božji otroci, Kristusovi bratje, jim daje rast. Med njimi, Bogom, Kristusom in drugimi je zdaj dokončna vez. Zavedajo se, da je njihovo poslanstvo biti most do Očeta, most za vse ljudi. Vsi skupaj, vsi Očetovi otroci, ki jih nosi Sin Jezus Kristus, ki po njem vsi dosežejo Očeta, in to se zgodi z našim deležem, deležem vsakega izmed nas. Vse človeštvo, ki dela pri tej nalogi, je prejelo pomoč od včerajšnjih delavcev, ki so že prejeli nagrado, potem ko se je njihovo delo že končalo.
Kako se lahko zgodi, da ne živimo več v tej perspektivi? Vedoč, da smo posvečeni Bogu, ne moremo še naprej živeti predani samemu sebi, niti svojim zaslugam in niti svojim grehom …, temveč moramo posnemati našega dejavnega in sladkega Odrešenika, ki je »vzljubil svoje, ki so bili na svetu, tem izkazal ljubezen do konca.« (Jn 13,1)
Pogoj
Pogoj, da krščanstvo prevzame vse naše življenje, je, da od blizu spoznamo Kristusa, njegovo sporočilo in poznamo ljudi našega časa, ki jim je to sporočilo namenjeno. Malo ​​apostolov, duhovnikov ali laikov je pripravljenih na sodobni apostolat. Njihovo delovanje ne prodre, ampak ostane na površini. Kdo v sebi ni začutil gorečih želja, ki so, ko so bile sporočene drugim, v njih povzročile le površinske rezultate? Naše najbolj jasne misli ne najdejo zlahka poti razuma ali celo poti do srca drugih.
Oznanjujemo zanesljiv nauk. Ponavljamo evangelij, očete, svetega Tomaža, enciklike, … vendar je stik površen, naša dinamika ni premaknila tistih, ki smo jih želeli premakniti.
Ampak obstaja še nekaj: če gremo do tistih, ki se zdijo odlični vodniki ljudi, do tistih, ki so bili uspešni v svojem družbenem ali civilnem delovanju, do tistih, ki jim je uspelo ustvariti malo več pravičnosti in sreče v svetu, in če jih vprašamo, ali so zadovoljni s svojim delovanjem, bodo odgovorili, da se popolnoma zavedajo, da so se problema uspeli dotakniti le na površini, saj se družba vedno izogne ​​morebitnemu moraliziranju in, še bolj, posvečevanju. Potrebovali bi genije in svetnike, da bi odpravili tako globoko zlo … in tudi ti bi morali biti vztrajni!
Ko apostol prehitro ukrepa ali ustavi svoje oznanjevalno delo, trpi posledice. Kajti v apostolskem delovanju ostajamo na ravni svoje dejanske vrednosti. Samo svetnik posvečuje, le luč osvetljuje, samo ljubezen greje.
Običajno si nezapletene skupine dovolijo, da jih apostolovo dejanje zlahka preplavi: otroci, verne, pobožne duše … Apostoli, zlasti pred moškimi, so kot razoroženi, saj imajo pripravljene formule le zanje, abstraktne oz. dotrajane, učbeniške odgovore … Sploh ne znajo uporabljati enciklik, ker ne poznajo okolja, na katerega se nanašajo.
Mnogi sodobni apostoli ne uspejo, ker so poslanstvo začeli prezgodaj ali ker so bili takoj zadovoljni s svojo učenostjo, izkušnjo, vrlino. Prezgodaj so se počutili popolne.
Laiki … so ostali povprečni aktivisti, brez pravega usposabljanja. Duhovniki, vedno brez stika z življenjem, brez stika z realnostjo, neprilagojeni ali napačno razumljeni, so vedno znova ponavljali iste oguljene fraze pred svojo preprosto stranko, medtem ko velikanska masa ljudi še vedno zanika, da obstaja Bog in da je prišel Kristus …, ne da bi bil kdo opozoril vplivneže, voditelje, pa tudi skromne na njihove dolžnosti, niti nikogar, ki bi kazal pot v kritičnih časih.
Potrebno je vedeti [znati] s spoznanjem Modrosti, ki je bogatejša in globlja od preproste znanosti: spoznati ljudi in jih ognjevito ljubiti kot Kristusove brate in Božje otroke; spoznati našo bolno družbo, kot to počne zdravnik s pregledom. Koliko je tistih, ki si vzamejo čas za preučevanje zapletenega spleta našega družbenega življenja, njegovih intelektualnih tokov, njegovih ekonomskih mehanizmov, njegovih pravnih imperijev, njegovih političnih teženj? Če želite ravnati preudarno, morate vedeti. Cena našega osvajanja mora porabiti vso našo energijo za sodelovanje z milostjo.
Globoko poznavanje Kristusa: teologija, zajeta iz disertacije, ne more biti dovolj. Modrost se podarja sama od sebe. Pogled skromnega človeka, ki se po moči svoje čistosti približa Božjemu obrazu; kontemplativni pogled na Kristusa, v katerem je vse povzeto, ki je upanje našega odrešenja. Apostol mora svoje delovanje vključiti v Kristusov načrt za naš čas; dobro mora poznati Kristusa in dobro poznati naš čas, da bi se obema približal z ljubeznijo. Vse je tukaj (in to predpostavlja tisto ogromno ponižnost, zaradi katere lahko prejemamo milosti od zgoraj).
Zdrava duhovnost, ki ni samo v pobožnih praksah ali v sentimentalnosti, ampak v tistih, ki se pustijo prepojiti v celoti od Kristusa, ki jim napolni življenje. Duhovnost, ki jo neguje globoko razmišljanje, v katerem se človek nauči spoznati ter ljubiti Boga in svoje brate, ljudi svojega časa. Ta duhovnost bo Cerkev spremenila v kvas sveta.
prevod: Roman Travar[/bg_collapse]

13. OKTOBER 2021 – SREDA, 28 TEDNA MED LETOM

[bg_collapse view=”link-inline” color=”#4a4949″ icon=”arrow” expand_text=”Klikni tukaj za besedilo” collapse_text=”Zapri” ]
(Rim 2,1-11; Ps 62;Lk 11,42-46)
V prvem berilu smo prebrali, da se je apostol Pavel potem, ko je naredil seznam napak poganov, obrnil na Jude. Tudi oni so namreč krivi, saj delajo iste graje vredne stvari kot pogani, in kot da to ne bi bilo dovolj, jih poleg tega še zelo trdo obsojajo. Čeprav Bog kasni s svojo sodbo, kajti čaka na človeško spreobrnjenje, bo sodba vendarle prišla, in vsak bo sojen po tem, kar je naredil dobrega ali slabega, ne glede na to, ali je Jud ali pogan, kajti Bog ne gleda na osebo.
Zato si neopravičljiv, o človek, ki sodiš, kdor koli že si. Kajti s tem, ko sodiš drugega, obsojaš sam sebe; saj ti, ki sodiš, delaš isto. Vemo pa, da Bog v skladu z resnico izvaja svojo sodbo nad tistimi, ki počenjajo takšne stvari. Mar misliš, o človek, ki sodiš tiste, ki počenjajo takšne stvari, pa jih tudi sam počenjaš, da boš ubežal Božji sodbi? Ali mar preziraš bogastvo njegove dobrote, potrpežljivosti in prizanesljivosti, ne da bi vedel, da te Bog s svojo dobroto navaja k spreobrnjenju? Toda s svojo zakrknjenostjo in z nespreobrnjenim srcem si nakopavaš srd za dan jeze in razodetja Božje pravične sodbe. On bo vsakemu povrnil po njegovih delih, in sicer z večnim življenjem tistim, ki z vztrajanjem v dobrih delih iščejo slavo, čast in nesmrtnost; z jezo in srdom pa tistim, ki so sebični in ne sledijo resnici, ampak se pokoravajo krivici. Stiska in bridkost naj se zgrneta nad dušo vsakega človeka, ki dela zlo, najprej nad Juda, potem nad Grka; slava, čast in mir pa nad vsakogar, ki dela dobro, najprej nad Juda, potem nad Grka. Kajti Bog ne gleda na osebo.
Psalm je ponižno človekovo priznanje krivde, pri čemer se človek zaveda svoje krivde in vse svoje zavetje najde v Bogu. Tisti, ki moli, občuti varnost, kajti ne zanaša se nase, ampak v celoti na Gospoda. Ljudi vabi, naj polagajo zaupanje v Boga in mu odprejo svoja srca v zaupanju, da lahko računajo na njegovo usmiljenje in pravičnost:
Le k Bogu teži moja duša, da se pomiri, od njega je moja rešitev. Le on je moja skala in moja rešitev, moja trdnjava: ne bom veliko omahoval. Le pri Bogu se umíri, moja duša, kajti od njega je moje upanje. Le on je moja skala in moja rešitev, moja trdnjava: ne bom omahoval. Pri Bogu sta moje rešenje in moja slava, moja močna skala, moje zavetje je v Bogu. Zaupajte vanj ob vsakem času, o ljudstvo, pred njim izlivajte svoja srca! Bog nam je zatočišče.
V evangeliju Jezus štirikrat izreče svoj zlovešči »gorje« farizejem in pismoukom, s čimer razkrije njihovo hinavščino:
Toda gorje vam, farizeji! Desetino dajete od mete in rutice in vsakovrstne zelenjave, zanemarjate pa pravičnost in Božjo ljubezen. To bi bilo treba storiti in onega ne opustiti. (Lk 11,42)
Preko svojih očitanj Jezus razglasi prave vrednote religije: pravica, ljubezen do Boga in bližnjega, ponižnost ter zgledno življenje:
Gorje vam, farizeji, ker imate radi prve sedeže v shodnicah in pozdrave na trgih! Gorje vam, ker ste kakor grobovi, ki se ne vidijo, in ljudje hodijo po njih, ne da bi vedeli … On pa je rekel: »Gorje tudi vam, učitelji postave, ker nalagate ljudem neznosna bremena, sami pa se bremen niti z enim prstom ne dotaknete!«
Ta očitanja razkrivajo našo dvoličnost in hinavščino in nas primorajo, da sledimo povabilu Psalma 62, ki smo ga ravnokar prebrali: »Pred njim izlivajte svoja srca! Bog nam je zatočišče!« Ravno v luči te svoje bede lahko očiščeni in pozdravljeni od Božje milosti prejmemo odrešenje. V dolgi zgodovini krščanstva se je zvrstilo veliko primerov izdajstva in nezvestobe! To dejstvo nas sicer lahko razžalosti, ne sme pa nam vzeti poguma, saj obstaja veliko večje število primerov zvestobe in popolnega samo-podarjanja, pri čemer nas vsi ti primeri tolažijo, okrepijo in nas spodbudijo k vsakodnevnim dolžnostim, ki jih ima vsaka krščena oseba, s čimer nam pomagajo vstati od naših padcev.
Takšno je bilo življenje in pričevanje sv. očeta Damijana de Veuster, belgijskega duhovnika in misijonarja, ki je pripadal Kongregaciji Presvetega Srca Jezusovega in Marijinega. Ta njegov red se je v glavnem posvečal misijonom v Oceaniji in na daljnih otokih. Ko je oče Damjan prišel na Havaje, je njegov poklic postal še bolj močan spričo drame gobavosti, ki je v tistem času pustošila po otočju. Vse gobavce so zaprli na majhen otok Molokai, oče Damijan pa je svoje življenje posvetil temu, da je te uboge ljudi tolažil. Damijan, apostol gobavcev, je umrl na Malokaiju leta 1889. V nadaljevanju navajamo njegovo pismo, ki ga je leto in pol pred svojo smrtjo pisal svojemu bratu. To pismo očitno kaže na to, da je bilo največji vir njegovega veselja streženje ubogim in revnim otrokom.
              Pismo XXVIII, Molokai, 9. november, 1887 (svojemu sobratu Pamfiliju)
Dragi brat, obvestili so me, da nekateri belgijski časopisi poročajo o smrti tvojega izgnanega brata. Mislim, da je to glavni razlog, zakaj si mi prenehal pisati pisma. Žal me Vsemogočni Bog še ni poklical iz tega bednega sveta. Tukaj se počutim skoraj popolnoma nekoristnega in ne vem koliko let mi bo Bog še dal živeti. Zaposlen sem s svojimi vsakodnevnimi opravili, kajti našemu Božjemu Odrešeniku je bilo po volji, da mi zaupa v skrb duhovni blagor nesrečnih gobavcev, ki so jih izgnali na Malokai. Kot ti je znano, sem bil že dolgo časa nazaj izbran s strani Božje Previdnosti kot ena od žrtev te odvratne bolezni. Upam, da bom večno hvaležen Bogu za to njegovo uslugo. Videti je, da bo ta bolezen nekoliko skrajšala in olajšala mojo pot do meni ljube nebeške domovine. V tem upanju sem to bolezen sprejel kot križ, ki mi je bil naložen, da ga nosim kot Simon iz Cirene po stopinjah našega Gospoda. Prosim te za molitev, da bom imel moč ta križ prinesti na vrh Golgote. Čeprav se je gobavost že precej razpasla po mojem telesu in me je že precej iznakazila, še vedno ostajam močan, poleg tega so tudi prenehale obupne bolečine v nogah. Zaenkrat bolezen še ni pohabila mojih rok, tako da lahko še vedno vsak dan darujem sv. mašo. Ta privilegij je moja največja tolažba in je v blagor tako meni kakor tudi številnim sotrpinom, ki vsako nedeljo napolnijo moji dve cerkvi, v katerih redno obhajam ta sveti zakrament. Z menoj živi petdeset osirotelih fantov, ki me kar precej zaposlijo v mojem prostem času. Smrt je zmanjšala število bolnikov na okrog petsto, vendar pa je vlada začela tedensko na otok pošiljati na desetine novih bolnikov, in pričakovati je, da se bo naše število kmalu podvojilo ali celo potrojilo. V primeru, da me bo Vsemogočni Bog ohranil pri močeh, bom imel na duhovni skrbi vedno več ubogih duš tistih gobavcev, ki so prejeli milost spreobrnitve …. Naredim vse kar je v moji moči, da obdelam in zalijem polje, ki mi ga je zaupal moj Odrešenik. Tu in tam izpulim kakšen plevel, vendar za to, da bom žel resnični sad spreobrnjenja, potrebujem še posebno molitve predanih in sočutnih duš. Ker se ne moreš zglasiti pri meni osebno, mi moraš pri tem mojem izjemnem poslanstvu pomagati s svojo molitvijo in s tem, da za to molitev navdušiš tudi druge.
(pismo se nadaljuje z naslednjim dodatkom)
              16. november
Še vedno sem edini duhovnik na Molokaiju. V šestnajstih mesecih sem srečal samo očeta Columbana Beissla in nedavno očeta Wendelina Mullersa. Ker imam veliko dela, mi čas teče zelo hitro. Zaradi veselja in zadovoljstva v srcu, s katerim me obdarjajo Presveta Srca, se imam za najsrečnejšega misijonarja na svetu. Posledično je žrtvovanje mojega zdravja, ki ga je naš dobri Bog milostljivo sprejel, da bi s tem moje poslanstvo med gobavci naredil bolj rodovitno, konec koncev majhna stvar, s katero sem celo veliko pridobil. Drznem si reči, morda nekoliko v duhu apostola Pavla: »Umrl sem, in moje življenje je skrito s Kristusom v Bogu.«
            Tvoj brat, Jožef Damijan De Veuster
(Pamphile de Vesuster, Auguste. Life and Letters of Father Damien, The Apostle of the Lepers. London: The Catholic Truth Society, 1889, pp. 141-143)
prevod Borut Pohar[/bg_collapse]

14. OKTOBER 2021 – ČETRTEK, 28 TEDNA MED LETOM

[bg_collapse view=”link-inline” color=”#4a4949″ icon=”arrow” expand_text=”Klikni tukaj za besedilo” collapse_text=”Zapri” ]
Rim 3,21-30; Ps 130; Lk 11,47-54
Apostol Pavel s svojo izrazito značilno globino razlaga, da se je razodela Božja pravičnost in da so lahko pogani po veri v Jezusa zastonj opravičeni brez razlikovanja. Vsi so grešili in so brez Božje slave, opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu. Kajti
Njega je Bog javno določil, da bi bil s svojo krvjo orodje sprave, h kateri prideš po veri. S tem je hotel pokazati svojo pravičnost, tako je v svoji potrpežljivosti odpustil prej storjene grehe. Hotel je pokazati svojo pravičnost v sedanjem času, da je namreč sam pravičen in da opravičuje tistega, ki veruje v Jezusa.
Vsi so bili v stanju greha, zato
Kje je torej razlog za ponašanje? Ni ga. Po kakšni postavi? Po delih? Ne, temveč po postavi vere. Menimo namreč, da človek doseže opravičenje po veri, brez del postave. Je morda Bog samo Bog Judov? Ali ni tudi Bog poganov? Gotovo, tudi Bog poganov. Saj je en sam Bog.
Pri poslušanju psalma spet srečamo izpoved Iz globočine, ki smo jo srečali 5. oktobra. Gre za krik, ki se je izvil iz globin duše, ki se zaveda, da je njeno edino upanje Gospodovo usmiljenje, v katerega polagamo vse svoje zaupanje:
Iz globočine kličem k tebi, o Gospod, Gospod, usliši moj glas; tvoja ušesa naj bodo pozorna na glas moje prošnje. Če boš pozoren na krivde, o Gospod, Gospod, kdo bo mogel obstati? Toda s teboj je odpuščanje, da bi te strahoma spoštovali. Upam v Gospoda, moja duša upa, čakam na njegovo besedo, moja duša čaka na Gospoda bolj kakor stražarji na jutro, stražarji na jutro.
V današnjem evangeliju Jezus še naprej izreka ‘gorje’ hinavskim pismoukom in farizejem, ki želijo biti odrešeni in želijo rešiti ljudi na svoj način: ne tako, da bi pravilno interpretirali Božjo pot in jo spravili v prakso, ampak z množenjem pravil in preganjanjem resničnih prerokov:
Gospod je rekel: »Gorje vam, ker zidate grobnice prerokom, ki so jih vaši očetje umorili! S tem izpričujete in potrjujete dela svojih očetov, kajti oni so jih umorili, vi pa jim zidate. Zato je tudi rekla Božja Modrost: ›Poslala bom k njim preroke in apostole. Nekatere izmed njih bodo umorili in preganjali, da se bo od tega rodu terjala kri vseh prerokov, ki je bila prelita od stvarjenja sveta: od Abelove krvi do krvi Zaharija, ki je bil ubit med oltarjem in svetiščem.‹ Da, povem vam, od tega rodu se bo terjala. Gorje vam, učitelji postave, ker ste vzeli ključ spoznanja. Sami niste vstopili, tistim pa, ki so hoteli vstopiti, ste to preprečili.«
Žalostno je to, da konec evangelija potrjuje nepopravljivo hinavščino duhovniškega razreda, ki vlada deželi in preprostim ljudem onemogoča, da bi našli pravo pot v odrešenje. Ti hinavci pravzaprav ne iščejo iskreno Boga, ampak poveličujejo sami sebe s tem, ko iščejo način, da bi se znebili Jezusa, enako kot so njihovi predniki poskušali odstraniti preroke:
Ko je odšel od tam, so pismouki in farizeji začeli močno pritiskati nanj in skušali še marsikaj izvabiti iz njega, zraven pa so prežali, da bi ujeli kaj iz njegovih ust.
Jezus bo tudi rekel:
Če vas svet sovraži, vedite, da je mene sovražil pred vami. Če bi bili od sveta, bi svet ljubil, kar je njegovo; ker pa niste od sveta, ampak sem vas jaz odbral od sveta, vas svet sovraži. Spominjajte se besede, ki sem vam jo rekel: ›Služabnik ni večji kot njegov gospodar.‹ Če so preganjali mene, bodo preganjali tudi vas; če so se držali moje besede, se bodo tudi vaše. Vse to vam bodo delali zaradi mojega imena, ker ne poznajo tistega, ki me je poslal. (Jn 15,18-21)
Vera, ki združuje vse, tako Jude kot tudi pogane, je razumljiva iz univerzalne razsežnosti odrešenja, v kateri deluje Jezus. In s tem, ko potrpežljivo prenašamo svoje trpljenje in preganjanja, imamo možnost sodelovanja pri tem združujočem odrešenju, ki je brez predsodkov ponujeno katerikoli etnični ali kulturni skupini.
Vietnamski kardinal François-Xavier Nguyên Van Thuán, ki so ga zaradi njegovih dokazanih herojskih vrlin že razglasili za častitljivega Božjega služabnika, je čudovita priča te vere in njene univerzalne učinkovitosti. Kot kristjana ga je dosegla in odrešila Kristusova milost, ki odrešuje onstran Mojzesove postave, ki je bila dana Judom. Med preganjanjem, ki ga je doletelo, je premagal vsakršno legalistično razumevanje Postave, in zahvaljujoč se svoji ubogajoči ljubezni je bil zmožen objeti Jezusov križ, ki nam je dan v odrešenje. Ni šlo samo za odrešenje njega samega, ampak tudi za odrešenje kristjanov njegove Cerkve v Saigonu in celo za odrešenje njegovih preganjalcev. Ko je bil škof v Saigonu, so ga komunisti, ki so prišli na oblast, aretirali, ga obsodili in ga zaprli za 13 let. Leta 2001 je postal kardinal in bil imenovan za predsednika papeškega sveta za pravičnost in mir. Umrl je zaradi tumorja v Rimu, 16. septembra leta 2002, v starosti 74-ih let.
Od 3. do 8. februarja leta 2002 je imel svoje zadnje duhovne vaje za rimsko kurijo. Te duhovne vaje so bile kasneje objavljene v knjigi z naslovom Pričevalci upanja. V nadaljevanju podajamo kratek odsek te knjige:
Ko sem bil v zaporu, sem včasih doživljal trenutke obupa in upora, ko sem se spraševal, zakaj me je Bog zapustil, potem, ko sem svoje celotno življenje posvetil njemu v služenje, z gradnjo cerkva, šol, pastoralnih struktur, vodenju poklicev, spremljanju duhovnih gibanj, razvijanju dialoga z drugimi religijami, s pomočjo pri izgrajevanju države, ki jo je prizadela vojna itd. Spraševal sem se, zakaj je Bog pozabil name in vse delo, ki sem ga opravil v njegovem imenu. Pogosto nisem mogel spati, stiskala me je bojazen. Neko noč pa sem v sebi slišal glas, ki mi je rekel: »Vse te stvari so Božja dela, vendar niso Bog.« Moral sem izbrati Boga, ne pa njegova dela. Morda bi se nekega dne, če bi Bog tako želel, spet lotil del, vendar sem odločanje moral prepustiti Bogu, saj je v tem veliko boljši kot jaz. Od tega trenutka dalje sem v svojem srcu čutil globok mir in kljub vsem zasliševanjem in sodbam sem si vedno ponavljal: »Bog in ne Božja dela.« Pomembno je samo to, da živimo v skladu z evangelijem in samo za evangelij, kot je rekel apostol Pavel: »Vse delam zaradi evangelija« (1 Kor 9,23)
Živeti moramo iz temeljev, še posebej v svojem misijonskem poklicu, ki ga opravljamo kot pastirji, pri čemer moramo izhajati iz bistva. Ko imamo v svojem srcu, torej znotraj nas, to, kar je bistveno in temeljno, potem ne čutimo več nobene želje po nečem drugim. Tudi v našem duhovniškem poklicu moramo imeti znotraj nas samih bistveno, namreč Boga in njegovo voljo. Če imaš Boga, imaš vse, in če v svojem srcu nimaš Boga, nimaš ničesar.
Zato sem v zaporu vsak dan pred sv. mašo pomislil na obljube, ki sem jih dal med svojim škofovskim posvečenjem. Z njimi sem se zavezal, da bom ostal zvest Bogu in da bom v svojem življenju obdržal temelje: Njega in njegovo voljo. Obljube, ki sem jih naredil v trenutku posvečenja, moram nenehno obnavljati, saj so nekakšen program svetosti, in s tem, da jim ostajamo zvesti, postanemo sveti. Te obljube nam predstavljajo vsakodnevni izziv. Od nas zahtevajo zvestobo, ki ni v enostavnem ponavljanju zgodovine, ampak v neprestanem obnavljanju novosti našega srca, ki ga darujemo Bogu in Cerkvi.
Sprejetje milosti njegovega duha pomlaja našo pripadnost Bogu in nas napravlja pričevalce izkustva Božje ljubezni. To imam v mislih, ko govorim o potrebi, da začenjamo vedno znova iz bistvenega: vse je relativno, vse premine. Iz tega razloga sem na svoj škofovski prstan dal napisati: »vse premine«. Samo Bog je tisti, ki ostane, in samo on zadošča, česar ne smemo nikoli pozabiti. To, kar je bistveno, lahko izgubimo samo zaradi greha, vendar če se trudimo za zvestobo, bomo bistveno ohranili v svojem srcu, kar pa nam bo dalo veselje, tako da bomo vsak dan lahko začeli na novo z novo energijo in navdušenjem.
(François-Xavier Nguyên Van Thuán, Testimony of Hope, prevedeno iz italijanščine, Scoprite la gioia della speranza, Ed. ART, Roma 2002, pp. 79 ss.)
prevod Borut Pohar[/bg_collapse]

