Prošnje misijonarjev, ki so v letošnjem letu prispele v Misijonsko središče Slovenije. Nekatere so že realizirane.
P. PETER BWANALI, P. STANKO ROZMAN – ZAMBIJA
V Zambiji so v več mestih skupnosti Jezuitov. Peter Bwanali deluje in živi v skupnosti Kitwe. Dnevno se vozi na univerzo, kjer poučuje. Obiskuje tudi druge skupnosti ter hodi na srečanja v drugo provinco v Malavi in Kongo. Pater ima vozilo, ki je staro 16 let in je zaradi pogostih okvar večkrat na popravilu. P. Stanko Rozman pozna p. Petra in njegovo prošnjo priporoča v odobritev. Pri nakupu bodo sodelovali tudi g. Jože Kopeinig, MIVA Avstrija in skupnost Jezuitov.
P. ROLAND YENDOUBE TIEM, P. PEPI LEBREHT – BENIN
P. Pepi Lebreht je bil pred leti misijonar v Beninu. Po njegovem odhodu so delo in misijon prevzeli bratje frančiškani domačini. Potrebe na misijonu so velike, sedaj pa so ostali brez edinega prevoznega sredstva. P. Roland, župnik župnije sv. Bernardke v Natitingouju, je imel prometno nesrečo. Na poti v mesto, kjer naj bi kupil gradbeni material, je na cesto iz črede skočil vol in avto poškodoval tako močno, da je nevozen. To je bilo edino vozilo, ki so ga imeli v župniji in skupnosti. Uporabljali so ga za vsakodnevna opravila, obiske, srečanja in prevoz bolnikov. Ceste so dokaj dobre in bratje ne potrebujejo terenskega vozila.
P. JEAN BAPTISTE SAGNA, S. POLONA ŠVIGELJ – SENEGAL
Uršulinka s. Polona Švigelj je bila misijonarka v Senegalu. Zaradi zdravja se je pred leti vrnila v Slovenijo, a ostala v tesnih stikih z misijoni in Senegalom. Od tam prihajajo vedno nove prošnje, saj nimajo sredstev za investicije in večje nakupe. Tokrat je prošnja prišla iz redovne skupnosti patrov Svetega Duha (Spiritains) v Dakarju. Patri že imajo starejše vozilo, ki je večkrat na popravilu. Promet v mestih je postal neznosen in gibanje po mestu zahteva veliko mero potrpežljivosti ter časa. Zato patri želijo kupiti motor, s katerim bi bili bolj mobilni, predvsem pa hitrejši, saj ne bi bilo treba čakati v dolgih kolonah. Ceste so v suhi dobi peščene in polne lukenj, v deževni dobi pa blatne in skoraj neprevozne. Tudi v takih primerih je motor primernejši za premikanje po mestu.
P. JANEZ MUJDRICA – ZAMBIJA
Jezuit p. Janez Mujdrica deluje v Zambiji. Na katoliški univerzi v mestu Kitwe poučuje versko vzgojo, veliko časa namenja študentom in pogovoru z njimi. V skupnosti, kjer živi p. Janez, so trije sobratje. P. Janez je še edini aktivni slovenski misijonar v Zambiji, od številnih, ki so tam delovali v preteklosti. Poslal je prošnjo za pomoč iz sklada MIVA in našel ugodno ponudbo za nakup novega vozila. Ceste v Zambiji so dokaj urejene, razen v deževnem obdobju in daleč na podružnicah, zato ne potrebujejo vozila na štiripogon. Bratje jezuiti vozilo uporabljajo za udeležbo na raznih srečanjih, obisk podružnic in univerze, za nakupe in drugo.
JANEZ KRMELJ – MADAGASKAR
Janez Krmelj, duhovnik ljubljanske nadškofije, deluje na jugovzhodnem delu Madagaskarja, kjer je pod okriljem skupnosti Akamasoa postavil nov misijon Ampitafa. Misijon ima svojo šolo, cerkev, dispanzer, porodnišnico … Slovenski misijonarji na Madagaskarju se navdušujejo nad starimi avtomobili Toyote Landcruiser, ker so zaradi blata, prahu in vode primernejši. Le teh pa na Madagaskarju ni moč več kupiti niti naročiti. Preko MIVA Avstrija je take vrste motor še možno naročiti, obenem pa opravijo vse nadgradnje. Hkrati je avto iz Evrope kvalitetnejše izdelave kot tisti, ki ga kupijo na Madagaskarju. Avtu bodo dodali cerado, dodatne klopi v prtljažni prostor in vitlo, ki je nujno potrebna za vožnjo po jugu Madagaskarja. Za oskrbovanje misijona Ampitafa je vozilo nujno potrebno, saj do tja ne pelje ne »taksi« ne reševalno vozilo.
