Tam na vzhodnem delu Evrope je država z malo manj kot tremi milijoni prebivalcev. Spada med najbolj nerazvite države. V albanščini se državi reče Shqipëria, kar pomeni dežela orlov.
Njihova zgodovina je zanimiva zaradi raznih vzponov in razočaranj. V času zgodovine so imeli svoje kralje. Mislim, da je država imela dobre pogoje, da bi se razvila v moderno državo. Druga svetovna vojna je tok dogodkov usmerila v eno najbolj diktatorskih komunističnih režimov. Enver Hoxha je državo popolnoma uničil zaradi bolestnega strahu pred imperialističnim zahodom. Ljudem je vzel vse. To je bila edina država na svetu, ki se je razglasila za popolnoma ateistično. Leta 1976 so zapisali v ustavo, da »ta država ne bo podpirala nobene vere, podpirala in izvajala bo le ateistično propagando, da bi ljudem vsadila (vcepila) znanstveni in materialistični pogled na svet«. Tako je bilo zapisano. Kdor se ni strinjal z novimi idejami, so ga enostavno zaprli. V Albaniji je bilo v času diktature komunizma med 40 in 50 delovnih taborišč. Desetletja so državo in ljudi uničevali. Potrebne bodo generacije, da bodo spet našli prave temelje in pravo smer v svojem življenju.
Kakšna je Albanija danes? S. Vida Gerkman, usmiljenka in misijonarka v Albaniji, pravi: »Albanija je čudovita dežela!« In iz njenih besed je mogoče razbrati tudi to, da so tam dobri ljudje. Sestre usmiljenke so povezane z ljudmi in vidijo, kaj se z njimi dogaja, vidijo njihovo revščino in njihove stiske. Zato vedo, kaj ljudje potrebujejo. Včasih ni enostavno priti do njih. Poti so uničene, če sploh so poti. Zgodi se, da je dostop do posameznih družin možen samo preko polomljenega in smrtno nevarnega visečega mostu. Do nekaterih ljudi lahko prideš samo po pešpoteh. Zgodbe so težke, toda človeška dobrota jih lahko spremeni v nekaj dobrega in lepega za te ljudi.
Vseh tegob in stisk ni mogoče opisati, vendar je prav omeniti vsaj nekatere:
Družina Zogu je živela v razbiti in uničeni hiši, ki je bila res v slabem stanju. Imajo dva otroka, 15-letno hčerko in 8-letnega sina. Pred enim mesecem jim je umrla 20-letna hčerka, ker je imela tumor v glavi. Finančno so izčrpani, ker so potrebovali denar za zdravljenje hčerke. S svojo delavnostjo in pomočjo iz Slovenije so si zdaj uredili novo hišo.
Družina Koli z 12-letnim sinom, ki ima mišično distrofijo. Do hiše ni nobene poti, po kateri bi lahko prišel z avtomobilom. Do ceste je treba iti 20 minut peš. Fantu pomagajo usmiljenke iz mesta Gramsh. Vsak mesec potrebuje posebna zdravila. Ko smo obiskali to družino, so prosili za pomoč pri ureditvi kopalnice v sami hiši. Dvanajstletnega otroka morajo sicer vsak dan nositi na stranišče, ki je na dvorišču zunaj hiše.
Že na poti z letališča smo se ustavili pri možu z imenom Ali Zogu. Mož je slep. Sestra Vida je v prošnji napisala, da je star 75 let. Drugič je poročen, ker mu je prvo ženo ubila strela. Hiša je v slabem in v razpadajočem stanju.
In podobnih prošenj dobijo sestre veliko. Odločile so se, da pomagajo samo z nakupom gradbenega materiala, za vse drugo morajo poskrbeti sami prosilci.
Krivice, ki se dogajajo na robu Evrope, pa vendar v Evropi, so pozabljene in spregledane. V srce segajoče zgodbe ljudi naj v nas prebudijo sočutje in pripravljenost pomagati ljudem na poti k bolj človeka vrednemu življenju.
Hvala za vašo dobroto!
Stane Kerin, ravnatelj Misijonskega središča Slovenije