15. OKTOBER 2021 – PETEK, 28 TEDNA MED LETOM

[bg_collapse view=”link-inline” color=”#4a4949″ icon=”arrow” expand_text=”Klikni tukaj za besedilo” collapse_text=”Zapri” ]
sv. Terezija Avilska, devica in cerkvena učiteljica
(Rim 4, 1-8, Ps 32, Lk 12, 1-7)
Vsi odlomki dnevne Božje besede poudarjajo pomen vere, po kateri je človek opravičen od Boga po njegovi pravičnosti, ki brezmejno presega človekova dela.
[…] Kdor dela, temu se plačilo ne daje po milosti, ampak kot dolžno izplačilo
Kdor pa ne opravlja del, ampak veruje v tistega, ki opravičuje brezbožneža, temu se njegova vera šteje v pravičnost. Tako tudi David blagruje človeka, ki mu Bog prišteva pravičnost brez del: “Blagor tistim, ki so jim nepostavnosti odpuščene in so jim grehi pokriti; blagor človeku, ki mu Gospod ne prišteva greha.” (Rim 4, 4-8)
Sv. Pavel argumentira s Psalmom 32, ki razglaša absolutno zastonjskost odrešenja. Slednje kljub temu zahteva človeka, ki ga sprejme preko odpuščanja greha in ljubečega zaupanja. To je pristna vera:
Blagor tistemu, ki mu je pregreha odpuščena, ki mu je greh pokrit. Blagor človeku, ki mu Gospod ne prišteva krivd in v njegovem duhu ni prevare. Ko sem molčal, so moje kosti postale krhke zaradi mojega vpitja ves dan, zakaj dan in noč je pritiskala name tvoja roka, moja moč je oslabela v poletni vročini. Svoj greh sem ti dal spoznati, svoje krivde nisem prikrival; dejal sem: »Priznal bom svoje pregrehe Gospodu.« In ti si odpustil krivdo mojega greha. Zaradi tega naj k tebi moli vsak, ki je zvest, v ustreznem času. (Ps 32, 1 – 6)
Jezus uči množice, ki ga obkrožajo, prav te pristne vere. Ne hinavščine farizejev, ki se želijo rešiti sami z množenjem pravil, ki nasprotujejo postavi. Resnična vera zahteva pravičnost v dejanjih ter popolno zaupanje v Boga, ki skrbi tudi za vrabce in celo šteje lase na glavah svojih otrok. Ko Jezus nagovarja svoje poslušalce, ki jih ljubeče kliče za “svoje prijatelje”, ne skriva, da bodo mogoče morali trpeti ali celo dati življenje, ampak jih spodbuja k boju zoper greh ter k odpovedi sebi v zaupanju v Božjo previdnost.
Medtem se je zbralo na tisoče ljudi, tako da so hodili drug po drugem. Jezus je najprej začel govoriti svojim učencem: »Varujte se farizejskega kvasa, ki je hinavščina. Nič ni prikritega, kar se ne bo razodelo, in skritega, kar se ne bo spoznalo. Zato se bo vse, kar ste rekli v temi, slišalo v luči, in kar ste v sobah povedali na uho, se bo oznanjalo na strehah.«
»Vam, svojim prijateljem, pa pravim: Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, potem pa ne morejo storiti nič več. Pokazal vam bom, koga se bojte. Bojte se tistega, ki ubije in ima potem oblast vreči v peklensko dolino. Da, rečem vam, tega se bojte! Ali ne prodajajo pet vrabcev za dva novčiča? In vendar Bog ni pozabil na nobenega od njih. Vam pa so celo vsi lasje na glavi prešteti. Ne bojte se! Vredni ste več kakor veliko vrabcev.« (Lk 12, 1-7)
Danes se spominjamo sv. Terezije Avilske, ki popolno uteleša vero, ki jo Jezus išče pri svojih prijateljih – svobodno in polno čudenja. Vero, ki je polna zaupanja, ponižnosti in gotovosti v Previdnost. Sv. Terezija je skupaj z Janezom od Križa prenovila Karmel in osebno ustanovila 18 novih samostanov. Po njeni smrti se je reforma dotaknila na stotine sester in prav toliko moških ustanov s celo še večjim številom menihov.
Misijonsko hrepenenje je temelj tako prenove, ki jo je izvedla sv. Terezija, kot njene širitve. Terezija je bila prepričana, da je radikalno meniško življenje samo po sebi ena od oblik evangelizacije. Molitev po skupnostih, vzajemna ljubezen znotraj njih in veselje sester in menihov so “vesela novica”. Ta se kaže brez veliko besed, ampak je zelo opazna, kar vpliva na vse, ki pridejo v stik s samostani. Svetnica je hotela zasejati nove tabernaklje vsepovsod in napolniti svoje samostane z osebami, ki bodo izkusile adoracijo in bratsko ljubezen v polnosti. Njena knjiga: Ustanavljanje samostanov (sl. prevod), iz katere predstavljamo nekaj strani, nam kaže sliko misijonarskega duha te velike in ponižne ustanoviteljice:
Štiri leta po ustanovitvi samostana ali, kot se mi zdi, se nekoliko pozneje, me je obiskal frančiškan Alonso Maldonado, ki je bil izvrsten Božji služabnik in napolnjen z enakim hrepenenjem po zveličanju duš kot jaz. Zavidala sem mu, ker je mogel svoje hrepenenje uresničevati. Pred kratkim je pater prispel iz vzhodne Indije. Pripovedoval mi je, koliko milijonov duš se tam izgublja zaradi pomanjkanja krščanskega pouka. V govoru, ki ga je imel, nas je vzpodbujal k pokori in odpotoval dalje. Izguba toliko duš me je napolnila z globoko bolečino, da se nisem mogla več premagati. Napotila sem se v puščavniško hišico in z mnogimi solzami vpila k Bogu in ga rotila, naj mi vendar da sredstva ter pokaže pota, da bi vsaj eno dušo pridobila za njegovo službo, ko jih hudobni duh toliko pridobi zase. Milo sem ga prosila, naj usliši moje molitve, ker za kaj drugega nisem sposobna. Zelo sem zavidala tistim, ki se podajajo v tisoč smrtnih nevarnosti iz ljubezni do Gospoda pri oznanjevanju vere. Če berem pri svetnikih, da so pridobili duše za Boga, prebudi to v meni večjo pobožnost in ljubezen do njih in jim to bolj zavidam kakor vse muke, ki so jih pretrpeli; kajti Gospod mi je vlil to nagnjenje. Zdi se mi namreč, da Bog mnogo bolj ceni pridobitev ene same duše, ki jo z njegovim usmiljenjem rešimo po svojih molitvah in žrtvah, kot vse druge usluge, ki mu jih sicer moremo storiti. (Ustanavljanje samostanov 1. poglavje, 7)
(naš generalni oče) Vesel je bil, da je spoznal način našega življenja, v katerem vidi – čeprav nepopolno – sliko začetkov našega reda, v katerem so v vsej strogosti izpolnjevali prvotno pravilo. Sedaj se niti v enem samostanu v vsem redu ne izpolnjuje, temveč samo omiljeno. Želel je celo, da se ta skromni začetek razširi, zato mi je podelil zelo obsežno pisno pooblastilo za ustanovitev še več samostanov. Da, v njem je celo grozil s cerkvenimi kaznimi provincialu, ki bi me oviral. Takšnega pooblastila nisem prosila. Dal mi ga je nenaprošen, ker je iz načina moje molitve spoznal, kako veliko je moje hrepenenje, da bi približala Bogu vsaj eno dušo.
Po takih sredstvih nisem stremela, kajti to bi se mi zdelo noro, ker sem dobro vedela, kako malo more narediti tako šibka, neznatna ženska, kot sem jaz. Toda, če tako hrepenenje navda dušo, ni več v njeni moči, da bi ga zavrnila. Ljubezen, ki želi ugajati Bogu, in pobožno zaupanje vanj ji omogočita, kar je sicer po naravni presoji nemogoče. Ker sem v našem častitljivem p. generalu spoznala tako veliko hrepenenje po ustanavljanju več podobnih samostanov, mi je bilo, kot da jih vidim že ustanovljene. Spominjajoč se besed, ki mi jih je rekel Gospod, sem že videla začetek tega, česar prej nisem mogla razumeti.
Zelo sem žalovala zaradi vrnitve p. generala v Rim, ker sem ga močno vzljubila. Zdelo se mi je, da sem ostala zelo osamljena. Izkazoval mi je veliko ljubezen in naklonjenost. Vsak prosti čas me je obiskal, da sva govorila o duhovnih rečeh. Iz njegovih pogovorov je bilo razvidno, da mu je Bog podelil velike milosti. V tolažbo nam ga je bilo poslušati.
Še pred odhodom ga je avilski škof Alvaro de Mendoza, prijatelj vseh, ki hočejo čim popolneje služiti Bogu, prosil, naj mu dovoli, da bi v njegovi škofiji ustanovili nekaj moških samostanov po prvotnem pravilu. Isto so ga prosili tudi drugi. Rad bi jim ustregel. Ker pa je naletel na nasprotovanje v redu in ni hotel vnesti v provinco zmede, je zaenkrat odklonil.
Nekaj dni po njegovem odhodu sem premišljevala, kako potrebni bi bili ob ustanavljanju novih ženskih samostanov tudi moški samostani po istem pravilu. Videla sem namreč, da je število redovnikov v provinci neznatno in se zdi, da izumirajo. Zato sem zadevo goreče priporočila Gospodu in pisala našemu p. generalu pismo, v katerem sem mu kar najbolje razložila razloge, zakaj bi bilo to v večjo Božjo čast. Hkrati sem pripomnila, da bi sitnosti, ki bi zaradi tega nastale, ne bile tako pomembne, da bi zaradi njih opustili to dobro delo. Dalje sem mu predočila, kolikšna usluga bi se s tem izkazala naši ljubi Gospe, katero je iskreno častil. Nedvomno ga je najsvetejša Devica k temu tudi nagnila. Kajti iz Valencie, kjer je prejel pismo, mi je poslal dovoljenje, da ustanovim dva taka samostana. Tako je pokazal, da želi v redu večjo popolnost. Da v redu ne bi povzročil nasprotovanja, je zadevo preložil na sedanjega in bivšega provinciala. Njuno privolitev pa je bilo zelo težko dobiti. A bistveno je bilo rešeno, zato sem bila prepričana, da bo Gospod vse prav uredil, kar se je tudi zgodilo. Zaradi posega škofa, ki se je za to zadevo zavzel kot za svojo, sta oba provinciala zadevo dovolila.
Po eni strani sem bila potolažena zaradi dovoljenja, po drugi strani pa je rasla moja skrb, ker nisem poznala v provinci nobenega redovnika, ki bi bil zmožen prevzeti to delo, niti nobenega svetnega duhovnika, ki bi si upal tvegati začetek. Ničesar drugega nisem mogla storiti kot prositi Gospoda, naj nekoga za to poišče. Prav tako nisem imela ne hiše, ne kakšnega sredstva, da bi jo dobila. Tako sem bila tu, uboga bosonoga redovnica, brez vsake pomoči razen Gospodove, oborožena s pooblastili in z največjim hrepenenjem, toda brez možnosti, da bi začela. Kljub temu nisem izgubila ne upanja ne poguma, da bo Gospod, ki je dal eno, poskrbel tudi za drugo. Zdaj se mi je vse zdelo mogoče, in zato sem začela.
O, veliki Bog! Kako vendar razodevaš svojo moč, ko si podaril tako smelo drznost navadni mravlji! Ni tvoja krivda, Gospod, če tisti, ki te ljubijo, ne izvrše nič velikega, vzrok je naše obotavljanje in malodušje. Ker se mi nikoli trdno ne odločimo, temveč smo plen tisoč strahov in človeške preračunljivosti, zato ti, o Bog, ne izvršiš svojih čudežev in velikih del. Kdo ima več veselja nad dajanjem kakor ti, če le najdeš koga, ki sprejema tvoje darove? Kdo bi dal, da mu tako na njegove stroške služimo, kakor ti? Naj ugaja tvojemu Veličanstvu, da ti bom vsaj v nečem služila in me ne zadene toliko težja odgovornost, kolikor več dobrega sem prejela! Amen. (Ustanavljanje samostanov 2. poglavje, 3-7)
Včasih, pred kako ustanovitvijo, so me bolezni in bolečine tako mučile, da sem bila resno zaskrbljena, misleč, da še v celici ne morem biti pokonci. V takih primerih sem se obrnila h Gospodu in se pritožila, zakaj zahteva od mene nekaj nemogočega. Njegovo Veličanstvo mi je nato podelilo moč, čeprav so težave ostale. Prevzelo me je tako navdušenje in gorečnost, da sem nase čisto pozabila. Nikoli nisem opustila nobene ustanovitve samostana iz strahu pred težavami, kolikor se spominjam, čeprav so se mi potovanja močno upirala, zlasti, če so bila dolga. Ko pa sem odrinila na pot, se mi je zdela lahka ob misli, za koga sem šla na pot, in ob razmišljanju, da bo v novem samostanu slavljen Gospod in postavljeno Najsvetejše. (Ustanavljanje samostanov 18. poglavje, 4-5)[/bg_collapse]