NADŠKOF P. MARTIN KMETEC, MINORITSKA SKUPNOST KARSIYAKA – TURČIJA
P. Martin Kmetec je misijonar in izmirski nadškof v Turčiji. Kot je zapisal v prošnji, prosi za avto za skupnost Karsiyaka, kjer je pred leti tudi sam deloval. Potem je bila župnija nekaj časa prazna, sedaj pa so se tja vrnili minoriti. Cerkev je posvečena sveti Heleni in župnija je lepo urejena, saj so v obnovo veliko vložili, še posebej po potresu leta 2020. Župnijska skupnost je živa in sobratje so zelo zagnani pri delu. Nimajo pa prevoznega sredstva, ki je potrebno za obisk oddaljenih skupnosti in podružnic, za delo z mladimi, za obisk bolnikov … Vozilo bodo uporabljali v župniji svete Helene, Karsiyaka, in za pastoralno delo na egejski obali.
HERINIAINA LID DESIRE, STANE KERIN – MADAGASKAR
Stane Kerin je od 2019 misijonar v Vangaindranu na Madagaskarju. Vangaindrano je bilo od nekdaj središče Slovencev, ki so prihajali na Madagaskar, od tam pa je odšel vsak na svoj misijon. Stane Kerin pomaga domačemu duhovniku pri pastoralnem delu na župniji in podružnicah. Župnija Vangaindrano obsega kar 19 podružnic. Večina od njih je težko dostopnih, še posebej v deževnem obdobju, ko ceste postanejo drsališče. Razdalje do njih pa so različne, od 3 pa vse do 50 km. Na misijonu trenutno nimajo prevoznega sredstva in jim bo motor res v veliko pomoč, še posebej ob obisku podružnic.
ARTUR ZARAS – KAZAHSTAN
Artur Zaras je škofijski duhovnik s Poljske, ki je leta 2013 kot misijonar prišel v Kazahstan. Deluje v škofiji Konaiev na jugu Kazahstana. Po razpadu Sovjetske zveze so ljudje v Kazahstanu občutili hudo ekonomsko krizo. Ni bilo dela, denarja, trgovine so bile prazne in narasel je kriminal, posledično je bilo vedno več socialnih stisk. Ustanovitelj župnije je prepoznal stisko ljudi in se zavzel za otroke in mladino ter leta 1999 na noge postavil kantino, kjer so mladi dobili topel obrok. Kasneje je v sklopu kantine začelo potekati izobraževanje otrok in mladih, kar je vodilo v nakup osmih hiš, ki so postale zatočišče za zapuščene otroke. Danes je to edina katoliška sirotišnica v celotnem Kazahstanu. Zaradi sankcij proti Rusiji je večina multinacionalk zaprla svoje poslovalnice v Kazahstanu oz. je bila prodaja vozil ustavljena. Edino vozilo, ki je še ostalo na trgu in ima možnost prevoza več oseb ter bi bilo cenovno dosegljivo, je Mercedes Vito Tourer.
S. VIDA GERKMAN – ALBANIJA
Klajdi – nekateri ga poznate že od takrat, ko je bil še deček in ga je osliček nosil v šolo. Leta se mu nabirajo in z njimi vse večje bolezenske težave, povezane z mišično distrofijo. Zdravila ne pomagajo kaj dosti. Vedno bolj leze v dve gubi, roki se mu krčita, vozička ne more sam poganjati, rad pa se vrti po dvorišču, da je v družbi, med domačimi. Že nekaj časa sanja o vozičku na baterije in od svoje invalidnine daje nekaj na stran. Oče se je zanimal za električni voziček in ko je izvedel za ceno le tega, je skrušeno odkimal z glavo. Družina je še dodatno potrta zaradi Alkea, 7-letnega brata, z isto diagnozo. V takšni situaciji je težko karkoli reči. Lahko pa vas prosim, če je možno zbrati nekaj sredstev za nakup električnega vozička, ki bi bratoma omogočal lažje gibanje.