16. OKTOBER 2021 – SOBOTA, 28 TEDNA MED LETOM

[bg_collapse view=”link-inline” color=”#4a4949″ icon=”arrow” expand_text=”Klikni tukaj za besedilo” collapse_text=”Zapri”]
(Rim 4,13.16-18, Ps 105, Lk 12,8-12)
Sv. Pavel izpostavlja vero Abrahama, ki je postal oče narodov prav zaradi te svoje vere. S to krepostjo se izpolnijo obljube. Postava, dana Mojzesu, je dobra in sveta, ampak je samo začasna stopnja v celotnem načrtu odrešenja, ki se uresniči v Kristusu Jezusu in je univerzalnega dosega.
Bratje, Abrahamu ali njegovemu potomstvu je bila dana obljuba, da bo dedič sveta, ne zaradi postave, ampak zaradi pravičnosti iz vere. Zato »iz vere«, da je »po milosti«, da je obljuba zagotovljena za vse potomstvo, ne samo potomstvo iz postave, ampak tudi iz vere Abrahama, ki je oče nas vseh, kakor je pisano: »Za očeta mnogih narodov sem te postavil« pred njim, kateremu je veroval, pred Bogom, ki oživlja mrtve, in to, kar ne biva, kliče, da biva. Proti upanju je upal in veroval, da postane oče mnogih narodov, kakor je bilo rečeno: »Tako bo s tvojim potomstvom.« (Rim 4, 13-18)
V krščanskem razumevanju Psalma 105, sta potrjeni univerzalnost in zvestoba Boga, ki se je vedno spominjal zveze, obljubljene Abrahamu in njegovim potomcem, veliko pred darom postave.
O zarod njegovega služabnika Abrahama, sinovi njegovega izvoljenca Jakoba! On je Gospod, naš Bog; njegove sodbe veljajo po vsej zemlji. Na veke se spominja svoje zaveze, obljube, ki jo je določil za tisoč rodov, zaveze, ki jo je sklenil z Abrahamom prisege, ki jo je dal Izaku. Spominjal se je svoje svete besede, ki jo je dal Abrahamu, svojemu služabniku; izpeljal je svoje ljudstvo v veselju, svoje izvoljence ob radostnih vzklikih. (Ps 105)
V današnjem evangeljskem odlomku vidimo razlago tega, kar je sv. Pavel povedal v pismu Rimljanom: ne gola postava, ampak vera nam omogoča prepoznati Kristusa kot polnost obljub danim Očakom. V trenutku, ko Jezus prepozna nasprotovanje in zavračanje njegove rasti, prosi svoje za potrditev, da ga ne bi zavrnili. Zagotovi jim, da bo poslal Svetega Duha v njihovo obrambo, ko jih bodo odvedli pred sodišča in On jim bo povedal, kaj naj govorijo:
Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Vsakega, kdor mene prizna pred ljudmi, bo tudi Sin človekov priznal pred Božjimi angeli; kdor me pa zataji pred ljudmi, bo zatajen pred Božjimi angeli. Vsakemu, kdor poreče besedo zoper Sina človekovega, se bo odpustilo; kdor pa izreče kletev zoper Svetega Duha, se mu ne bo odpustilo. Kadar vas bodo pa vlačili v shodnice, pred urade in pred oblasti, ne skrbite, kako ali s čim bi se zagovarjali ali kaj bi rekli. Sveti Duh vas bo namreč poučil v tisti uri, kaj je treba reči. (Lk 12,8-12)
Nedavno nam je 19 krščanskih mučencev Alžirske Cerkve dalo čudovit zgled vere in evangeljskega poguma. Niso samo neomajno potrdili Kristusa, ampak vztrajali pri svojem služenju, čeprav so jim ukazovali drugače. Še več, vztrajali so v ljubezni in vnaprej odpustili svojim preganjalcem. Ti mučenci so služili redkim Kristjanom v svoji deželi, obenem pa živeli v prijateljstvu, bratskem dialogu z muslimani (ki so ravno tako otroci Abrahama, nam vsem skupnega očeta). V prizadevanju, da bi preprečili trpljenje bližnjih, so dali zgled vsem – ne glede na raso ali vero – tiste ljubezni, ki je mogoča in je lahko vidna celo v najbolj tragičnih trenutkih državljanske vojne.
Eden teh 19 mučencev je bil Dominikanec Peter Claviere, škof v Oranu, “pied-noir”, rojen in vzgojen v Alžiriji. Umorjen je bil skupaj s svojim mladim muslimanskim voznikom Mohamedom Bouchikhi, 1. avgusta 1996, med državljansko vojno. Leta 2019 je bil skupaj z drugimi 18 sotrpini v Oranu razglašen za blaženega.
Ob priložnosti njegovega ustoličenja v katedrali v Oranu, 9. Oktobra 1981, je škof Peter v svoji homiliji razkril svoje razumevanje njegovega in poslanstva Alžirske Cerkve v neodvisni in popolnoma muslimanski Alžiriji:
Da, naša Cerkev je poslana na misijon. Ne bojim se povedati tega in priznati, da sem vesel, da sem v ta misijon vstopil s teboj. V zgodovini je obveljalo mnogo napačnega razumevanja misijonov in misijonarjev. Danes jasno povemo, da nismo in ne želimo biti agresorji […] Nismo in ne želimo biti vojaki novih križarskih vojn zoper Islam, proti nevernim ali proti komurkoli […]. Ne želimo biti predstavniki ekonomskega ali kulturnega neo-kolonializma, ki deli Alžirsko ljudstvo, da bi mu lažje gospodovalo. […] Nismo in ne želimo biti takšni prozelitski evangelizatorji, ki mislijo, da častijo Božjo ljubezen z brezobzirno gorečnostjo ali popolnim pomanjkanjem spoštovanja do bližnjega zaradi njegove kulture, vere […].Smo in želimo biti misijonarji božje ljubezni, ki jo lahko odkrijemo v Jezusu Kristusu, Ta ljubezen je neskončno spoštljiva do človeka in ne vsiljuje sebe ali česarkoli drugega, niti ne sili vesti ali src. Občutljivo in s preprosto prisotnostjo osvobaja kar je ujetega, spravi ločeno, obnovi polomljeno […]. To ljubezen smo spoznali in verjeli vanjo. […] Zgrabila nas je in nas navdušila. Verjamemo, da lahko obnovi življenje človeštva le, če je nekoliko potrjena […].
V besedilu, ki ga je napisal 6 mesecev pred svojo smrtjo, z naslovom Pluralna humanost, je napisal:
V tej izkušnji zaprtosti, krize in pojava individualizma, potrebujemo osebno prepričanost, da je humanist le pluralna in, da takoj ko govorimo o – v Katoliški Cerkvi imamo v svoji zgodovini isto izkušnjo – posedovanju resnice ali o tem, da govorimo v imenu humanosti, pademo  v totalitarizem in izključevanje. Nihče ne poseduje resnice, vsak jo le išče. Gotovo, obstaja objektivna resnica, ki je nad nami in do nje lahko pridemo le po dolgi poti in s postopno rekonstrukcijo le-te, ko črpamo iz drugih kultur, drugih tipov humanosti – od tega, kar so drugi dosegli in kar so ravno tako iskaliv iskanju resnice. Sem vernik, verjamem, da Bog obstaja, ampak ne trdim, da ga posedujem, niti ne po Jezusu, ki se mi razodeva, niti po dogmah moje vere. Nihče ne poseduje Boga. Ne posedujemo resnice in jaz potrebujem resnico drugih.
Konec junija 1996 je Peter Claverie obiskal Prouilhe, rojstni kraj Dominikanskega reda in v pridigi predstavil njegovo oporoko:
Po začetku Alžirske tragedije so me večkrat vprašali: “ampak kaj počnete tu, v Alžiriji? Zakaj ostajate v tej deželi? Končno že otresite prah s svojih nog in se vrnite domov.” Domov … ampak kje je resnično naš dom? V Alžiriji smo zaradi tega križanega Mesija, samo zaradi njega. Nimamo nobenih interesov, ne branimo nobenega vpliva, ne vodi nas kakršnakoli mazohistična perverzija, nimamo nobene oblasti. Tu smo ob postelji prijatelja, bolnega brata in držimo njegovo roko, ko vzdihuje v potu svojega obraza! Samo zaradi Jezusa, ker je On tisti, ki trpi zaradi nasilja, ki ne prizanaša nikomur in je še enkrat križan v mesu tisoč nedolžnih ljudi.
Kot Marija, Mati, in apostol Janez, smo se znašli ob vznožju križa, kjer Jezus umira zapuščen od svojih, zasramovan od množice. Ali ni dolžnost vsakega kristjana, da je prisoten tam, kjer je nekdo zavrnjen in zapuščen? … Kje drugje lahko najdemo Cerkev, ki je mistično Kristusovo telo, kot v prvi bojni vrsti? Verjamem, da umira, če ni blizu križa svojega Gospoda. Čeprav se lahko zdi poaradoksalno, kar je sv. Pavel jasno pokazal: moč, živost, Krščansko upanje, rodovitnost Cerkve pridejo natančno od tam in od nikjer drugje, na nikakršen drugi način. Cerkev se vara in zavaja svet, ko se navezuje na druge moči – kot humanitarna organizacija ali kot evangeljsko gibanje, ki želi biti opaženo. Tako se bo lahko svetila, ampak ne bo gorela z Božjim ognjem, ”močnim kot smrt”, kot pravi Salomonova pesem. Gre v bistvu samo za ljubezen, v prvi vrsti za ljubezen in samo ljubezen. Strast, katere okus nam je dal Jezus in nam pokazal pot do nje. “Ni večje ljubezni kot dati življenje za tistega, ki ga imaš rad.”
Dati življenje ni prihranjeno za mučence ali pa smo mogoče vsak poklicani, da postanemo kot oni, priče zastonjskosti ljubezni, zastonjskosti življenja. Ta dar prihaja k nam kot Božja milost, ki se nam daje v Jezusu Kristusu. Dati življenje za nekoga je to in nič drugega! V vsaki odločitvi, vsakem dejanju, ko nekdo konkretno da del sebe: čas, nasmeh, prijateljstvo, nekatere zmožnosti, prisotnost – čeprav tiho in nemočno – pozornost, materialno in moralno podporo ali pa duhovno, stegnjeno roko … brez računice, zadržkov, strahu izgubiti …
(Homily at Prouilhe, June 23, 1996: La vie spirituelle, Cerf Editorial, Paris 1997, str. 833-834)[/bg_collapse]

17. OKTOBER 2021 – 29. NEDELJA MED LETOM

[bg_collapse view=”link-inline” color=”#4a4949″ icon=”arrow” expand_text=”Klikni tukaj za besedilo” collapse_text=”Zapri” ]
(Iz 53,10-11; Ps 33; Heb 4,14-16; Mr 10,35-45)
Božja beseda 29. nedelje med letom, govori o tem, da je življenje namenjeno služenju in nam ni dano le v posest. V prvem berilu prisluhnemo četrti pesmi Jahvejevega služabnika, v katerega trpljenju in ponižanju, Cerkev vidi predpodobo Kristusovega trpljenja in smrti; On trpi za nas, je solidaren z nami in nas odrešuje naših grehov:
Gospodu je bilo po volji, da ga stre z bridkostjo: če dá svoje življenje v daritev za greh, bo videl potomce in bo podaljšal svoje dni, Gospodova volja bo uspevala po njegovi roki. Za muko svoje duše bo videl luč, se sitil, s svojim spoznanjem bo moj pravični služabnik opravičil številne, njihove krivde bo naložil nase. (Iz 53,10-11)
Samo v Njem se moramo nadejati, saj je On naše edino in resnično priporočilo: zemlja je polna njegove ljubezni, on je naša pomoč in naš ščit:
    Gospodova beseda je prava,
vse njegovo delo je v zvestobi;
ljubi pravičnost in pravico,
zemlja je polna Gospodove dobrote.
    Glej, Gospodovo oko je uprto vanje, ki se ga bojijo,
vanje, ki pričakujejo njegovo dobroto,
Gospod rešuje smrti njihovo dušo
in jih preživlja v lakoti.
    Naša duša pričakuje Gospoda,
on je naša pomoč in naša obramba.
Tvoja dobrota, Gospod, naj bo nad nami,
saj zaupamo vate. (Ps 33,4-5.18-19.20.22)
Pismo Hebrejcem nas vabi, naj bomo trdno prepričani ali ukoreninjeni v Njem, ki je, kljub temu da je Božji Sin, hotel iz ljubezni do nas izkusiti šibkosti, skušnjave in bolečine, ki so značilne za človekovo stanje po grehu. Zaradi tega se z zaupanjem lahko zatečemo k njemu:
Bratje in sestre, trdnó se držimo veroizpovedi, ker imamo veličastnega vélikega duhovnika, ki je šel skozi nebesa, Jezusa, Božjega Sina. Nimamo namreč vélikega duhovnika, ki ne bi mogel sočustvovati z našimi slabostmi, marveč takega, ki je kakor mi preizkušan v vsem, vendar brez greha. Bližajmo se torej z zaupnostjo prestólu milosti, da bomo dosegli usmiljenje in našli milost, ki nam bo v pravem trenutku pomagala. (Heb 4,14-16)
Evangelij prikaže, odnos Zebedejevih sinov, ki je ravno nasproten Učiteljevi drži: obnašata se kot hvalisava najstnika, ki si prizadevata, le za to, da bi zasijala pred drugimi apostoli, ki so očitno ogorčeni.
Tisti čas sta Zebedejeva sinova Jakob in Janez stopila k Jezusu in mu rekla: »Učitelj, želiva, da nama storiš, kar te bova prosila.« Rekel jima je: »Kaj hočeta, da vama storim?« Rekla sta mu: »Daj nama, da bova sedela v tvoji slavi, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici.« Jezus jima je dejal: »Ne vesta, kaj prosita. Ali moreta piti kelih, ki ga jaz pijem, ali biti krščena s krstom, s katerim sem jaz krščen?« Rekla sta mu: »Moreva.« In Jezus jima je dejal: »Kelih, ki ga jaz pijem, bosta pila, in s krstom, s katerim sem jaz krščen, bosta krščena; dati, kdo bo sedél na moji desnici ali levici, pa ni moja stvar, ampak bo dano tistim, ki jim je to pripravljeno.«
Ko je drugih deset to slišalo, so se začeli jeziti na Jakoba in Janeza. (Mr 10,35-45)
Jezusov odgovor na domišljavo prošnjo Zebedejevih sinov je zelo nežno: učenca le opozori, da sta v svoji nevednosti prosila za privilegij, katerega pomena ne moreta razumeti. Jezusov odgovor na domišljavo prošnjo Zebedejevih sinov je zelo nežen: učenca le opozori, da sta v svoji nevednosti prosila za privilegij, katerega pomena ne moreta razumeti. Ni on tisti, ki bi to lahko odobril, a vendar slutimo, da priznava njuno drzno samozavest ob trditvi, da sta sposobna piti njegov kelih: “​Kelih, ki ga pijem, bosta pila; in s krstom, s katerim sem krščen, bosta krščena tudi vidva​”. Jezus spregovori te besede z žalostjo zaradi trpljenja in smrti, ki bo doletela njegova apostola in bo vzrok trpljenja v njuni človeški dimenziji, hkrati pa je to trpljenje tudi pričevanje ljubezni, ki jo prejemata od svojega Učitelja, četudi sta majhna in nepopolna. Nato Jezus, zavedajoč se, da je ogorčenje ostalih apostolov na popolnoma isti ravni kot prošnja Jakoba in Janeza, vsem da čudovito lekcijo ponižnosti, služenja in dajanja sebe ter pokaže, kdo je pravi učenec:
Jezus jih je poklical k sebi in jim rekel: »Veste, da tisti, ki veljajo za vladarje, gospodujejo nad narodi in da jim njihovi velikaši vladajo. Med vami pa naj ne bo tako, ampak kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik. Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.« (Mr 10,35-45)
Nedeljska Božja beseda je pomembnejša od Besede, ki se bere ob praznovanjih svetnikov. Toda danes ne moremo spregledati sv. Ignacija Antiohijskega, imenovanega Teoforus, sirskega škofa in mučenika, drugega naslednika sv. Petra v Antiohijski cerkvi, ki je bil uvrščen med apostolske in cerkvene očete. Njegova močna ljubezen do Kristusa močno pričuje o gorečnosti apostolske cerkve in ga uvršča med največje apostole in misijonarje.
Posnemajoč svojega učitelja, je tudi on postal trpeči služabnik, kot je zapisal Izaija v prvem berilu. Bil je duhovnik, preizkušan prav tako kot Jezus, kot beremo v pismu Hebrejcem. On je spil Gospodov kelih, kot nas vse uči Evangelij in postal suženj vsem.
Odpeljan je bil v Rim, kjer so ga divje zveri raztrgale na koščke. Umrl je v desetem letu cesarja Trajana. Med potjo v Rim je v verigah in nadlegovanju peščice vojakov (“deset leopardov”) napisal sedem pisem, naslovljenih na azijske in grške cerkve.
Vsem Cerkvam pišem in vsem naročam, da rad umrem za Boga, če tega vi ne preprečite. Prosim vas, ne bodite zame neumestna naklonjenost! Pustite me, da bom hrana zverem, po katerih lahko dosežem Boga! Božje zrno sem in zobje zveri naj me zmeljejo, da bom spoznan za čist Kristusov kruh. Rajši se dobrikajte zverem, da mi postanejo grob in ne pustijo prav nič od mojega telesa, tako da ne bom komu v nadlego, ko zaspim. Tedaj bom v resnici učenec Jezusa Kristusa, ko svet ne bo videl niti mojega telesa. Prosite zame Kristusa, da bom po tem orodju žrtev Bogu. Ne zapovedujem vam kakor Peter in Pavel. Onadva sta apostola, jaz obsojenec; onadva svobodna, jaz doslej suženj. Če bom trpel, bom postal osvobojenec Jezusa Kristusa in bom vstal v Njem, svoboden. In zdaj, v vezeh, se učim ničesar ne želeti.
Od Sirije do Rima se borim z zvermi, na suhem in na morju, ponoči in podnevi, privezan k desetim leopardom, namreč k oddelku vojakov, ki postajajo vse hujši, čeprav so deležni marsičesa dobrega. V njihovih krivicah se sicer bolj in bolj učim, a zaradi tega nisem opravičen. O, da bi mi koristile zveri, ki so mi pripravljene! Želim, da bi se izkazale za hitre. Še dobrikal se jim bom, da me hitro požrejo, ne kakor se nekaterih preplašene niti dotakniti niso upale. In če me same ne bodo hotele, jih bom jaz prisilil. Odpustite mi! Kaj mi koristi, vem jaz sam. Zdaj začenjam biti učenec. Nobena vidna in nevidna stvar naj si ne prizadeva zame, da bom tako dosegel Jezusa Kristusa! Naj pride nadme ogenj in križ in tolpe zveri, naj raztrosijo moje kosti, naj mi zdrobijo ude, naj mi zmeljejo celo telo, naj pridejo nadme zlobne hudičeve kazni – samo da dosežem Jezusa Kristusa.
Nič mi ne bodo koristili vsi konci sveta, nič kraljestva tega veka. Zame je bolje/lepše, da umrem v Jezusa Kristusa, kakor da kraljujem nad vsemi konci zemlje. Njega iščem, ki je za nas umrl; Njega hočem, ki je za nas vstal. Toda čaka me rojstvo. Prizanesite mi, bratje! Ne branite mi zaživeti, ne želite si, da umrem! Ko želim biti Božji, me ne izročajte svetu in ne prevarajte me s snovjo! Pustite me, da prejmem čisto Luč! Ko pridem tja, bom človek. Dovolite mi, da sem posnemovalec trpljenja svojega Boga! Kdor ima Njega v sebi, mora doumeti, kar hočem, in imeti sočutje z menoj, saj ve, kaj me teži.
Vladar tega sveta me hoče ugrabiti in uničiti moj namen, (usmerjen) k Bogu. Nihče izmed vas naj mu torej ne pomaga; rajši bodite moji, to je: Božji. Ne imejte v ustih Jezusa Kristusa, medtem ko bi v srcu hrepeneli po svetu! Zavist naj ne prebiva v vas! Tudi če bi sam prišel in vas prosil, mi ne verjemite, ampak verjemite rajši temu, kar vam pišem. Živ namreč pišem, a si želim umreti. Moja ljubezen je križana in v meni ni ognja, ki ljubi snov. V meni je živa in govoreča voda, ki mi od znotraj govori: »Semkaj k Očetu!« Ne veselim se minljive hrane, niti naslad tega življenja. Božji kruh hočem, ki je telo Jezusa Kristusa, iz Davidovega rodu; in za pijačo hočem njegovo kri, ki je nepropadljiva ljubezen.
Nič več nočem po človeško živeti. To pa se bo zgodilo, če boste vi hoteli. Morate to hoteti, da boste tudi vi hoteni. Kratko je pismo, s katerim vas prosim; verjemite mi. Jezus Kristus vam bo razodel, da govorim resnico, On, nelažniva usta, po katerih je Oče izgovarjal resnico. Prosite zame, da (to) dosežem! Ne pišem vam v skladu s svojim mesom, temveč po Božji volji. Če bom trpel, ste (to) hoteli vi; če bom kot neprimeren izvržen, ste me sovražili.
Spominjajte se v molitvi sirske Cerkve, ki ima namesto mene za pastirja Boga. Samo Jezus Kristus bo njen škof in vaša ljubezen. Jaz se sramujem, da bi se uvrstil mednje; saj tega tudi nisem vreden, ker sem zadnji med njimi in negodnik. Toda dosegel sem milost, da sem nekdo, če bom dosegel Boga. Pozdravlja vas moj duh in ljubezen Cerkva, ki so me sprejele v imenu Jezusa Kristusa, in to ne tako, kakor da bi samo potoval mimo. Kajti celo Cerkve, oddaljene od moje poti – kar zadeva pot v območju mesa – so pred menoj hodile od mesta do mesta.
Pišem vam to iz Smirne po Efežanih, ki so nadvse vredni blagrovanja. Z menoj je ob mnogih drugih tudi Krok, ime, ki v meni zbuja hrepenenje. Prepričan sem, da ste slišali o tistih, ki so šli pred menoj iz Sirije v Rim, v Božje veličastvo. Povejte jim, da sem blizu. Vsi so namreč vredni Boga in vas. Spodobi se torej, da jih v vseh ozirih poživite. Pišem vam pa to deveti dan pred septembrskimi kalendami. Bodite pozdravljeni, do konca stanovitni v Jezusu Kristusu!
(Iz pisma Rimljanom Sv. Ignacija Antiohijskega)
prevod: Jakob Kunšič[/bg_collapse]

18. OKTOBER 2021 – PONEDELJEK, 29. TEDNA MED LETOM

[bg_collapse view=”link-inline” color=”#4a4949″ icon=”arrow” expand_text=”Klikni tukaj za tekst” collapse_text=”Zapri” ]
Praznik Sv. Luka, evangelista
(2 Tim 4, 10-17b; Ps 145; Lk 10, 1-9)
Luka, opisovalec Kristusove krotkosti, kot ga je definiral Dante, in učenec druge krščanske generacije je bil šolan moški, zdravnik, po vsej verjetnosti pa je izviral iz Antiohije v Siriji. Sam sicer ni bil del skupine dvanajsterih apostolov ali celo dvainsedemdesetih učencev in tudi ni osebno poznal Jezusa.
Sv. Pavel VI. je zapisal v svoji Apostolski Spodbudi Evangelii Nuntiandi:
Pričevanje, ki ga daje Gospod sam o sebi in ki ga sv. Luka podaja v svojem evangeliju – »oznaniti moramo božje kraljestvo« – ima brez dvoma velik pomen, ker z eno besedo opredeli Jezusovo poslanstvo: »Ker sem za to poslan«. Te besede dobijo ves svoj pomen, če jih povežemo s prejšnjimi vrsticami, kjer je Jezus nase obrnil besede preroka Izaija: »Duh Gospodov je nad menoj, zato me je mazilil. Poslal me je, da oznanim blagovest ubogim«.
Razglašati od mesta do mesta, zlasti najbolj ubogim, ki so bili dostikrat najbolj sprejemljivi, veselo oznanilo, da so dopolnjene obljube in da je sklenjena zaveza, ki jo je Bog ponudil: to je poslanstvo, izjavlja Kristus, za katero ga pošilja Oče. In vsi vidiki Kristusove skrivnosti – učlovečenje samo, čudeži, nauk, poklic učencev, pošiljanje dvanajsterih, križ in vstajenje, njegova stalna navzočnost med učenci – vse to so sestavni deli njegove evangelizacijske dejavnosti. (Evangelii Nuntiandi 6, 8. december 1975)
Evangelij po svetem Luku priča o velikem Božjem usmiljenju in Jezusovi naklonjenosti do ubogih. To je evangelij molitve in veselja. Ženski liki v njegovem evangeliju so številni in vedno obravnavani s pozornostjo. Razmislimo na primer o angelovem oznanjenju Mariji. Mesijevo rojstvo in otroštvo sta bila verjetno sporočena evangelistu neposredno od Marije same ali vsaj od verodostojnih prič, ki so živele z Marijo. Legenda pravi, da je bil sveti Luka tudi vešč slikar: številne ikone Marije naj bi bile njegovo delo. Svetemu Luku se poleg njegovega evangelija pripisuje tudi knjiga Apostolskih del, ki je nadaljevanje njegovega evangelija. Skromnost svetega Luka je takšna, da spoznamo njegovo ime le od svetega Pavla, katerega je spremljal na nekaterih potovanjih in ki ga trikrat omenja.
Demá me je namreč zapustil, ker je vzljubil ta svet. Odpotoval je v Tesaloníko, Kreskens v Galatijo in Tit v Dalmacijo. Samo Luka je pri meni. Vzemi Marka in ga pripelji s seboj, ker mi zelo koristi za službo. Tihika pa sem poslal v Efez. Ko prideš, mi prinesi popotni plašč, ki sem ga pustil v Troádi pri Karpu, in knjige, zlasti pergamente. (2 Tim 4,10-13)
Tako kot Pavel, je bil tudi sveti Luka veliki širitelj Kristusove vesele novice, in skupaj z njim je to novico v polnosti oznanjal, da bi jo slišali vsi pogani.
Kovač Aleksander mi je prizadel veliko hudega. Gospod mu bo povrnil po njegovih delih. Tega se tudi ti varuj, ker zelo nasprotuje našim naukom. Ko sem se prvič zagovarjal, mi ni nihče stal ob strani. Vsi so me zapustili. Naj se jim to ne šteje v zlo. K meni pa je stopil Gospod in mi dal moč, da sem oznanjevanje dopolnil in da so ga slišali vsi pogani. (2 Tim 4,14-17)
Današnji psalm vabi zveste in ves svet, da hvalijo in blagoslavljajo Gospoda. Vse stvari in vsi ljudje morajo govoriti o Božji slavi in moči, da jih razodenejo vsem ljudem. Vsakemu morajo sporočiti, da Bog večno kraljuje s pravičnostjo in dobroto in da je blizu tistim, ki ga kličejo:
Gospod, zahvaljevala se ti bodo vsa tvoja dela, tvoji zvesti te bodo slavili. O slavi tvojega kraljestva bodo govorili, o tvoji mogočnosti bodo pripovedovali, da dajo spoznati človeškim sinovom tvoja mogočna dela, slavo sijaja tvojega kraljestva. Tvoje kraljestvo je kraljestvo vseh vekov, tvoje vladarstvo skozi vse rodove. Gospod je pravičen na vseh svojih poteh, dobrotljiv v vseh svojih delih. Gospod je blizu vsem, ki ga kličejo, vsem, ki ga kličejo v zvestobi. 
Evangelij opisuje pošiljanje učencev na poslanstvo:
Potem je Gospod Jezus določil še drugih dvainsedemdeset in jih poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je sam nameraval iti. Rekel jim je: »Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev. Pojdite! Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove. Ne nosíte s seboj ne denarnice ne torbe ne sandal in spotoma nikogar ne pozdravljajte! V katero koli hišo pridete, recite najprej: ‘Mir tej hiši!’ In če bo v njej sin miru, bo na njem počival vaš mir; če pa ne, se mir povrne k vam. V tisti hiši ostanite ter jejte in pijte, kar vam dajo, kajti delavec je vreden svojega plačila. Ne hodíte iz hiše v hišo. V katero koli mesto pridete in vas sprejmejo, jejte, s čimer vam postrežejo. Ozdravljajte bolnike, ki so v njem, in jim govorite: ‘Približalo se vam je Božje kraljestvo.’«
Za komentiranje tega evangelija smo izbrali homilijo drugega velikega evangelizatorja: sv. Gregorja Velikega, cerkvenega očeta in učitelja. Sprva je bil prefekt v Rimu, nato pa je postal benediktinski menih in bil naposled izvoljen za vrhovnega pastirja v izredno težkih časih za mesto Rim, za Cerkev in Evropo; prav on je poslal štirideset benediktinskih menihov evangelizirat Veliko Britanijo, s čimer je dosegel spreobrnjenje njenih prebivalcev:
Naš Gospod in Zveličar, predragi bratje, nas uči zdaj z besedo zdaj z deli, kajti tudi njegova dela so za nas zapoved; s tem, kar je molče naredil, je pokazal, kaj je nam storiti. Poglejte, učence pošilja oznanjat po dva in dva, kajti dvojna je zapoved ljubezni: do Boga in do bližnjega.
Gospod pošilja učence oznanjat po dva in dva. Tako nas molče opominja, da se oznanjevalna služba sploh ne sme dati tistemu, ki nima ljubezni do bližnjega. Lepo pravi, da jih je poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je hotel sam priti. Gospod namreč spremlja svoje oznanjevalce, kajti le po predhodnem oznanjevanju prihaja, da prebiva v nas. Božjo besedo najprej poslušamo, šele potem jo sprejmemo. Zato Izaija govori oznanjevalcem: V puščavi pripravite pot Gospodu, poravnajte v pustinji stezo našemu Bogu! Tudi psalmist jim naroča: Pripravite pot njemu, ki biva v oblaku. Gospod biva v oblaku, ker se je s svojim trpljenjem in smrtjo zakril, da po svojem vstajenju razodene toliko večjo slavo. V oblaku biva, ker je s svojim vstajenjem premagal smrt, ki jo je pretrpel. Njemu torej, ki biva v oblaku, pripravljamo pot, ko vam oznanjamo njegovo slavo. Nato pride on sam, da vas razveseli z navzočnostjo svoje ljubezni.
Poslušajmo, kaj pravi Gospod, ko pošilja oznanjevalce v svet: Žetev je velika, delavcev pa malo. Prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev. Za obilno žetev je le malo delavcev, česar ne moremo izreči brez velike žalosti. Mnogo jih je namreč, ki bi radi slišali kaj dobrega, ni pa takih, ki bi to povedali. Glejte, svet je poln duhovnikov, vendar redko najdemo delavca na božji žetvi; sprejeli smo namreč duhovniško službo, ne izpolnjujemo pa svoje naloge.
Pomislite, dragi bratje, kaj pravi Gospod: Prosite Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev! Molite za nas, da bomo vredno vršili svojo službo, da ne bi zadrževali svojega jezika, ko je treba spodbujati, in nas ne bi pravični Sodnik obsojal zaradi molka, ko smo vendar prejeli dolžnost oznanjevanja. Pogosto jezik molči zaradi malomarnosti oznanjevalcev; pogosto pa se tudi po krivdi podložnih zgodi, da tisti, ki načelujejo, ne oznanjajo besed. Iz lastne krivde oznanjevalci zadržujejo svoj jezik, saj pravi psalmist: Grešniku pa pravi Bog: Zakaj ti oznanjaš mojo pravičnost? In spet zaradi krivde podložnih oznanjevalci ne govorijo, kakor je Gospod rekel Ezekielu: Zadržal bom tvoj jezik in boš nem in ne kakor mož, ki graja, kajti uporen rod so. Naravnost bi ti povedal takole: »Zato ti ne dam oznanjevati, ker me hudobno ljudstvo žali s svojimi grehi in ne zasluži, da bi mu oznanjeval resnico. Zaradi grehov ljudstva mu jemljem besedo.« To lahko vsi spoznamo. Prav lahko vidimo, da molk pastirja večkrat škoduje njemu samemu, toda vedno podložnim.
Hudo pa me, dragi bratje, boli še nekaj drugega v življenju pastirjev. Obtožujem se tudi sam, da se moji očitki ne bi komu zdeli krivični. Hudi in divji časi so nas zajeli in me prisilili k temu, zato močno trpim zaradi tega. Spuščamo se namreč v čisto posvetne opravke in to, kar smo sprejeli kot čast, je drugačno kot to, kar izvršujemo dejansko. Opuščamo dolžnost oznanjevanja in se v svojo obsodbo imenujemo pastirji. Prilaščamo si čast, ne izvršujemo pa dolžnih opravil. Tisti, ki zanje odgovarjamo, zapuščajo Boga, mi pa molčimo. Padajo v grehe, pa jim z opominom ne nudimo roke v pomoč. Kdaj bomo sposobni poboljševati druge, ko zanemarjamo lastno poboljšanje? Prepuščamo se posvetnim skrbem in postajamo na znotraj toliko slabotnejši, kolikor se zdi, da smo bolj zavzeti za zunanja opravila.
Cerkev prav govori o svojih slabih udih: Postavili so me za čuvaja v vinograde, pa še lastnega nisem obvaroval. Postavljeni smo za čuvaja v božje vinograde, pa prav malo skrbimo za lastnega. Ko se zapletamo v posvetne opravke, zanemarjamo službo naše dejavnosti.
(Iz homilij o evangelijih sv. Gregorja Velikega, papeža, 17. homilija)
prevod: Jožef Mezeg[/bg_collapse]

19. OKTOBER 2021 – TOREK, 29. TEDNA MED LETOM

[bg_collapse view=”link-inline” color=”#4a4949″ icon=”arrow” expand_text=”Klikni tukaj za tekst” collapse_text=”Zapri” ]
(Rim 5, 12.15.17-19.20b-21; Ps 40; Lk 12,35-38)
Bratje (in sestre), po enem človeku je greh prišel na svet in po grehu smrt; tako je smrt prišla na vse ljudi, ker so vsi grešili. Toda z milostjo ni tako kakor s prestopkom; kajti če so zaradi prestopka enega človeka vsi ljudje umrli, sta se Božja milost in Božji dar v milosti enega človeka Jezusa Kristusa izlila nad vse ljudi v mnogo večjem izobilju. Če je namreč zaradi prestopka enega človeka smrt zavladala po njem, bodo mnogo bolj tisti, ki prejemajo izobilje milosti in darú pravičnosti, kraljevali v življenju po enem Jezusu Kristusu.
Kakor je po prestopku enega za vse ljudi obsodba, tako tudi po spravi enega za vse ljudi opravičenje, ki daje življenje. Kakor so namreč po nepokorščini enega človeka vsi postali grešni, tako bodo tudi po pokorščini enega vsi postali pravični. Kjer pa se je pomnožil greh, se je še toliko bolj pomnožila milost, da bi tako, kakor je greh zavladal s smrtjo, zavladala tudi milost s pravičnostjo za večno življenje, po Jezusu Kristusu, našem Gospodu.
Smrt je prišla na svet zaradi Adamovega greha in vsi ljudje, ki pripadajo Adamovemu rodu, so od njega prejeli smrt kot dediščino. Jezus Kristus, novi Adam, pa prinaša na svet nov začetek: oproščenje in življenje je dano vsem. Življenje, ki nam ga je dal Kristus, se ne more primerjati s prejšnjim: prejeli smo preobilico milosti, povišanje naše človeške narave: v Sinu smo postali otroci, prejeli smo Svetega Duha in naša dediščina je večno življenje. Resnično Božja milost in milostni dar enega človeka Jezusa Kristusa se pretakata za mnoge.
Psalm 40, izbran iz današnje Božje besede, je mesijanski psalm, ki se konča z delom milosti in veseljem vseh tistih, ki iščejo Boga: V tebi naj se radujejo vsi, ki te iščejo, in tisti, ki želijo tvoje pomoči naj vedno govorijo: »Gospod je velik!«
Klavnih in jedilnih daritev nisi hotel, ali ušesa si mi odprl. Žgalnih žrtev in daritev za greh nisi terjal; tedaj sem rekel: »Glej, prihajam! Tedaj sem rekel: »Glej, prihajam; v zvitku knjige je o meni pisano: Spolnjevati tvojo voljo, moj Bog, me veseli in tvoja postava je v mojem srcu.« Oznanjeval sem pravičnost v velikem zboru; glej, svojih ustnic nisem zapiral; Gospod, ti veš. V tebi naj se radujejo vsi, ki te iščejo, in tisti, ki želijo tvoje pomoči, naj vedno govorijo: »Gospod je velik!«
Vendar spomin na to, kako pismo Hebrejcem navaja ta psalm, kroti veselje odrešenja in nas ozavešča o ceni, ki jo je Kristus plačal, da nas je povzdignil v dostojanstvo otrok Boga Očeta in njegovih bratov:
Tedaj sem rekel: »Glej, prihajam; v zvitku knjige je pisano o meni, da izpolnim, o Bog, tvojo voljo.« Prej pravi: Žrtev in daritev in žgalnih daritev in daritev za greh nisi hotel in ti niso bile všeč. In te se darujejo po postavi.  Za tem je rekel: Glej, prihajam, da izpolnim tvojo voljo. Prvo torej odpravlja, da bi postavil drugo. V tej volji smo z daritvijo telesa Jezusa Kristusa posvečeni enkrat za vselej. (Heb 10,7-10)
Kristusova zmaga nad smrtjo, plačana po zelo visoki ceni, od tistih, ki so bili rešeni, zahteva pozorno budnost in ljubeče pričakovanje, saj se bo vrnil k bratom, s katerimi želi deliti svojo zmago. Jezus opisuje zemeljsko življenje kot noč, v katero se bo vrnil: vsekakor, tudi če nas vedno spremlja v življenju in smrti, bo njegova dokončna vrnitev sodba nagrade ali obsodbe. Blagor tistim, ki so ga čakali kot poslušni služabniki in svojo službo opravljali z vnemo in ljubeznijo!
Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Vaša ledja naj bodo opasana in svetilke prižgane in vi bodite podobni ljudem, ki čakajo, kdaj se vrne njih gospod s svatbe, da mu takoj odpró, ko pride in potrka.
Blagor služabnikom, ki jih gospod ob svojem prihodu najde čuječe! Resnično, povem vam, da se bo opasal ter jih posadil za mizo in bo pristopil ter jim stregel. In če pride ob drugi straži in če pride ob tretji straži in jih tako najde, blagor jim!
Podoba gospodarja, ki zveste služabnike nagradi tako, da jih posede za mizo in jim streže, je le podoba slave, ki čaka tiste, ki so v tem življenju tu spodaj vedno bili pripravljeni in čakali na svojega gospodarja: služili Njemu v svojem bližnjem in se pridružili Kristusovi žrtvi v mučeništvu. Svojo poslušnost so združili z Odrešenikovo in tako prispevali k rešitvi vseh. Ravno za ponazoritev današnjih beril predlagamo nekaj besedil kanadskih svetih mučencev in bl. Jerzyja Popiełuszka, katerih neobvezni god praznujemo danes.
Jezuit Jean de Brébeuf je najpomembnejša osebnost med osmimi kanadskimi misijonarji, ki so jih Indijanci iz plemena Irokezov mučili marca 1649 skupaj z drugimi jezuiti. Tu je odlomek iz njegovih »Duhovnih zapiskov«:
Že dva dni imam veliko željo biti mučen in prenašati vse muke, ki so jih utrpeli mučenci. Jezus, moj Gospod in Odrešenik, kaj ti lahko dam v zameno za vse milosti, ki si mi jih sam prej podaril? Vzel bom iz tvojih rok kelih tvojega trpljenja in klical tvoje ime. Zaobljubljam se pred tvojim večnim Očetom in Svetim Duhom, pred tvojo najsvetejšo Materjo in njenim najbolj čednim ženinom, pred angeli, apostoli in mučenci, pred svojimi blaženimi očeti svetim Ignacijem in svetim Frančiškom Ksaverjem – v resnici se ti zavezujem, Jezus moj Odrešenik, da, kolikor bom imel moči, bom vedno sprejel milost mučeništva, če bi jo nekega dne v svojem neskončnem usmiljenju izročil meni, tvojemu najbolj nevrednemu služabniku.
Na ta način se zavezujem, da do konca svojega življenja ne bom imel niti dovoljenja niti svobode, da zavrnem priložnost smrti in prelivanja svoje krvi zate, razen če bi v določenem trenutku menil, da je za tvojo slavo takrat bolj primerno ravnati drugače. Nadalje se zavezujem, da, ko bom prejel smrtonosni udarec, ga bom sprejel z največjim veseljem in radostjo v duhu. Zaradi tega, moj ljubljeni Jezus, in zaradi rastočega veselja, ki me vodi naprej, ti tukaj in zdaj ponujam svojo kri, telo in življenje. Naj umrem samo zate, če mi hočeš podariti to milost, ker si ti prostovoljno umrl zame. Pustite me tako živeti, da mi podarite milost tako srečne smrti. Tako bom, moj Bog in Odrešenik, iz tvojih rok vzel kelih tvojega trpljenja in klical tvoje ime: Jezus, Jezus, Jezus!
Moj Bog, tako zelo me žalosti, da te ne poznajo, da se v tej divji puščavi niso vsi spreobrnili k tebi, da greh ni bil pregnan iz nje. Moj Bog, tudi če bi padla name vsa brutalna mučenja, ki jih prestajajo zaporniki na tem območju, se sam z veseljem dajem zanje, sam jih bom vse pretrpel.
To zaobljubo Jeana de Brébeufa je očitno navdihnil Sveti Duh, ker brez posebnega Božjega posredovanja ne bi mogel preživeti mučeništva, polnega groze in krutosti brez primere, kot razberemo iz Poročila jezuitskega patra P. J. M. Chamounota.
Nič manj kruto ali zastrašujoče pa je bilo tudi mučeništvo mladega duhovnika Jerzyja Popiełuszka, oktobra 1984, ki se ga tudi danes spominjamo v bogoslužju. Vzrok za umor je bil »zloraba svobode vesti v Ljudski republiki Poljski«.
Tu so odlomki dveh pridig očeta Popiełuszka:
Zahvaljujoč Kristusovi smrti in vstajenju je simbol sramu in ponižanja postal simbol poguma, pomoči in bratstva. V znamenju križa danes spoznavamo tisto, kar je v človeku najlepše in najbolj dragoceno. Skozi križ se človek približa vstajenju. Ni druge poti. In prav zaradi tega morajo križi naše domovine, naši osebni križi, tisti naših družin, voditi do zmage, do vstajenja, če jih pridružimo Kristusu, ki je premagal križ (J. Popieluszko, Pot mojega križa: maše v Varšavi, prev. Michael J. Wrenn. Chicago: Regnery Books, 1986).
Naj bo veliki teden in Velika noč čas molitve za nas, ki predstavljamo križe našega trpljenja, križe našega odrešenja: znamenja zmage dobrega nad zlim, življenja nad smrtjo, ljubezni nad sovraštvom. In za vas, bratje, ki v svojih srcih čutite sovraštvo do plačancev, je čas, da razmislite o tem, da sila ne more zmagati, čeprav lahko za kratek čas zmaguje. Najboljši dokaz za to imamo ob vznožju Kristusovega križa. Tudi tam je bilo nasilje, bilo je sovraštvo do resnice. Toda silo in sovraštvo je premagala Kristusova dejavna ljubezen. Zato bodimo močni v ljubezni, molimo za zavedene brate, ne da bi koga obsojali, stigmatizirali in razkrivali zlo. Kot resnično zvesti molimo s Kristusovimi besedami, z besedami, ki jih je izrekel na križu: “Odpusti jim, Oče, ker ne vedo, kaj delajo” (Lk 23,34). In daj nam, Kristus, da bomo bolj dovzetni za moč ljubezni kot za moč zatiranja in sovraštva. (Grazyna Sikorska, Življenje in smrt Jerzya Popieluszka, Queriniana Editrice, Brescia, 1986, str. 67)
Moč mučeništva vedno je in bo prinašala misijonsko plodnost, ki je boljša od vseh oblik oznanjevanja, kajti »kri mučencev je seme novih kristjanov«.
prevod: br. Luka Modic[/bg_collapse]

20. OKTOBER 2021 – SREDA, 29. TEDNA MED LETOM

[bg_collapse view=”link-inline” color=”#4a4949″ icon=”arrow” expand_text=”Klikni tukaj za tekst” collapse_text=”Zapri” ]
(Rim 6,12-18; Ps 124; Lk 12,39-48)
Bratje, v vašem umrljivem telesu naj ne kraljuje greh, da bi služili njegovim željam, pa tudi ne dajajte svojih udov za orodje krivičnosti, ampak izročite sebe Bogu za orodje pravičnosti; kajti greh ne bo gospodoval nad vami, ker niste pod postavo, ampak pod milostjo. Kaj torej? Ali bomo grešili, ker nismo pod postavo, ampak pod milostjo? Nikakor. Ali ne veste, da ste sužnji tistega, ki se mu pokoravate, če se komu dajete kot sužnji v pokorščino: ali sužnji greha v smrt, ali služabniki pokorščine v pravičnost? Hvala Bogu, da ste sicer bili sužnji greha, pa ste postali iz srca poslušni onemu pouku, v katerega ste bili uvedeni, in da ste po osvobojenju od greha postali služabniki pravičnosti.
Krščanska svoboda nas osvobaja greha in nas dela Božje služabnike: to je prava osvoboditev, ker nas greh vodi v smrt. Vendar pa nam je bila ta svoboda ponujena ne samo zato, da bi živeli po lastni volji, ampak da bi postali »sužnji pravičnosti«.
Novo življenje, ki nam ga je dal Kristus, je boljše od naravnega življenja, vendar ga ne izniči: boj med dobrim in zlim je še vedno resničen. Tudi naravna smrt ni zatrta. V čem je torej novost? V boju med pravičnostjo in grehom, med življenjem in smrtjo, nam je Kristus omogočil, da smo na pravi strani, vedno v stanju služenja in zmagoslavja v bitki, ker je naša pomoč v imenu Gospoda, ki je ustvaril nebo in zemljo. Resnična svoboda od greha je v služenju Bogu:
Da ni bil Gospod z nami, ko so ljudje vstali zoper nas, tedaj bi nas žive požrli, ko se je vnela njih besnost proti nam. Tedaj bi nas preplavila voda, hudournik bi šel čez nas, tedaj bi šle čez nas vzburkane vode. Zanka se je pretrgala in mi smo bili osvobojeni. Naša pomoč je v imenu Gospodovem, ki je ustvaril nebo in zemljo.
Današnji psalm ne potrebuje komentarja: Slavljen bodi Gospod, ki nas ni izročil njihovim zobem v plen. Naša duša je kakor ptica, ki se je rešila iz zanke lovcev; zanka se je pretrgala, in mi smo se rešili.
Evangelij nam ponuja konkretno ponazoritev, kaj pomeni služiti Bogu in kaj biti suženj greha:
Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Veste, da bi hišni gospodar, ko bi vedel, ob kateri uri pride tat, ne pustil podkopati svoje hiše. Tudi vi bodite pripravljeni; zakaj ob uri, ko ne mislite, bo prišel Sin človekov.« Rekel pa je Peter: »Gospod, ali pripoveduješ to priliko za nas ali tudi za vse?«
In Gospod je rekel: »Kdo neki je zvesti in razumni oskrbnik, ki ga bo gospod postavil nad svoje služabnike, da jim ob svojem času odmeri živež? Blagor služabniku, ki ga bo njegov gospod ob svojem prihodu našel, da tako dela! Resnično, povem vam: Čez vse svoje imetje ga bo postavil. Ako bo pa ta služabnik mislil: ›Še dolgo ne bo mojega gospoda,‹ in bo začel pretepati hlapce in dekle, pojedati in popivati in se upijanjati, bo prišel gospod tega služabnika ob dnevu, ko se ga ne nadeja, in ob uri, za katero ne ve, in ga bo odstranil od sebe in mu dal delež z neverniki.
Oni služabnik, ki je spoznal voljo svojega gospoda, pa se ni pripravil ali ni storil po njegovi volji, pa bo zelo kaznovan; tisti, ki je ni spoznal, a je storil kaj kazni vrednega, pa bo malo kaznovan. Od vsakogar, komur je bilo dano mnogo, pa se bo mnogo zahtevalo; in komur so zaupali mnogo, od njega bodo še več terjali.
Odrešenje, ki nam ga je pridobil Kristus, zahteva naše sodelovanje in budnost: naše zemeljsko življenje obstoji v služenju in pričakovanju. Nismo mi gospodarji; samo služabniki smo, ki morajo dobro upravljati hišo in voditi druge služabnike v njihovi službi v pričakovanju gospodarjeve vrnitve.
Če gospodar zamuja, lahko mi, ki smo poklicani na zastonjsko in ljubeče služenje, spet postanemo sužnji svojih hrepenenj. Morda nehamo prepoznavati skrite, vendar resnične navzočnosti tistega, ki ga čakamo, v čakanju samem. Naši bratje, ki služijo z nami, morajo pravočasno prejeti svojo porcijo hrane, ne pretepanja! Pričakovanje tistega, ki ga imamo radi in ki bi moral biti vedno v našem umu in srcu, je nezdružljivo s pretiranim prehranjevanjem, pitjem in pijančevanjem! Kot upravičeno pravi sveti Pavel v pismu Rimljanom:
Zato naj v vašem umrljivem telesu ne kraljuje greh, tako da bi se vdajali njegovim poželenjem. Ne izročajte svojih udov grehu, da bi ti postali orodje krivičnosti, ampak izročite sebe Bogu kot ljudje, ki so prešli od smrti v življenje, svoje ude pa izročite Bogu, da postanejo orodje pravičnosti. (Rim 6,12-13)
Imamo samo eno alternativo: ali bomo služabniki greha za smrt ali pa služabniki Boga za življenje!
Zelo jasen primer takega pristnega služenja Gospodu in konkretnega pričakovanja njegove vrnitve nam je v zadnjem času podala sv. mati Terezija iz Kalkute, ki je svoje življenje podarila v verodostojnem misijonskem apostolatu, in s tem pritegnila vse, tako verne kot neverne.
V njenem življenju in njenem poučevanju je imel apostolat nasmeha velik pomen, na pogled tako preprost, vsakomur ga lahko podelimo, a po drugi strani se lahko v določenih okoliščinah izkaže za zelo težkega:
Ohranimo to veselje ljubezni do Jezusa v svojih srcih. In delite to veselje z vsemi, s katerimi pridemo v stik. In to sijoče veselje je resnično, saj nimamo razloga, da ne bi bili srečni, ker nimamo Kristusa s seboj. Kristus v naših srcih, Kristus v ubogih, ki jih srečujemo, Kristus v nasmehu, ki ga dajemo in v nasmehu, ki ga prejmemo. Za eno stvar naj se potrudimo: da noben otrok ne bo nezaželen. In tudi, da se vedno srečujemo z nasmehom, še posebej, ko se je težko nasmejati.
Nikoli ne bom pozabila, ko je pred kratkim prišlo štirinajst profesorjev iz Združenih držav, z različnih univerz. In prišli so v Kalkuto v našo hišo. Potem smo se pogovarjali o tem, kako so bili v hišah umirajočih. Prišli so k nam domov in pogovarjali smo se o ljubezni, sočutju, nato pa me je eden izmed njih vprašal: Povejte nam prosim, mati, nekaj, kar si bomo zapomnili, in rekla sem jim: Nasmehnite se drug drugemu, vzemite si čas za vsakogar v vaši družini. Nasmehnite se drug drugemu.
In potem me je drugi vprašal: Ste poročeni? Jaz pa sem rekla: Ja, in občasno se mi je zelo težko nasmehniti Jezusu, ker je včasih lahko zelo zahteven. To je res nekaj resničnega in sem pride ljubezen – ko je težko, pa mu nasmeh vendar z veseljem podarimo […]
Mislim, da je to nekaj, da moramo življenje živeti lepo, z nami je Jezus in On nas ljubi. Če bi se lahko le spomnili, da me Bog ljubi in imam priložnost ljubiti druge, tako kot On mene, ne v velikih stvareh, ampak v majhnih z veliko ljubeznijo, potem bo Norveška postala gnezdo ljubezni. In kako lepo bo, da je od tod nastalo središče miru. Da od tu prihaja radost življenja nerojenega otroka.
Če postanete goreča luč v svetu miru, potem je Nobelova nagrada za mir res darilo Norvežanov. Bog vas blagoslovi!
(Humanitarna/Nobelova nagrada za mir 1979, 11. decembra 1979, v mestni hiši v Oslu, Norveška)
Novinarju, ki jo je vprašal: »Kaj naj storimo, ko nas obišče trpljenje?« je odgovorila: »Sprejmite ga z nasmehom«. »Sprejeti ga z nasmehom?« »Ja, z nasmehom. Ker je to največji dar, ki nam ga daje Bog.« »Kaj? Nasmeh?« »Nasmejte se Bogu, s pogumom sprejmite vse, kar nam pošilja, ter z velikodušnim nasmehom prosite in dajajte, kar nam vzame.«
(Intervju, ki ga je 15. januarja 1973 opravil Ralf Rolls za šolski program BBC z naslovom Vera in življenje)
prevod: br. Luka Modic[/bg_collapse]

21. OKTOBER 2021 – ČETRTEK, 29. TEDNA MED LETOM

[bg_collapse view=”link-inline” color=”#4a4949″ icon=”arrow” expand_text=”Klikni tukaj za tekst” collapse_text=”Zapri” ]
(Rim 6,19-23; Ps 1; Lk 12, 49-53)
Apostol Pavel se v tem delu pisma obrača na brate Rimske Cerkve. Njegovi bratje so napravili močan sklep, da se odrečejo suženjstvu greha v zameno za življenje v služenju Bogu. V prvem primeru so grešniki iluzorno živeli pod vtisom svobode (zdaj pa se sramujejo svojih dejanj), vendar so resnično svobodo ponovno pridobili s služenjem. Izbira je vedno med dvema gospodoma. Človek ne more služiti obema – niti malo ne: ali služi Bogu ali grehu. Pravo razliko med tema dvema načinoma služenja bomo opazili na koncu naše življenjske poti, ker greh vodi v smrt, medtem ko spreobrnjenje k služenju Bogu v večno življenje.
Zaradi šibkosti vašega mesa govorim pač po človeško. Kakor ste torej usužnjili svoje ude nečistosti in nepostavnosti, da bi živeli v nepostavnosti, tako usužnjite svoje ude pravičnosti za posvečenje. Kajti ko ste bili sužnji greha, ste bili svobodni v svojem razmerju do pravičnosti. Toda kakšen sad ste imeli takrat od dejanj, ki se jih zdaj sramujete? Saj je njihov konec smrt. Zdaj pa, ko ste se osvobodili greha in ste postali sužnji Bogu, pobirate sad, ki vam je v posvečenje, konec tega pa je večno življenje. Plačilo za greh je namreč smrt; Božji milostni dar pa je večno življenje v Kristusu Jezusu, našem Gospodu.
Psalm ponovno potrjuje priložnosti (in ugodnosti) dobre odločitve: Človek, ki se odvrne od greha, je blagoslovljen, najde svojo srečo, uspe v vsem, kar dela, saj Gospod bedi nad njegovo potjo pravičnosti, pot hudobnih pa vodi v pogubo. Tudi če resničnost dostikrat nasprotuje optimizmu psalmista, tak človek ve, da je resnična sreča le v Gospodu:
Blagor človeku, ki ne hodi po nasvetu krivičnih, ne stopa na pot grešnikov in ne poseda v družbi porogljivcev, temveč se veseli v Gospodovi postavi in premišljuje njegovo postavo podnevi in ponoči. Tak je kakor drevo, zasajeno ob vodnih strugah, ki daje svoj sad ob svojem času in njegovo listje ne ovene; vse, kar dela, uspeva. Ni pa tako s krivičnimi, temveč so kakor pleve, ki jih veter raznaša. Zato krivični ne bodo obstali ob sodbi, ne grešniki v zboru pravičnih. Zakaj Gospod pozna pot pravičnih, pot krivičnih pa vodi v pogubo.
V evangeliju prav tako beremo o neizogibni izbiri, ki jo mora človek storiti. Ali bomo zaupali daru svobode, ki jo daje Bog. Jezus je prišel, da bi vrgel ogenj na svet in ogenj, o katerem govori, je Sveti Duh. Želi vžgati tega Duha, to ljubezen, ki požge greh in človeka pripravi, da se mu lahko popolnoma odpre. To se bo lahko zgodilo samo po njegovem trpljenju, smrti in vstajenju. Vendar pa, če zadušimo ogenj Duha, nas to lahko privede do razkola celo znotraj družine, kajti v tej têmi so nasprotovanje, preganjanje in odločitev služenja nekomu drugemu kot Gospodu. V tem primeru se ta simbol ognja spremeni v ogenj sodbe, v izbiro smrti.
»Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel! Moram pa prejeti krst in v kakšni stiski sem, dokler se to ne dopolni. Mislite, da sem prišel prinašat mir na zemljo? Ne, vam rečem, ampak razdeljenost. Odslej bo namreč v eni hiši pet razdeljenih: trije proti dvema in dva proti trem; razdelili se bodo: oče proti sinu in sin proti očetu; mati proti hčeri in hči proti materi; tašča proti svoji snahi in snaha proti tašči.«
Jezusove besede: Prišel sem, da vržem ogenj na svet in kako želim, da bi se že vnel! Te besede so opozorilo za vsakega kristjana, ki želi, da bi ljudje poznali Jezusa in bi bil Sveti Duh vsepovsod navzoč. Tukaj se vsi ljudje lahko pravilno odločijo, kar jih vodi v večno blaženost. Vsak kristjan, ki ga vodi Sveti Duh, je priča in misijonar, kar je potrdil tudi papež Frančišek v svoji pridigi, ki jo je imel v Washinghtonu ob priliki kanonizacije frančiškanskega brata Junipera Serra, očeta Kalifornijskega misijona (1713-1784).
Jezus daje odgovor. Svojim apostolom je rekel, danes pa pravi tudi nam: Pojdite naprej! Oznanjajte! Radost evangelija je nekaj, kar je treba izkusiti, nekaj, kar je potrebno poznati in živeti na način, da ga podariš, da se podariš. Duh sveta nam govori, naj bomo kot vsi drugi, naj se zadovoljimo z lažjo potjo. Ko smo soočeni s tem človeškim načinom razmišljanja »se moramo utrditi v prepričanju, da potrebujemo drug drugega in imamo skupno odgovornost za druge in za svet.« (Laudato Si’, 229). Ta odgovornost je oznaniti Jezusovo sporočilo. Kajti izvir naše sreče je »nenehna želja izkazovati usmiljenje, kar je sad naše lastne izkušnje o moči Očetovega neskončnega usmiljenja.« (Evangelii Gaudium, 24). Pojdite ven, oznanjajte z maziljenjem in mazilite z oznanjevanjem. To nam Gospod naroča danes. Pravi nam: Kristjan najde srečo v misijonu: Pojdite ven k ljudem vseh narodov! Kristjan doživlja srečo v izpolnjevanju zapovedi: Pojdite naprej in oznanjujte dobro novico. Kristjan najde vedno novo srečo v odgovarjanju na klic: Pojdite naprej in oznanjajte! Jezus pošilja svoje apostole k vsem narodom. K vsakemu človeku. Tudi mi smo bili del teh ljudi pred dva tisoč leti. Jezus ni predstavil kratkega seznama teh, ki so ali niso vredni prejeti njegovega sporočila in njegove prisotnosti. Vedno, ko je videl življenje, ga je objel. Na obrazih bolečine, lakote, bolezni in greha. Na ranjenih obrazih žejnih, utrujenih, dvomečih, pomilovanih. Daleč od pričakovanja lepega življenja, poslovno oblečenega, lepo urejenega, objel je življenje tam, kjer je bilo. Nobene razlike ni delal, če je bilo umazano, neurejeno ali pokvarjeno. Jezus je rekel: Pojdite in vsakomur sporočite dobro novico. Pojdite in v mojem imenu objemite življenje, kakršno je in ne, kakršno mislite, da bi moralo biti. Pojdite na avtoceste in obvoznice, pojdite in oznanite dobre novice brez strahu, brez obsojanja, brez vzvišenosti, brez pomilovanja, vsem, ki so izgubili radost življenja. Pojdite, da oznanite milostni objem Očeta. Pojdite k tistim, ki so ožgani od bolečine in zablod, ki mislijo, da je njihovo življenje prazno in oznanite norost ljubečega Očeta, ki jih želi maziliti z oljem upanja in odrešenja. Pojdite in oznanite dobro novico, da napake, lažne iluzije nimajo zadnje besede v življenju človeka. Pojdite z mazilom, ki pomirja rane in zdravi srca. Misijon ni nikoli sad brezhibno načrtovanega programa ali dobro organiziranega priročnika. Misijon je vedno sad življenja, ki ve, kaj mora biti najdeno in ozdravljeno, obiskano in odpuščeno. Misijon se rodi v nenehni izkušnji Božjega milostnega maziljenja. Da bi spoznala svoje brate in sestre, sveto Božje ljudstvo, Cerkev stopa po prahu svoje zgodovine, tako pogosto obremenjene s zamerami, krivicami in nasiljem. Sveto in zvesto božje ljudstvo ni v strahu, da bi izgubilo smer; je v strahu, da bi postalo vase zaprto, zamrznjeno v elito, ki se oklepa lastne varnosti. Vedo, da zaprtost vase v v vseh možnih oblikah vzrok za toliko apatije.
Pojdimo torej ven, pojdimo naprej, da bi vsem ponudili življenje Jezusa Kristusa (Evangelii Gaudium 49) Božje ljudstvo lahko vsakogar objame, ker smo apostoli nekoga, ki je pokleknil pred svoje, da bi jim umil noge (ibid., 24).
Danes smo tukaj, danes smo lahko tukaj, ker je mnogo ljudi želelo odgovoriti na ta klic. Verjeli so, da »življenje raste s podarjanjem in da propada v izolaciji in udobju« (Dokument Aparecida, 360). Smo dediči drznega misijonskega duha tolikih mož in žena, ki so raje izbrali, da ne bodo »utihnili v strukturah, ki nam dajejo lažen občutek varnosti … znotraj navad, ki nam dajejo občutek varnosti, medtem ko ljudje pred našimi vrati stradajo«. (Evangelii Gaudium, 49)
Smo dolžniki naši tradiciji, verigi prič, ki so omogočile, da je dobra novica evangelija v vsaki generaciji hkrati »dobra« in »nova«.
Danes se spominjamo ene od prič, ki je pričala o radosti evangelija v teh deželah, patra Junipera Serro. Bil je utelešenje »Cerkve, ki gre naprej«, Cerkve, ki si povsod prizadeva prinašati pomirjujočo Božjo nežnost. Juniper Serra je zapustil svojo domačo deželo in svoj način življenja. Navdušeno je hodil pod žgočim soncem, da bi se srečal z mnogimi ljudmi, spoznal njihove posebne in dragocene običaje ter njihov način življenja. Naučil se je rojevati in negovati Božje življenje v vseh, ki jih je srečal, jih napravil za svoje brate in sestre. Juniper se je trudil braniti dostojanstvo domorodne skupnosti ter jo zaščititi pred tistimi, ki so jih želeli ponižati in zlorabiti. Zlorabe in stranpoti, ki naš še danes tarejo, še posebej zaradi ran, ki jih povzročajo v življenjih tolikih ljudi. Pater Serra je imel vodilo, ki je navdihovalo njegovo življenje in delo, ne le vodilo, temveč predvsem resničnost, ki je oblikovala njegov način življenja: siempre adelante! Vedno naprej! Zanj je to bil način, v katerem je nenehno doživljal radost evangelija, da mu srce ne bi otrpnilo, da ne bi bil pod anestezijo. Premikal se je naprej, kajti Gospod je čakal. Premikal se je naprej, kajti njegovi bratje in sestre so čakali. Premikal se je naprej do konca svojega življenja. Tako kot on, naj bomo danes mi sposobni govoriti: Naprej! Pridite, pojdimo naprej!
(Pridiga papeža Frančiška ob priliki kanonizacije blaženega patra Junipera Serra, 23. septembra 2015, Narodno svetišče Brezmadežnega Spočetja, Washinghton, ZDA)
prevod: br. Jurij Štravs[/bg_collapse]

22. OKTOBER 2021 – PETEK, 29. TEDNA MED LETOM

[bg_collapse view=”link-inline” color=”#4a4949″ icon=”arrow” expand_text=”Klikni tukaj za tekst” collapse_text=”Zapri” ]
(Rim 7, 18-25a; Ps 119; Lk 12, 54-59)
Bratje in sestre. Vem namreč, da v meni, hočem reči v mojem mesu, ni nič dobrega; kajti dobro hoteti je sicer v moji môči, dobro delati pa ni. Ne delam namreč dobrega, ki ga hočem, marveč delam zlo, ki ga nočem. Če pa delam to, česar nočem, tega ne počenjam več jaz, ampak greh, ki prebiva v meni. V sebi torej odkrivam tole postavo: kadar hočem delati dobro, se mi ponuja zlo. Kot notranji človek namreč z veseljem soglašam z Božjo postavo, v svojih udih pa vidim drugo postavo, ki se bojuje proti postavi mojega uma in me usužnjuje postavi greha, ki je v mojih udih. Jaz nesrečnež! Kdo me bo rešil telesa te smrti? Zahvaljen bodi Bog po Jezusu Kristusu, našem Gospodu.
Apostol Pavel čudovito opiše nasprotje, ki obstaja v človeku: notranji človek je v nenehnem nasprotju z zunanjim; duh se bori proti mesu. Človek se sam ne more rešiti in zato prosi za pomoč odrešenika. Jezus Kristus, naš Gospod, nam je prinesel odrešenje, ki je bilo za nas nedosegljivo. Zato iz celotnega bitja apostola spontano puhti zahvala: »Naj bo hvala Bogu po Jezusu Kristusu, našem Gospodu!«
Niti starozavezni zakoni niti predpisi Cerkve nas sami po sebi ne morejo odrešiti. Zato nas krščansko branje psalma 119 uči prositi neposredno Boga, naj nam pomaga po Jezusu Kristusu, našem Gospodu: »Uči me modrosti in vednosti … Ti si dober in velikodušen, uči me svojih zakonov … Tvoje dobrota naj me tolaži… Tvoje usmiljenje naj me doseže, da bom živel…Tvoj sem, reši me«.
Pravzaprav psalm 119 pravi:
Dobro si storil svojemu služabniku, Gospod, po svoji besedi.
Ti si dober in dobrotljiv, naúči me svojih zakonov.
Tvoje usmiljenje naj me potolaži po obljubi, ki si jo dal svojemu hlapcu!
Naj pride tvoje usmiljenje, da oživim, zakaj tvoja postava je moje veselje.
Na veke ne bom pozabil tvojih zapovedi, zakaj z njimi si me poživil.
Tvoj sem, reši me, zakaj tvoje zapovedi iščem.
Čeprav samega sebe ne more rešiti in je notranje razdeljen, je človek obdarjen z inteligenco in svobodo. V evangeliju Jezus svojim poslušalcem očita hinavščino in jim jo ozavešča preko vprašanj. Oni niso neumni in nezmožni razmišljati! »Vi znate razložiti videz zemlje in neba, zakaj ne veste, kako razlagati sedanji časa? Zakaj sami ne presodite, kaj je prav? Zakaj potem delitve, sovraštvo in konflikti? Zakaj je nemogoče najti soglasje s tistimi, ki ne razmišljajo tako kot mi? Zakaj se morajo bratje boriti med seboj?
Tisti čas je govoril Jezus množicam: Kadar vidite, da se oblak vzdiguje od zahoda, takoj pravite: ›Dež bo‹ in tako se zgodi. In kadar vleče jug, pravite: ›Pripekalo bo‹ in zgodi se. Hinavci! Obličje zemlje in neba znate presojati, kako da ne znate presojati tega časa?
Zakaj pa tudi sami od sebe ne sodite, kaj je prav? Kadar greš s svojim nasprotnikom k oblastniku, si že med potjo prizadevaj, da se z njim spraviš; da te morda ne privleče pred sodnika in te sodnik ne izroči biriču in te birič ne vrže v ječo. Povem ti: Ne prideš od tam, dokler ne plačaš tudi zadnjega novčiča.
Dialog med kristjani različnih veroizpovedi, ki je že sam po sebi nepogrešljiva oblika pristnega poslanstva, nujno potrebuje razumnost in sposobnost pravilnega presojanja. Sporazumi in izmenjave duhovnih darov so vedno mogoči, če le ne pademo v pretirano sterilnost in neumni irenizem. (Irenizem v krščanski teologiji se nanaša na poskuse poenotenja krščanskih apologetskih sistemov z uporabo razuma kot bistvenega atributa. Beseda izhaja iz grške besede ειρήνη (eirene), ki pomeni mir . Gre za koncept, ki je povezan s skupno teologijo in nasprotuje zavezanim razlikam, ki lahko povzročijo neizogibno napetost ali trenje in temeljijo na idealih pacifizma. Tisti, ki se pridružujejo irenizmu, ugotavljajo pomen enotnosti v krščanski Cerkvi in razglašajo skupno vez vseh kristjanov pod Kristusom – vir Wikipedija).
Na dan, ko je mogoče liturgično praznovati god svetega Janeza Pavla II, neutrudnega misijonarja in velikega zagovornika krščanske edinosti, je primerno ponovno prebrati eno od njegovih homilij, ki jo je imel na njegovem najdaljšem apostolskem potovanju skozi Bangladeš, Singapur, Fidži, Novo Zelandijo, Avstralijo in Sejšele. V mestu Christchurch na Novi Zelandiji, je 24. novembra 1986 med ekumenskim slavjem v katoliški katedrali papež takole pridigal:
Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa naj bo z vašim duhom bratje. Amen (Gal, 6, 18)
Dragi bratje in sestre, dragi prijatelji, zahvaljujem se vam, za vašo prisotnost na tem molitvenem dogodku; kako primerno je, da je ravno to moje prvo srečanje s kristjani Christcurcha. Z velikim zadovoljstvom se na tem srečanju pridružujem voditeljem Katoliške Cerkve in drugim krščanskim skupnostim na Novi Zelandiji … Veselim se nad dogodkom, ki očitno govori o hrepenenju novozelandskih kristjanov, še posebej vas, ki ste danes tu navzoči, po enosti, ki jo Jezus želi za nas, ki mu sledimo.
Nova Zelandija je bila vedno krajnovih začetkov. Vaši predniki so prišli sem, da bi si ustvarili boljše življenje v deželi priložnosti. Vi sami ste okusili njeno težavnost in se trudili iskati rešitve. V tem duhu ste se soočili tudi z različnostjo med kristjani. Vstopili ste v dialog, v sodelovanje v projektih za pravičnost, mir, človeško blaginjo. Poskušali ste izoblikovati ustrezna sredstva, ki bi krščanskim cerkvam in cerkvenim skupnostim omogočala skupno delo in molitev za popolno enotnost. Jezus Kristus je prišel, da bi »zbral v eno Božje otroke, ki so raztreseni povsod«. To je Božji načrt – da bi človeška družina bila eno.
Cilj Kristusovega trpljenja na križu je bil združitev razklanih delov človeštva. Kristus je Cerkev ustanovil z namenom, da bi služila temu cilju. Ravno v Cerkvi naj se po Svetem Duhu nadaljuje to poslanstvo. Cerkev sama je začetek vključevanja vseh narodov v Jezusa Kristusa kot enega Gospoda in je znamenje celotnega Božjega namena. Združena je v sebi, z namenom, da bi prinašala enotnost, mir in spravo, ki so predokus Božjega kraljestva.
Takšna enost je lahko samo Božji dar. To je veliko več kakor neka federacija, delovni sporazum ali sredstvo, ki učencem Jezusa Kristusa omogoča, da skupaj počnemo določene stvari. »Obljuba, ki jo imamo od Boga, je obljuba enosti, kar je bistvo Njega samega.« (Sv. Ignacij Antiohijski, Ad Trallianos). To je skupnost, ki ni nič manj, kot udeležba v skupnosti, ki je znotraj Očeta, Sina in Svetega Duha. Ta skupnost je poklic apostolske vere. Ta skupnost je enotnost v tem zakramentalnem življenju, s katerim se Jezus Kristus s svojim odrešenjem dotakne človeških življenj in ohranja občestvo vernikov v enem vidnem telesu. Je tudi enotnost z vidno učiteljsko avtoriteto Cerkve, ki po Božji zasnovi nujno izraža njeno notranje občestvo. Le globoko notranja, a popolnoma vidna enotnost, kot je ta, bi lahko bila primerna za Kristusovo poslanstvo, da bi povezalo vezno tkivo človeštva, ki ga je raztrgal greh.
Ko smo danes tukaj skupaj, se lahko radujemo, da kljub resnim razlikam med nami, gradimo pravo skupnost in čeprav je omejena, nas povezuje. Lahko se imenujemo bratje in sestre, saj imenujemo Jezusa Kristusa za našega Gospoda, smo krščeni v njegovem imenu in si že danes delimo mnoge njegove darove. Čeprav si moramo priznati, da razlike med nami našo skupnost delajo nepopolno, nedokončano. Gradimo skupnost, ki ji primanjkuje nekaj »tiste enosti, ki jo je Jezus Kristus želel podariti vsem, katerim je podaril novo rojstvo v enem telesu.« (Unitatis Redintegratio, 3). To je merilo našega ekumenskega poslanstva. To je tisto, kar spodbuja naše vztrajno prizadevanje za teološki dialog. Ker je enotnost, ki jo bo Kristus želel za svojo Cerkev, enotnost v veri, se ne moremo zadovoljiti z manj. Za to enotnost se moramo truditi s poštenim dialogom, ki ga spremlja molitev, ne da bi pri tem ogrozili resnico. To pomeni soočati se z zahtevami naukov Jezusa Kristusa; ne zadovoljiti se z minimalno obliko krščanstva, in vedno iskati resnico v ljubezni. (prim. Ef 4:15).
Tukaj na Novi Zelandiji ste doživeli moč zaveze, ki jo katoliška cerkev prinaša ekumenskemu gibanju, zaveza, za katero vam zagotavljam, da je nepreklicna. Hkrati se zavedam, da katoliška udeležba postavlja nove zahteve za druge cerkve in cerkvene skupnosti, ki sodelujejo v ekumenskem gibanju. Kajti do tega prihajamo s tistimi katoliškimi načeli ekumenizma, ki so bila oblikovana v odloku drugega vatikanskega koncila o ekumenizmu. Prepričani smo, da cilj ni samo partnerstvo; ni nič manj kot polnost občestva v vidni, organski enotnosti. Ekumenski način ne more biti način redukcije. Gre bolj za pot rasti v polnost Kristusa, polnost občestva. To je potovanje, na katerem morajo sodelujoče Cerkve in cerkvene skupnosti med seboj resnično spoštovati svoje darove in tradicije ter si medsebojno pomagati do enotnosti v veri, ki nam edina omogoča, da smo ena Cerkev in si delimo eno evharistijo.
To je cilj našega dialoga in teološkega razmišljanja, našega skupnega preučevanja Svetega pisma, našega sodelovanja pri uveljavljanju pravičnosti in miru ter služenju človeškim potrebam, našega skupnega pričevanja in naše skupne molitve.
To je cilj, ki ga ni mogoče doseči brez goreče molitve, pokore in spreobrnjenja srca. Kajti na koncu ne bomo mi tisti, ki bomo dosegli enotnost vseh kristjanov; lahko se pripravimo le na sodelovanje pri tem, kar Bog počne, da bi ta cilj uresničil.
Ker je bilo na Novi Zelandiji toliko storjenega za zbliževanje kristjanov in ker obstaja tako močna želja po tesnejšem občestvu, sem izkoristil to priložnosti za našo skupno molitev in posvetitev občestvene kapele v tej stolnici, da bi vam spregovoril o nekaterih osrednjih vprašanjih ekumenskega poslanstva. Bodite močni in zvesti in temu poslanstvu podarite svoje najboljše moči. Zavedajmo se, da lahko tisti, ki je, dobro delo začel, to tudi »dokonča na dan Jezusa Kristusa«. (Fil 1, 6) Amen
prevod: br. Jurij Štravs[/bg_collapse]

23. OKTOBER 2021 – SOBOTA, 29. TEDNA MED LETOM

[bg_collapse view=”link-inline” color=”#4a4949″ icon=”arrow” expand_text=”Klikni tukaj za tekst” collapse_text=”Zapri” ]
(Rim 8,1-11; Ps 24; Lk 13,1-9)
Osmo poglavje pisma Rimljanom je jedro tega Pavlovega pisma in ga cerkveni očetje najpogosteje navajajo. Začenja se z zmagoslavno ugotovitvijo, da nismo več pod oblastjo starozavezne Postave, ampak smo v Jezusu Kristusu, ki deluje v Cerkvi. Zato smo pod postavo Duha, ki daje življenje, svobodo in mir.
Duh nas vodi k pravičnosti in nam bo po smrti podelil življenje. Bistveno je to, da ostanemo v Kristusu in se damo voditi Duhu ter da ne živimo po mesu:
Bratje in sestre, zdaj ni nobene obsodbe za tiste, ki so v Jezusu Kristusu: postava Duha, ki oživlja v Jezusu Kristusu, me je oprostila postave greha in smrti. Kar je bilo namreč postavi nemogoče, ker je bila zaradi mesa slabotna, je storil Bog: poslal je svojega Sina v podobi grešnega mesa in zaradi greha in je obsodil greh na mesu, da bi se to, kar zahteva postava, spolnilo v nas, kateri ne živimo po mesu, ampak po duhu.
Tisti, ki živijo po mesu, namreč mislijo na to, kar je mesenega, kateri pa po duhu, na to, kar je duhovnega. Meseno mišljenje je namreč smrt, duhovno mišljenje pa je življenje in mir. Meseno mišljenje je namreč sovraštvo nasproti Bogu, ker se ne pokorava Božji postavi, saj se niti ne more. Kdor živi po mesu, se Bogu ne more priljubiti.
Vi pa ne živite po mesu, temveč po duhu, če v vas prebiva Božji Duh. Ako kdo nima Kristusovega Duha, ta ni njegov. Ako je pa Kristus v vas, je sicer telo izročeno smrti zaradi greha, duh pa živi zaradi opravičenja. In če v vas prebiva Božji Duh, ki je Jezusa obudil od mrtvih, bo on, ki je Jezusa Kristusa obudil od mrtvih, tudi vaša umrljiva telesa oživil po svojem Duhu, ki v vas prebiva.
Ko smo prebrali berilo, moramo še v krščanskem smislu brati in razumevati 24. psalm. Gospodova gora je Kristus, ki je za nas postal Pot, Resnica in Življenje. Ostajati v njem pomeni isto kot stati na Gospodovem svetem kraju. Samo če živimo v njem, bomo ohranili nedolžne roke in čista srca, prejeli blagoslove in pravičnost ter pripadali rodu tistih, ki iščejo Boga.
Gospodova je zemlja in kar jo napolnjuje,
zemeljski krog in njegovi prebivalci.
Zakaj on ji je na morjih postavil temelje,
utŕdil jo je na veletókih.
Kdo se bo povzpel na Gospodovo goro,
kdo bo stal na njegovem svetem kraju?
Tisti, ki je nedolžnih rok in čist v srcu,
ki ne prisega po krivem.
Ta bo prejel blagoslov od Gospoda,
pravičnost od Boga, svojega rešitelja.
To je rod tistih, ki te iščejo,
ki hočejo najti tvoje obličje, Bog Jakobov.
Evangelij nas svari pred prenagljenimi in krivičnimi sodbami, ko presojamo zgolj po človeško. Poudarja potrebo po spreobrnjenju. Dvakrat pove tole misel: »Če se ne spreobrnete, boste vsi enako pokončani.« Po drugi strani pa prilika o nerodovitni smokvi oznanja, da je Bog gospodar časa in je neskončno potrpežljiv. Obe lastnosti pripadata samo Bogu. On zna čakati. Ve tudi, da bo smokva še obrodila, če bodo tisti, ki skrbijo za drevo, pomagali k tej rodovitnosti. Jezus jasno pove dvoje: posvari glede obsodbe (»Morda bo naposled obrodila sad; če pa ne, jo boš posekal.«), obenem pa opozori na Božjo potrpežljivost in milost odloga kazni. Ta poudarek je navzoč v celem Lukovem evangeliju.
Ta čas je bilo nekaj navzočih, ki so Jezusu poročali o Galilejcih, katerih kri je bil Pilat pomešal z njih daritvami. Odgovoril jim je: »Ali mislite, da so bili ti Galilejci zato, ker jih je to trpljenje zadelo, večji grešniki ko vsi drugi Galilejci? Ne, vam pravim; toda če se ne spokorite, boste vsi enako pokončani.
Ali onih osemnajst, ki je nanje padel stolp pri Síloi in jih pobil, ali mislite, da so bili ti bolj krivi kot vsi ljudje, kateri prebivajo v Jeruzalemu? Ne, vam pravim, toda če se ne spokorite, boste vsi prav tako pokončani.«
Povedal je pa tole priliko: »Nekdo je imel v svojem vinogradu vsajeno smokvino drevo in je prišel iskat sadu na njem, pa ga ni našel. Rekel je vinogradniku: ›Glej, tri leta je, kar hodim iskat sadu na tej smokvi, pa ga ne najdem. Posekaj jo torej, čemu še zemljo izrablja?‹ Ta mu je odgovoril: ›Gospod, pusti jo še to leto, da jo okopljem in ji pognojim, če potlej obrodi sad; če pa ne, jo boš posekal.‹
Kristus je za nas dal življenje in nam je po vstajenju od mrtvih poslal svojega Duha. Sveti Duh nas vodi k spreobrnjenju. Neposredno nagovarja človeško srce in navaja k spremembi mišljenja in ravnanja. Duh daje resnično svobodo, odganja vsak strah in nas opogumlja pred obličjem nevarnosti ali smrti s tem, da nam zagotavlja: »Če prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa, bo on, ki je obudil Kristusa od mrtvih, po svojem Duhu, ki prebiva v vas, priklical v življenje tudi vaša umrljiva telesa.«
Sveti Duh je s svojim osvobajajočim delovanjem docela osvobodil tudi srce in duha nadškofa Oskarja Romera, škofa v San Salvadorju, ko je bil star šestdeset let. Njegovo duhovniško in škofovsko življenje še zdaleč ni bilo brez sadu, za razliko od smokve, o kateri beremo v evangeliju. Jezusovo priliko pa bi smeli prilagoditi in uporabiti zanj v tem smislu, da mu je njegova »klerikalna miselnost«, zaradi katere je bil več let boječ in preveč previden ter zato ni mogel obroditi vseh sadov, ki jih je Bog zahteval od njega. Okoliščine so ga na začetku nagibale k temu, da ni nasprotoval nenehnemu krivičnemu kršenju človekovih pravic in zatiranju v njegovi domovini. Ko pa so umorili njegovega prijatelja jezuita Rutilia Grande skupaj z dvema poljedelcema, se je njegovo ravnanje popolnoma spremenilo. Odtlej je v svojih pridigah nedvoumno obsojal zatiranje in se postavljal na stran revnih in najpreprostejših ljudi. Njegovi sovražniki so ga 24. marca 1980 med sveto mašo umorili. Tako je postal prvi svetnik-mučenec v Srednji Ameriki.
(Iz homilije, ki jo je Oskar Romero imel ob pogrebu jezuita Rutilia Grande, ki je bil umorjen 12. marca 1977):
Če bi bil to običajen pogreb, dragi bratje, bi vam govoril o svojem človeškem in osebnem odnosu do patra Rutilia Grande, ki mi je bil kakor brat. V odločilnih trenutkih življenja mi je bil zelo blizu in teh njegovih dejanj ne bom nikdar pozabil. Vendar danes ni čas za to, da bi govoril o osebnih stvareh. Skušal bom ob truplu svojega prijatelja dojeti tisto sporočilo, ki je namenjeno nam vsem, ki nadaljujemo svoje življenjsko romanje.
Sporočilo prepoznavam v besedah našega papeža, ki je prek svojega predstavnika, nuncija, navzoč med nami. Hvala mu, da daje in ohranja v naši Cerkvi čut za edinost. To edinost prav v teh težkih urah zelo čutim v naši nadškofiji. Edinost je sad daritev, ki jih prinaša Cerkev.
Besede papeža Pavla VI., ko govori o evangelizaciji, nam dajejo ključ za razumevanje očeta Rutilia Grande. Sprašuje se, kaj Cerkev prispeva k temu vseobsegajočemu boju za osvoboditev od tolikšne bede? Papež v odgovoru omenja škofe, ki so se leta 1974 zbrali na škofovski sinodi. Tisti, ki so prihajali pretežno iz dežel tretjega sveta, so opozorili svet na »stisko in tesnobo teh lačnih, obubožanih in na rob porinjenih ljudstev«. Cerkev ne sme stati ob strani, ko se bije ta boj za svobodo. Ko se udeležuje tega boja in z njim dviga človeka, mu daje dostojanstvo, sporoča svetu nekaj pomembnega. Njene docela izvirne navzočnosti sicer svet ne bo mogel razumeti, a prav ta nosi v sebi seme, moč za zmago in za uspeh. Papež pravi: »Cerkev bojuje v svetu ta boj za svobodo. Osvobaja ljudi, pri tem pa jim hkrati daje navdih vere. Uči jih družbeni nauk, ki je osnova njene modrosti in obstoja. Ta nauk je potrebno prevesti v konkretne zaveze, saj ljudi nagiba k bratski ljubezni.«
To je osvoboditev, ki jo uresničuje Cerkev. Zato papež pravi: »Takšne osvoboditve ne smemo zamenjevati z drugimi osvobodilnimi gibanji, ki nimajo nadnaravnega in duhovnega namena.« Oče Rutilio Grande nas navdihuje predvsem s svojo vero. Bil je duhovnik in kristjan, ki je pri krstu in pri duhovniškem posvečenju izpovedal vero: »Verujem v Boga Očeta, ki nam ga je razodel Kristus, njegov Sin, ki nas ljubi in vabi, da bi ljubili. V veri sprejemam Cerkev, ki je znamenje te navzočnosti Božje ljubezni v svetu in ljudi nagiba, da si podajo roke in se srečujejo kot bratje in sestre. Vera razsvetljuje Cerkev, zato zavzema razdaljo do vsakršne politične, gospodarske ali zemeljske osvoboditve, ki ostaja zaprta znotraj ideologij, interesov in posvetnih stvari.«
Bratje in sestre, naša srečanja ob spominu na pokojnega očeta Grande nikoli ne bodo potekala v političnem, sociološkem ali gospodarskem razpoloženju. Zbiramo se v veri, ki nam preko njegove smrti odpira večna obzorja, saj je umrl poln upanja.
Osvoboditev, o kateri je pridigal oče Grande, se je navdihovala iz vere, ki govori o večnem življenju. Potem ko je skupaj z dvema kmetovalcema odšel v nebesa, nam je postal zgled celovite in popolne vere. Osvoboditev se steka v srečo v Bogu. Rojeva se iz obžalovanja greha. Podpira jo Kristus, ki je edina odrešujoča sila. Takšno osvoboditev je oznanjal Rutilio Grande, zato je živel to, kar Cerkev oznanja.
Ob takšnem oznanilu rastejo možje, ki se navdihujejo iz vere. Družbeni nauk Cerkve je temelj njihove modrosti in obstoja. Ta nauk nam govori, da krščanstvo ni nekakšno vodoravno in poduhovljeno čustvo, ki pozablja na bedo okoli nas. Krščanstvo pomeni, da upremo pogled v Boga, potem pa pogledamo na sočloveka kot na brata in se spomnimo Jezusovih besed: »Kar ste storili kateremu izmed teh, ste meni storili.«
Upam, da gibanja, ki imajo čut za socialne zadeve, poznajo ta družbeni nauk. Potem ne bodo tvegala porazov ali kratkovidnosti, ki ne vidi onkraj posvetnih stvari in začasnih struktur. Dokler ne pride do spreobrnjenja srca in dokler ljudje – s pomočjo nauka, ki ga razsvetljuje vera – ne organiziramo življenja v skladu z Božjim srcem, bo vse, kar delamo, slabotno, revolucionarno, začasno in nasilno. To pa ni krščansko (…) Oče Rutilio Grande je oznanjal krščanski družbeni nauk in je umrl zato, ker tega nauka ljudje ne razumejo do te mere, da so pripravljeni celo ubijati. S tem so krščanski družbeni nauk zamenjali s političnim naukom, ki zavira svet v njegovem razvoju in je uničevalen.
prevod: dr. Bogdan Dolenc[/bg_collapse]

24. OKTOBER 2021 – MISIJONSKA NEDELJA

[bg_collapse view=”link-inline” color=”#4a4949″ icon=”arrow” expand_text=”Klikni tukaj za tekst” collapse_text=”Zapri” ]
Svetovni misijonski dan
(Jer 31,7-9; Ps 126; Heb 5,1-6; Mr 10,46-52)
Glavna misel te nedelje je Božje usmiljenje in Božja očetovska ljubezen. V stari zavezi Bog pomaga svojemu ljudstvu in ga vodi k odrešenju, v novi zavezi pa rešuje svet po edinem Sredniku Jezusu Kristusu. Po drugi strani pa njegovo usmiljenje vidi revščino človeštva, ki vpije h Gospodu ter prosi za milost in pomoč.
V prvem berilu iz preroka Jeremija Bog poudarja, da so med množico tistih, ki jih vodi nazaj iz babilonskega izgnanstva, tudi slepi in hromi, noseče in porodnice. Ti doživljajo največjo stisko in najbolj potrebujejo Božjo pomoč. Bog nikogar od njih ne pozablja.
Vse ljudstvo, ki je bilo odpeljano v izgnanstvo, je odhajalo v solzah, saj jih je čakalo suženjstvo daleč od domovine in templja. Sedaj pa Bog zagotavlja, da bo vsakdo od njih, naj bo močan ali slaboten, spet prejel tolažbo: »K potokom voda jih popeljem, po ravnem potu, kjer se ne spotaknejo. Zakaj jaz sem Izraelov oče in Efrajim je moj prvorojenec«:
Tako govorí Gospod: »Vriskajte od veselja Jakobu, vzklikajte poglavarju narodov! Oznanjújte, hvalíte in govoríte: ›Gospod, reši svoje ljudstvo, Izraelov ostanek!‹ Glejte, pripeljem jih iz severne dežele in jih zberem od koncev zemlje. Med njimi tudi slepe in hrome, noseče in porodnice hkrati, velik zbor se jih vrne sèm. Z jokom bodo prišli, s tolažbami jih pospremim nazaj; k potokom vodá jih popeljem, po ravni poti, kjer se ne spotaknejo. Jaz sem namreč Izraelov oče in Efrájim je moj prvorojenec.«
Psalm med berili je nastal po vrnitvi v domovino. Po vseh razočaranjih spričo novih težav, ki so se pojavile, obnavlja spomin na nepričakovano veselje vrnitve domov:
Ko je Gospod dal, da so se vrnili sionski jetniki,
smo bili kakor tisti, ki sanjajo.
Tedaj so bila naša usta polna smeha
in naš jezik vriskanja.
Tedaj so govorili med narodi:
»Velike reči je Gospod stóril zanje.«
Velike reči je Gospod za nas stóril,
vsi smo bili zato veseli.
Tako je bilo. Gospod je delal za nas čudeže, sedaj pa smo spet deležni nasprotovanja in trpljenja. A naše upanje je neomajno. K tebi kličemo, saj nas samo ti moreš rešiti:
Gospod, daj, da se vrnemo,
kakor se vrnejo potoki v puščavo.
Tisti, ki sejejo v solzah,
žanjejo z vriskanjem.
Odhajajo, odhajajo z jokom,
ko nosijo seme za setev.
Prihajajo, prihajajo z vriskanjem,
ko nosijo svoje snope.
Papež Frančišek takole piše v svoji poslanici Papeškim misijonskim družbam (21. maja 2020):
Veselje ob oznanjevanju evangelija vedno sije na ozadju hvaležnega spomina. Apostoli niso nikoli pozabili trenutka, ko se je Jezus dotaknil njihovega srca: »Bilo je okrog desete ure« (Jn 1,39). Dogodek Cerkve zablesti, kadar se v njej kaže hvaležnost za zastonjsko Božjo pobudo, ker »nas je vzljubil« prvi (1 Jn 4,10), saj je Bog tisti, »ki daje rast« (1 Kor 3,7). Ljubeča Gospodova naklonjenost nas preseneča, čudenja pa po sami naravi mi ne moremo ne posedovati in tudi ne vsiliti. Ne moremo se »čuditi na silo«. Samo tako se lahko razcveti čudež zastonjskosti, zastonjskega daru samega sebe. Tudi misijonarske gorečnosti ne moremo nikoli doseči kot posledico razmišljanja in računanja. Stopiti v »stanje poslanstva« je odsev hvaležnosti. Je odgovor človeka, ki zaradi hvaležnosti postane poslušen Duhu in je zato svoboden. Če ne bi dojeli Gospodove naklonjenosti, ki nas dela hvaležne, bi celo spoznanje resnice in samo spoznanje Boga, ki bi se izpostavljala kot posest, ki jo treba doseči s svojimi močmi, dejansko postala »črka, ki ubija« (prim. 2 Kor 3,6), kakor sta kot prva pokazala sv. Pavel in sv. Avguštin. Samo v svobodi hvaležnosti v resnici spoznamo Gospoda. Ničemur pa ne služi in predvsem ni primerno vztrajati pri tem, da bi misijonsko dejavnost in oznanjevanje evangelija predstavljali, kot bi bila zavezujoča dolžnost, neke vrste »pogodbena obveznost« krščenih.
V drugem berilu Bog Oče govori Jezusu: »Ti si moj Sin, danes sem te rodil. … Ti si duhovnik na veke po Melkízedekovem redu.« Sin si je nadel našo šibkost. Prav zato je do nas usmiljen. Postal je naš učinkovit srednik, edini resnični Srednik med Bogom in človekom, potem ko je postal meso, da bi nas odrešil naših grehov.
Vsak véliki duhovnik je vzet izmed ljudi in postavljen ljudem v korist glede tega, kar se nanaša na Boga: da daruje daritve in žrtve za grehe. Ker tudi njega obdaja slabost, more potrpeti z nevednimi in s tistimi, ki blodijo. Zato mora kakor za ljudstvo tudi zase darovati daritve za grehe. In nihče si te časti ne jemlje sam, ampak ga kliče Bog, kakor Arona. Tako tudi Kristus ni sam sebe poveličal, da je postal véliki duhovnik, ampak ga je poveličal tisti, ki mu je rekel: ›Ti si moj sin, danes sem te rodil,‹ kakor pove tudi drugje: ›Ti si duhovnik na veke po Melkízedekovem redu.‹
Jezus pozna naše preizkušnje in bedo, zato se lahko zatečemo k njemu in mu kličemo: »Davidov sin, usmili se me!« In če nam hočejo razmere ali ljudje to preprečiti, kličimo še glasneje. Zagotovo nas bo poklical k sebi in naša vera nas bo rešila:
Ko je Jezus s svojimi učenci in s precejšnjo množico odhajal iz Jerihe, je slepi berač Bartimáj, Timájev sin, sedél ob poti. In ko je slišal, da je to Jezus Nazaréčan, je začel vpiti in govoriti: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« Mnogi so ga grajali, naj umolkne, on pa je še glasneje vpil: »Davidov sin, usmili se me!« Jezus je obstal in rekel: »Pokličite ga!« Poklicali so slepega in mu rekli: »Le pogum, vstani, kliče te!« Odvrgel je svoj plašč, skôčil pokonci in pohítel k Jezusu. Jezus ga je vprašal: »Kaj hočeš, da ti storim?« Slepi mu je dejal: »Rabuní, da bi spregledal!« Jezus mu je rekel: »Pojdi, tvoja vera te je rešila!« Takoj je spregledal in šel po poti za njim.
Danes priporočamo, da preberete poslanico papeža Frančiška Papeškim misijonskim družbam za misijonsko nedeljo 2021.
prevod: dr. Bogdan Dolenc[/bg_collapse]

25. OKTOBER 2021 – PONEDELJEK, 30. TEDNA MED LETOM

 

26. OKTOBER 2021 – TOREK, 30. TEDNA MED LETOM

27. OKTOBER 2021 – SREDA, 30. TEDNA MED LETOM

28. OKTOBER 2021 – ČETRTEK, 30. TEDNA MED LETOM

29. OKTOBER 2021 – PETEK, 30. TEDNA MED LETOM

[bg_collapse view=”link-inline” color=”#4a4949″ icon=”arrow” expand_text=”Klikni tukaj za tekst” collapse_text=”Zapri” ]
(Rim 9,1-5; Ps 147; Lk 14,1-6)
Bratje in sestre:
Govorim resnico v Kristusu, ne lažem, moja vest mi je priča v Svetem Duhu: v svojem srcu nosim veliko žalost in nenehno bolečino. Kajti želel bi biti sam preklet in ločen od Kristusa v prid svojim bratom, ki so moji rojaki po mesu. Oni so Izraelci. Njim pripadajo posinovljenje in slava, zaveze in zakonodaja, bogoslužje in obljube; njihovi so očaki in iz njih po mesu izhaja Kristus, Bog, ki je nad vsem, slavljen na veke, amen.
Pavlove nenehne bolečine in trpljenje v zvezi s svojim ljudstvom lahko razumemo: pripada Izraelovemu rodu, Benjaminovemu rodu, je Jud, sin Judov in farizej po postavi (prim. Fil 3,5). Izraelci so njegovi bratje po krvi in njegova najmočnejša želja je, da bi postali tudi po duhu. So že posvojeni božji otroci, Bog jih je izbral in jim dal zavezo, obljube, postavo in tempelj. Kar so brezplačno prejeli, bi jih moralo pripeljati do Kristusa, ki je izpolnitev vsega. Pavel paradoksalno svojo stisko izraža z besedami, da bi zapustil Kristusa v njihovo dobro. V psalmu psalmist priznava tudi privilegije, s katerimi je Bog obogatil svoje ljudstvo: branil jih je, blagoslovil, omogočil, da živijo v miru ter zadovoljil njihovo lakoto. Predvsem pa je svojo besedo, odloke in sodbe namenil Izraelu – in samo Izraelu.
Slávi, Jeruzalem, Gospoda,
hvali svojega Boga, Sion!
Zakaj utrdil je zapahe tvojih vrat,
blagoslovil je tvoje sinove v tvoji sredi.
Naklanja mir tvojim mejam,
s srčiko pšenice te nasičuje.
Svoj izrek pošilja na zemljo,
hitro teče njegova beseda. (…)
Jakobu sporoča svoje besede,
Izraelu svoje zakone in sodbe.
Ni storil tako nobenemu narodu;
njegovih sodb niso spoznali.
Aleluja!
Evangelij zveni kot graja temu ljudstvu, njihovim učiteljem postave in farizejem, ki bi morali razumeti, da jim darovi, s katerimi je Bog napolnil Izrael, zagotovo niso bili dani le zato, da bi si zagotovili »prvo mesto« med zemljani, ampak da bi bili priča in glasniki Božje ljubezni do vsega človeštva. Prav nasprotno pa so se izbranci zaprli v množico manjših predpisov in zaposlenost z zagovarjanjem pravnih podrobnosti. Pozabili so ne le na osnovne nauke, manjkali so jim tudi zdrava pamet ter občutek sočutja in solidarnosti. Če sin ali vol na soboto pade v vodnjak, ali se ti ne mudi, da bi ga spravil ven? Ali ni torej neumnost prepovedati ozdravitev ubogega trpečega človeka na soboto? Jezusovi čudeži v soboto zagotovo ne napadajo svetosti svetega dne, ampak želijo postaviti zapoved ljubezni do Boga in bližnjega nad vse drugo.
Ko je v soboto prišel na obed v hišo nekega prvaka med farizeji, so ga ti opazovali. In glej, pred njim se je znašel neki človek, ki je imel vodenico. Jezus je nagovoril učitelje postave in farizeje: »Ali je dovoljeno v soboto zdraviti ali ne?« Oni pa so molčali. In prijel je bolnika, ga ozdravil in odslovil. Njim pa je rekel: »Komu izmed vas bo sin ali vol padel v vodnjak in ga ne bo takoj, na sobotni dan, potegnil ven?« In na to mu niso mogli odgovoriti.
Tudi danes v naših visokotehnoloških družbah ni pomanjkanja navezanosti na ekskluzivnost iz različnih in neupravičenih razlogov, bodisi družbenih, kulturnih ali verskih. Boleče je na primer ugotoviti, da je sobivanje med ljudmi različnih ras, zlasti v Afriki in Ameriki, povzročilo toliko krivic in diskriminacije, ki je bila legalizirana skoraj do danes. V ZDA so se državne šole odprle za vse, brez rasne diskriminacije, šele leta 1954. V Južni Afriki se je apartheid – rasna ločitev – končal šele leta 1994 z izvolitvijo Nelsona Mandele za predsednika.
Toda v Cerkvi so bili vedno moški in ženske, ki so ljubili Kristusa z enako ljubeznijo kot sveti Pavel in se borili proti krivicam zaradi svojih bratov, ki so bili preganjani in zatirani, omalovaževani in zaničevani, zato so bili tudi oni preganjani in ovirani na vse načine. Ena od teh je bila tudi Katarina Marija Drexel (ZDA). Raztrgana med hrepenenjem, da bi se posvetila Bogu v kontemplativnem življenju, in poslanstvom pri delu za Indijance in Afroameričane je zmedena zapustila svojega duhovnega vodjo, p. O’Connorja. Nazadnje je ubogala glas Cerkve, ki ji je govoril po svojem pastirju: pravzaprav je imela priložnost, da jo je med obiskom Evrope sprejel papež Leon XIII. Sama takole pove:
Ko sem pokleknila pred njegovimi nogami, sem dekliško mislila, da me božji namestnik zagotovo ne bo zavrnil. Zato sem ga prosila za duhovnike misijonarje za Indijance škofa O’Connorja. Na moje presenečenje je njegova svetost odgovorila: ‘Zakaj ne bi, otrok moj, sama postala misijonarka?’ (Duffy, S.B.S., S. Consuela. Katharine Drexel: A Biography. Philadelphia: Reilly Co., 1966, str. 100 – To je uradni življenjepis K. Drexel.)
Tako se je zgodilo, da je neki ameriški milijarder, z veliko željami, ki so za vedno ostale nejasne in netočne, leta 1891 ustanovil Kongregacijo sester Presvetega zakramenta za Indijance in temnopolte ljudi. Katarina je neumorno delala šestdeset let in kljub ogromnim težavam uspela ustanoviti 145 misijonov med Indijanci, 50 šol za Afroameričane, 12 šol za Indijance in 49 samostanov. Leta 1917 je v New Orleansu ustanovila Xavierjevo šolo, ki se je leta 1932 preoblikovala v univerzo in postala prestižna Univerza Xavier.
Sveti oče Frančišek je 26. septembra 2015 v filadelfijski stolnici maševal s škofi, duhovniki in redovniki iz Pensilvanije. Med pridigo se je spomnil začetkov poklicanosti svete Katarine Marije Drexel s temi besedami:
Večina vas pozna zgodbo o sveti Katarini Drexel, eni od velikih svetnic, ki jih je vzgojila ta lokalna Cerkev. Ko je govorila s papežem Leonom XIII. o potrebah misijonov, je bil papež zelo pameten in jo je odločno vprašal: »Kaj pa ti? Kaj boš naredila?” Te besede so spremenile Katarinino življenje, ker so jo spomnile, da je konec koncev vsak kristjan po krstu prejel poslanstvo. Vsak od nas se mora po svojih najboljših močeh odzvati na Gospodov klic, da bi gradil njegovo Telo, Cerkev.
“Kaj pa ti?” Rad bi se ustavil na dveh vidikih teh besed v okviru našega posebnega poslanstva, da prenašamo evangelijsko veselje in gradimo Cerkev, bodisi kot duhovniki, diakoni ali moški in ženske, ki pripadajo ustanovam posvečenega življenja.
Najprej, te besede – “Kaj pa ti?” – so bile naslovljene na mlado osebo, mlado žensko z visokimi ideali in so ji spremenile življenje. Začela je misliti na ogromno delo, ki ga je bilo treba opraviti, in spoznati, da je poklicana, da opravi svoj del. Koliko mladih v naših župnijah in šolah ima iste visoke ideale, velikodušnost duha in ljubezen do Kristusa in Cerkve! Vprašam vas: Ali jih izzivamo? Ali jim naredimo prostor in jim pomagamo, da opravijo svoj del? Jim pomagamo načine, kako deliti svoje navdušenje in darove z našimi skupnostmi, predvsem v delih usmiljenja in skrbi za druge? Ali delimo svoje veselje in navdušenje pri služenju Gospodu?
Eden največjih izzivov, s katerimi se Cerkev sooča v teh časih, je spodbuditi pri vseh vernikih občutek osebne odgovornosti za poslanstvo Cerkve in jim omogočiti, da to poslanstvo izpolnjujejo kot misijonski učenci, kot kvas evangelija v našem svetu. To bo zahtevalo ustvarjalnost pri prilagajanju spremenjenim situacijam, pri prenašanju dediščine preteklosti ne z ohranjanjem naših struktur in institucij, ki so nam dobro služile, temveč predvsem z odprtjem za možnosti, ki nam jih odpira Duh, in pri sporočanju veselja evangelija, vsak dan in v vsakem času našega življenja.
“Kaj pa ti?” Pomembno je, da so bile te besede ostarelega papeža namenjene tudi laičnim ženam. Vemo, da bo prihodnost Cerkve v hitro spreminjajoči se družbi pozivala in celo že zdaj poziva k veliko aktivnejšemu sodelovanju laikov. Cerkev v Združenih državah se je vedno trudila pri katehezi in izobraževanju. Naš današnji izziv je graditi na teh trdnih temeljih in spodbujati občutek sodelovanja in skupne odgovornosti pri načrtovanju prihodnosti naših župnij in ustanov. To ne pomeni, da se odrečemo duhovni oblasti, ki nam je bila zaupana; prej pomeni razlikovati in modro uporabljati različne darove, ki jih Duh izliva na Cerkev. To na poseben način pomeni ovrednotenje ogromnega prispevka, ki so ga laične in posvečene ženske prispevale in ga še naprej dajejo v življenju naših skupnosti.[/bg_collapse]

30. OKTOBER 2021 – SOBOTA, 30. TEDNA MED LETOM

[bg_collapse view=”link-inline” color=”#4a4949″ icon=”arrow” expand_text=”Klikni tukaj za tekst” collapse_text=”Zapri” ]
(Rim 11,1-2a.11-12.25-29; Ps 94; Lk 14 1,7-11)
Prvo berilo in psalm današnjega evharističnega obhajanja poveličujeta Božjo neomajno zvestobo svojemu ljudstvu. 9. poglavje pisma Rimljanom kaže na notranje trpljenje sv. Pavla: »v svojem srcu nosim veliko žalost in nenehno bolečino. Kajti želel bi biti sam preklet in ločen od Kristusa v prid svojim bratom, ki so moji rojaki po mesu. Oni so Izraelci. Njim pripadajo posinovljenje in slava, zaveze in zakonodaja, bogoslužje in obljube.«
Nemogoče je, da bi jih Bog za vedno zapustil. Pavel je v to trdno prepričan in razkriva skrivnost Izraelove trdovratnosti: če je njihova zavrnitev Kristusa omogočila poganom spoznanje odrešenja, bo tudi Izrael rešen, ko bodo vsi ljudje sprejeli evangelij, kajti Bog se ne kesa svojih milostnih darov in svojega klica.
Bratje in sestre:
Vprašam torej: je mar Bog zavrgel svoje ljudstvo? Nikakor! Saj sem tudi jaz Izraelec, Abrahamov potomec, iz Benjaminovega rodu. Bog ni zavrgel svojega ljudstva, ki ga je vnaprej spoznal. Ali mar ne veste, kaj pravi Pismo ma tistem mestu, kjer Elija kliče Boga proti Izraelu?
Sprašujem torej: so se mar spotaknili zato, da bi padli? Nikakor ne! Vendar je zaradi njihovega padca odrešenje prešlo k poganom, da bi vzbudilo njihovo ljubosumnost. Če pa je njihov padec postal bogastvo za svet in njihovo pomanjšanje bogastvo za pogane, kaj bo šele njihova polnost.
Nočem namreč, bratje, da ne bi vedeli te skrivnosti, da se ne bi imeli za razumne: del Izraela se je zakrknil, dokler ne pristopi k polnosti poganov. In tako bo rešen ves Izrael, kakor je pisano: S Siona bo prišel Rešitelj, odvrnil bo brezbožnost od Jakoba; to bo moja zaveza z njimi, ko bom odvzel njihove grehe.
Glede na evangelij so sovražniki, in sicer v vaš prid, glede na izvolitev pa so ljubljeni, zaradi očetov, kajti Bog se ne kesa svojih milostnih darov in svojega klica.
Da, Gospod ne zavrača svojega ljudstva in ne zapušča svoje dediščine. Kolikokrat je bil Bog že v stari zavezi zapuščen in izdan! In kolikokrat je imel vsak od nas raje svoje lastne malike! Zahvaljujemo se Gospodu, ker nas je njegova zvestoba vedno podpirala.
Gospod ne bo zapustil svojega ljudstva.
Blagor človeku, ki ga opominjaš o Gospod, in ga učiš iz svoje postave, da ga pomiriš po dneh nesreče. Zares, Gospod ne bo zavrgel svojega ljudstva, svoje dediščine ne bo zapustil. Zakaj k pravičnosti se bo vrnila pravica in zanjo bodo vsi iskreni v srcu.
Če mi Gospod ne bi pomagal, bi kmalu prebival v kraju tišine. Če sem mislil: »Moja noga omahuje,« me je tvoja dobrota, Gospod, podpirala.
Če pismo in psalm oznanjata Božjo zvestobo, evangelij, ki nam govori o ponižnosti, potrjuje to isto zvestobo na svoj način: kot da bi nam Kristus z nasveti, polnimi modrosti, nakazal pot premagovanja naše neozdravljive potrebe po samopoveličevanju:
Ko je v soboto prišel na obed v hišo nekega prvaka med farizeji, so ga ti opazovali. Povabljenim je povedal priliko, ko je opazoval, kako si izbirajo prve sedeže. Govoril jim je: »Kadar te kdo povabi na svatbo, ne sédaj na prvo mesto, ker je lahko povabljen kdo, ki je imenitnejši od tebe, pa bo prišel tisti, ki je povabil tebe in njega, in ti rekel: »Daj prostor temu!« Takrat se boš začel v sramoti presedati na zadnje mesto. Kadar si povabljen, podi in sédi na zadnje mesto, da ti reče tisti, ki te je povabil, ko pride: »Prijatelj, pomakni se više!«
Takrat boš počaščen vpričo vseh, ki so s teboj pri mizi; kajti vsak, kdor se povišuje bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.
Farizeji prežijo na Jezusa, da bi ga ujeli v protislovju, toda Jezus je tisti, ki opazi njihovo potrebo po postavljanju na prva mesta. Nasvet, ki jim ga da, ni pretkana strategija, ampak postopno učenje, ki razkriva Gospodovo potrpežljivost in zvestobo.
Sv. Pavel tudi poudarja:
Ne delajte ničesar iz prepirljivosti in ne iz praznega slavohlepja, ampak imejte v ponižnosti drug drugega za boljšega od sebe. (Flp 2,3)
Takoj zatem razloži:
Čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrtim in sicer smrti na križu.
Zato ga je Bog povzdignil nad vse in mu podaril ime, ki je nad vsakim imenom, da se v Jezusovem imenu pripogne vsako koleno bitij v nebesih, na zemlji in pod zemljo in da vsak jezik izpove, da je Jezus Kristus Gospod, v slavo Boga Očeta. (Flp 2,6-11)
Edina pot, ki ji moramo slediti, je pot ponižnosti, da bi bili proslavljeni z Božjo zvestobo. Jezus, ki je sam pot, nam je to pokazal.
Izmed mnogih, ki so hodili po Gospodovi poti in z življenjem izpričevali evangelij, danes izpostavljamo dva velika perujska svetnika, ki sta istočasno živela v Limi: sv. Martina iz Porresa in sv. Rozo iz Lime.
Kristusova ponižnost in radost v trpljenju, ki sta ju živela z ljubeznijo, je svetila v njiju. Čaščenje, ki se jima je izkazovalo tekom stoletij, ne samo v Latinski Ameriki, ampak po vsem svetu, je jasno pričevanje o tem, kako resnične so zadnje besede evangelija: »vsak, kdor se povišuje bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan«. Neizčrpna dobrodelnost enega in ljubeča pokora drugega sta najbolj jasen dokaz njune srčne želje: svetniki so hrepeneli, da bi bili vsi rešeni in uživali večno srečo.
Sveti Martin ni pustil za seboj nobenih spisov, a njegovo življenje je bil živi evangelij: leta 1945 ga je Pij XII. razglasil za zavetnika socialne pravičnosti. Martin je bil mulat, rodni sin osiromašenega španskega viteza in nekdanje črnske sužnje. Izučil se je za brivca in zeliščarja. Pri 15. letih je vstopil v red dominikanskih bratov, kjer je popolnoma predal samega sebe in dodeljene so mu bile najnižje delovne zadolžitve. V skladu s svojim po-klicem kot laiški brat, je v skupnosti postal negovalec, zobozdravnik in fizioterapevt za vse vrste bolezni. Usposobljen v negovanju bolnikov, je le-te včasih pobiral kar po ulicah in jih celo peljal v samostan, v svojo celico. Martin je svojemu predstojniku, ki mu je seveda prepovedal to početje, odgovoril: »Nisem vedel, da ima zapoved poslušnosti prednost pred dobrodelnostjo.« V času, ko je njegova skupnost trpela zaradi gospodarskih težav, se je svojemu predstojniku celo ponudil, da bi ga prodali kot sužnja. Črnce in Indijance je poučeval krščanski nauk in s pomočjo bogatih meščanov ustanovil vrtec Svetega križa za izobraževanje ter pomoč sirotam, revnim in brezdomcem. Želel si je, da bi šel povsod oznanjat Kristusa, posebno še v Azijo in Japonsko, katero je odlično opisal, kot da bi to daljno deželo osebno obiskal.
Ko je bil Martin še živ, so mu ljudje pripisovali čudeže prerokovanja, ozdravljenja, izrednih spreobrnjenj, bilokacij in celo vseprisotnosti. Vsa Lima je o njem govorila kot o “svetem bratu Martinu”. Po njegovi smrti se je celo mesto poslovilo od njega z enodušno udeležbo na njegovem pogrebu.
Sveta Roza, Martinova sodobnica, je bila dominikanska tretjerednica in je nedvomno poznala svojega svetega brata, čeprav ni nobene dokumentacije o njunih srečanjih. Tako kot svetega Martina jo je birmal sveti Turibij iz Mogroveja. Sveti nadškof v Limi je deklico birmal z imenom Roza, ki sicer ni bilo njeno krstno ime, ampak ji ga je dal indijanski služabnik zaradi njene izjemne lepote. Sveti Turibij pa je dopolnil Rozino ime: Roza svete Marije.
Spokorna, mistična, nagnjena k vizijam, je, tako kot sveti Martin, opravljala tudi dela usmiljenja. Bila je polna sočutja do Indijancev, katerih trpljenje je delila. Dovoljeno ji je bilo ustanoviti zavetišče za pomoč revnim, potrebnim, zapuščenim otrokom in starejšim – zlasti indijskega porekla – v razkošni materinski hiši v središču Lime. Umrla je pri 31. letih in vse svoje kratko življenje ljubila revne in zlorabljene Indijance, katere je imela za brate. Roza je prva svetnica ameriške celine: leta 1671 jo je kanoniziral Klement X.
Spodaj predstavljamo enega od njenih spisov:
Naš Gospod in Odrešenik je povzdignil svoj glas in rekel z neprimerljivo veličastnostjo: »Naj vsi vedo, da milost prihaja po bridkosti. Naj vedo, da brez bremena stisk ni mogoče doseči milostne višine. Razumeti, da se skladno z večanjem del, mera karizme pravično povečuje. Naj se nihče ne zavaja: to je edino pravo stopnišče v raj in zunaj križa ni ceste, po kateri bi se lahko povzpeli v nebesa.« Ko sem slišala te besede, me je preplavil močan zagon, da bi šla na sredo mestnega trga, da bi lahko na ves glas povedala ljudem vseh starosti, spola, statusa in življenjskega stanu: »Poslušajte, o ljudje; poslušajte vsi ljudje: v imenu Kristusa in z besedami, vzetimi iz Njegovih ust, vam svetujem: Milost se ne pridobi brez trpljenja bridkosti; človek mora opravljati dobra dela in več dobrih del, da bi pridobil intimno udeležbo božanske narave, slavo božjih otrok in popolno lepoto duše.«
Ta isti zagon me je spodbudil, naj oznanim lepoto božje milosti; mučil me je, da sem se potila in hrepenela. Zdelo se je, kot da moje duše ni več mogoče zadržati v zaporu telesa, ampak da se mora prebiti iz njega, da bo, svobodna in sama, z večjo prožnostjo šla po vsem svetu in dala glas temu priznanju: »Ko bi le smrtniki vedeli, kako velika je milost, kako lepa, kako plemenita, kako dragocena; koliko bogastva skriva v sebi, koliko zakladov, veselja in radosti! Brez dvoma bi ves svoj trud, cilje in neprespane noči vložili v iskanje bolečin in stisk. Tavali bi po vsem svetu v iskanju nadlog, slabosti in muk, namesto dobrih dogodivščin, da bi dosegli neprecenljiv zaklad milosti. To je nagrada in končni cilj stanovitnosti in trpljenja. Nihče se ne bi pritoževal nad Njegovim križem ali njenimi deli, ki jim jih je podelila sreča, če bi spoznali mero, po kateri se merijo, da bi bili razdeljeni ljudem.«
(zdravniku Castillu; ed. L. Getino, La Patrona dell’America, Madrid 1928, str. 54-55 Prevedeno iz Jan Paul von Wendt-ovega angleškega prevoda španskega brevirja)
Ostanki teh dveh velikih misijonarjev, ki nista nikoli zapustili svojega mesta, počivajo v baziliki Svetega rožnega venca dominikanskega samostana v Limi.
prevod Luka Biščak[/bg_collapse]

31. OKTOBER 2021 – 31. NEDELJA MED LETOM

[bg_collapse view=”link-inline” color=”#4a4949″ icon=”arrow” expand_text=”Klikni tukaj za tekst” collapse_text=”Zapri” ]
(5 Mz 6,2-6; Ps 18, 2-4.47.51; Heb 7,23-28; Mr 12,28b-34)
Na to nedeljo, ki zaključuje misijonski mesec, so besedila besednega bogoslužja leta B kerigmatična, zelo sugestivna in predstavljajo globoko enotnost. V njih so izražene osnove vere. Prvo berilo vključuje Shema Israel, vsakodnevno izraelsko molitev, vzeto iz 5. Mojzesove knjige: Poslušaj Izrael: Gospod je naš Bog, Gospod je edini! Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo! Kristjani jo ponavljamo z ljubeznijo, saj dobro vemo, da je Gospod naš Bog resnično edinstven, vendar ne osamljen in občudujemo njegovo enotnost v Trojici Oseb:
Mojzes je spregovoril ljudstvu: »Boj se Gospoda, svojega Boga, in vse dni svojega življenja izpolnjuj vse njegove zakóne in zapovedi, ki ti jih dajem: ti, tvoj sin in sin tvojega sina, da se podaljšajo tvoji dnevi. Poslušaj jih, Izrael, in jih vestno izpolnjuj, da ti bo dobro in da se zelo pomnožite v deželi, v kateri se cedita mleko in med, kakor ti je obljubil Gospod, tvoj Bog. Poslušaj, Izrael: Gospod je naš Bog, Gospod je edini! Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo! Te besede, ki ti jih danes zapovedujem, naj bodo v tvojem srcu.«
V psalmu med berili, ljubezen resnično izbruhne iz vsega srca, iz vse duše, z vso psalmistovo močjo: Bog je vse v njegovem življenju, zaščitnik, rešitelj, osvoboditelj, branitelj, tisti, ki mu podeli zmago, tisti, ki je vedno zvest:
Ljubim te, Gospod, moja moč, Gospod, moja skala, moja trdnjava, moja pečina, kamor se zatekam, moj ščit, rog moje rešitve, moje zavetje. Hvaljen bodi, kličem Gospodu, in že sem rešen svojih sovražnikov. Naj živi Gospod, slavljena moja skala, naj bo vzvišen Bog moje rešitve, ki svojemu kralju naklanja velike zmage in izkazuje dobroto svojemu maziljencu.
Bog nam je že v Stari zavezi zapovedal, naj ga ljubimo z vsem svojim bitjem, vendar je ta ljubezen mogoča le zato, ker nas je on prvi ljubil. Vedno nas je ljubil in za vedno. Prav zato, ker nas ljubi, je poslal svojega Sina, Ljubljenega, kot srednika nove zaveze: Jezus je merilo Očetove ljubezni.
Kristus je edini srednik med Bogom in ljudmi: »Saj je samo en Bog; samo eden je, ki je sam sebe dal v odkupnino za vse. To je bilo izpričano v času, ki ga je določil. Za to oznanilo sem bil jaz postavljen za glasnika in apostola – resnico govorim, ne lažem – za učitelja poganom v veri in resnici.« (1 Tim 2,5-7; prim. Heb 4,14-16)
Ljudje torej ne morejo stopiti v stik z Bogom drugače kakor po Kristusu ob delovanju Duha. To njegovo edino in vesoljno posredništvo še zdaleč ni ovira na poti k Bogu, ampak je pot, ki jo je Bog sam določil, in Kristus se tega popolnoma zaveda. Niso izključena deležnostna posredovanja različnih vrst in različnih stopenj, vendar zajemajo pomen in vrednost edinole iz Kristusovega posredništva in jih ne moremo sprejemati kot vzporedna in dopolnjevalna. (Janez Pavel II. Odrešenikovo poslanstvo 5, Vatikan, 7. december, 1990)
Duhovnik in žrtev, ni mu treba kakor vélikim duhovnikom dan za dnem žrtvovati najprej za svoje grehe in nato za grehe ljudstva. To je namreč storil enkrat za vselej, ko je daroval sam sebe. Prejšnja posredništva so bila odpravljena: s svojim darovanjem lahko odreši tiste, ki po njem prihajajo k Bogu:
Bratje in sestre:
Poleg tega je bilo onih duhovnikov več, ker jim je smrt preprečevala, da bi ostali dlje, ta pa ima, ker ostaja živ na veke, nespremenljivo duhovništvo. Dokončno lahko odreši tiste, ki po njem prihajajo k Bogu, ker vedno živi, da posreduje zanje.
Takšen véliki duhovnik je bil za nas tudi primeren: svet, nedolžen, brez zla; tak, ki je ločen od grešnikov in je postal višji od nebes, tak, ki mu ni treba kakor vélikim duhovnikom dan za dnem žrtvovati najprej za svoje grehe in nato za grehe ljudstva. To je namreč storil enkrat za vselej, ko je daroval sam sebe. Postava namreč postavlja za vélike duhovnike ljudi, ki so podvrženi slabotnosti; beseda priseganja, ki je prišla za postavo, pa postavlja Sina, ki je postal popoln na veke.
V evangeliju Jezus poveže ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega in nam pokaže, da je za dosego svetosti potrebna ljubezen do obeh. To ni samo izpolnjevanje predpisov, ampak zahteva živeto ljubezen, ker je Bog ljubezen.
Eden izmed pismoukov je slišal, kako razpravljajo, in videl, da jim je Jezus dobro odgovoril; pristopil je in ga vprašal: »Katera je prva od vseh zapovedi?« Jezus je odgovoril: »Prva je: Poslušaj, Izrael, Gospod, naš Bog, je edini Gospod. Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. Druga pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Večja od teh dveh ni nobena druga zapoved.« Pismouk mu je rekel: »Dobro, učitelj. Resico si povedal: `On je edini in ni drugega razen njega, in ljubiti njega iz vsega srca, z vsem umevanjem in z vso močjo ter ljubiti bližnjega kakor samega sebe je več kot vse žgalne daritve in žrtve.` Ko je Jezus videl, da je pametno odgovoril, mu je rekel: »Nisi daleč od Božjega kraljestva.« In nihče si ga ni drznil še kaj vprašati.
Jezus pohvali pismouka, ki ga je vprašal, in izkazal modrost ter iskreno željo, da bi sledil poti ljubezni. Vemo, da je pot Kristus, ki nam je dal odrešenje. Le s posnemanjem in podreditvi njemu, lahko znova odkrijemo njegovo božansko podobo in prepoznamo Božje kraljestvo, ki se je pokazalo v nas in v vseh tistih, ki so sposobni iskrene ljubezni.
Cerkveni učitelj sv. Janez Avilski v pismu sv. Tereziji Jezusovi – tudi cerkveni učiteljici – v zvezi s tem ne izgublja besed. Zapiše: »Svetost obstaja samo v ponižni ljubezni do Boga in do bližnjega« (12. september, 1568).
To je poslanstvo vsakega kristjana: opustiti sebičnost (pretirano ljubezen do sebe) in dopustiti Bogu, ki je Ljubezen sama, da sije skozi nas in je kot taka prepoznana v vsakodnevnem življenju. Če dopustimo, da nas Bog pritegne in živimo v njegovi ljubezni med svojimi brati, v ta krog ljubezni pritegnemo tudi druge. Kot se oznanja vera in upanje, tako se tudi – in predvsem – ljubezen posreduje in privlači: je misijonarska. Gospod nekatere ljudi kliče, naj prvi oznanijo evangelij odrešenja, vse pa poziva, naj to oznanijo z molitvijo in pričevanjem življenja. To je ljubezen.
Na koncu teh kratkih utrinkov za premišljevanje o svetopisemskih besedilih misijonskega meseca predstavljamo pridigo, ki jo je imel papež Frančišek med eno od svojih vsakodnevnih maš:
»Nihče ne more priti k meni, če ga Oče, ki me je poslal, ne pritegne.« Jezus spomni, da so to v naprej oznanili tudi preroki: »In vsi se bodo dali Bogu poučiti.« Bog je ta, ki priteguje k poznavanju Sina. Brez tega se ne more spoznati Jezusa. Ja, ja, lahko se študira, tudi študira Sveto pismo, se tudi seznanja, kako se je rodil, kaj je delal, to ja. A spoznati ga od znotraj, spoznati skrivnost Kristusa, to je samo za tiste, ki jih je pritegnil Oče.
In to, da nihče ne more spoznati Jezusa, ne da bi ga Oče pritegnil k njemu, to velja za naš apostolat, za naše apostolsko poslanstvo kot kristjanov. Mislim tudi na misijone. »Kaj greš delat v misijone?« »Spreobračat ljudi.« »Počasi, ti ne boš nikogar spreobrnil! Oče bo tisti, ki bo pritegnil tista srce, da bi spoznala Jezusa.« Iti v misijone pomeni pričevati o svoji veri. Brez pričevanja ne boš naredil ničesar. Iti v misijone – in misijonarji so dobri – ne pomeni narediti velike strukture, stvari in se pri tem zaustaviti. Ne. Strukture morajo biti pričevanja. Ti lahko narediš neko zdravstveno, izobraževalno strukturo, zelo izpopolnjeno, zelo razvito, a če je brez krščanskega pričevanja, tvoje delo tam ne bo delo priče, delo resničnega oznanjevanja Jezusa. Bo dobrodelna družba, zelo dobra, zelo dobra – a nič več kot to.
Če hočem iti v misijone, če hočem iti opravljat apostolat, moram iti z razpoložljivostjo, da Oče priteguje ljudi k Jezusu. To pa dela pričevanje. Sam Jezus pravi, ko izpove, da je Mesija: »Ti si srečen, Simon Peter, kajti to ti je razodel Oče.« Oče je, ki priteguje. In priteguje tudi z našim pričevanjem. »Jaz bom naredil mnoga dela tu in tam in tam, dela izobraževanja in tega in tistega …« A brez pričevanja so to dobre stvari, a niso oznanilo evangelija, niso kraji, ki bi omogočili, da Bog pritegne k spoznanju Jezusa. Delo in pričevanje.
»Kaj pa moram potem narediti, da bo Oče poskrbel in pritegnil tiste ljudi?« Molitev. To je ta molitev za misijone. Prositi Očeta, da pritegne ljudi k Jezusu. Pričevanje in molitev gresta skupaj. Brez pričevanja in molitve ne moremo opravljati apostolskega pridiganja, ne more se oznanjati. Imel bi lepo moralno pridigo, imel bi veliko dobrih stvari, zelo dobrih. A Oče ne bo imel možnosti, da pritegne ljudi k Jezusu. To je središče. To je središče našega apostolata: da Oče lahko pritegne ljudi k Jezusu. Naše pričevanje odpira vrata ljudem in naša molitev odpira vrata v srce Očeta, da pritegne ljudi. Pričevanje in molitev. In to ne samo za misijone, ampak tudi za naše delo kot kristjanov. Ali jaz zares pričujem o krščanskem življenju s svojih življenjskim slogom? Ali molim, da bi Oče pritegnil ljudi k Jezusu?
To je pomembno pravilo našega apostolata, vsepovsod in na poseben način za misijone. Iti v misijone ne pomeni prozelitizma. Enkrat se mi je neka gospa – dobra, videlo se je, da je imela dobre namene – približala z dvema osebama, fantom in dekletom, in mi je rekla: »Tale je bil protestant in se je spreobrnil, jaz sem ga spreobrnila. Ta pa je bila – ne vem … animistka, ne spomnim se, kaj mi je rekla – in sem jo spreobrnila.« Gospa je bila dobra, dobra. A se je motila. Jaz sem nekoliko izgubil potrpljenje in sem ji rekel: »Poslušaj, ti nisi nikogar spreobrnila. Bog se je dotaknil srca ljudi. In ne pozabi: pričevanje – ja, prozelitizem – ne.«
Prosimo Gospoda za milost, da bi svoje delo živeli s pričevanjem in z molitvijo, da bo tako On, Oče, lahko pritegnil ljudi k Jezusu.
(nagovor njegove svetosti papeža Frančiška, jutranja maša v kapeli Doma svete Marte, 30. april, 2020)
prevod: Luka Biščak[/bg_collapse]