Samoa je otok sredi Pacifika, nekje na pol poti med Havaji in Novo Zelandijo, v Polinezijskem delu južnega Pacifika. Do Avstralije je okrog pet ur z letalom. Okrog države se razteza morje in najbližja je Ameriška Samoa, do katere je 45 minut z majhnim letalom.
Samoa je država, ki obsega dva večja otoka, Savai’i in Upolu in osem majhnih otokov, od katerih sta samo še dva naseljena. Država se razteza na 2.944 km² in ima okrog 196,000 prebivalcev. Skoraj 3\4 prebivalstva živi na Upolu, kjer je glavno letališče, pristanišče, več šol, boljše bolnišnice in možnost za zaslužek. Zelo veliko ljudi je že zapustilo večji in z naravo lepši Savai’i in se v upanju na boljše življenje priselilo na Upolu. Glavno mesto je Apia. Dežela je bila v preteklosti kolonija več držav. Leta 1962 so razglasili neodvisnost od Nove Zelandije.
Otoki so v ekvatorskem\monsunskem področju. Deževna doba je od novembra do aprila. Takrat so temperature malo višje, sicer pa se temperatura vedno giblje okrog 30 stopinj. Kljub temu, da temperature niso tako visoke, je skozi vse leto izredno vlažno. Dobro je to, da pogosto malo pihlja in da vsaj ponoči ni tako zelo vroče.
Dežela je znana po zelo bogati kulturni tradiciji, ki se je ohranila vse do danes. Prvi prebivalci imenovani Apita, so se na otoke naselili pred približno 3.500 leti. Državo vodi parlament s svojim prvim ministrom. Še vedno pa ima vsaka vas izbranega svojega voditelja in prav tako vsaka razširjena družina. Na vasi (mesto je samo Apia) je življenje preprosto. Vsak večer gong pozvoni za večerno molitev, h kateri se zberejo družine. Med 10-15 minutami, dokler se pritrkavanje ponovno ne oglasi, se življenje na vasi ustavi … Možje, ki so zadolženi za stražo na ulicah, ustavijo vse, ki še hodijo naokrog in jih spomnijo, da je čas, ko morajo biti doma. Tako se ob sončnem zahodu, ob mraku, iz mnogih hiš sliši petje in molitev.
Skoraj vsi prebivalci so kristjani raznih cerkva in verskih skupin. Katoličanov je okrog 18 %. Prvi katoliški misijonarji so prišli na otok leta 1845, 15 let pred njimi pa anglikanski misijonarji iz Anglije.
Hiša sester v vasi Leauva’a je tik ob župnijski cerkvi. Župnik je salezijanec. Vsako jutro je maša ob 5.45. Pol ure prej pa že začnejo z molitvijo rožnega venca. Liturgija je vedno dolga in slovesna. Ljudje zelo lepo pojejo in se v nedeljo vsi lepo oblečejo. Duhovniki, diakoni, bralci beril, sestre in še kakšen pomemben član skupnosti, vedno dobijo kito rož okrog vratu. Po nedeljski maši se vsi člani družine zberejo za slovesno kosilo, ki so ga začeli pripravljati že mnogo ur prej. Na ognju segrejejo okrogle kamne vulkanskega izvora, s katerimi potem prekrijejo razno hrano, zavito v bananine in druge liste. Tako v žerjavici spečejo banane, taro, kruhovec, ribe, meso in kakšno zelenjavo, skuhano v kokosovem mleku. Nekatere družine že pripravljeno hrano darujejo tudi duhovniku in sestram.
Ljudje so izredno povezani med seboj in štejejo za svojo družino tudi bližnje in daljne sorodnike. Družine, ki izvirajo iz istega rodu, imajo svojega voditelja, ki je izvoljen vsakih nekaj let in ima izredno pomembno vlogo pri odločitvah za vse člane rodbine. Skoraj vsaka družina ima kakega člana, ki se je izselil na Novo Zelandijo, v Avstralijo, v ZDA ali pa kam drugam. Ti ljudje trdo delajo in pošiljajo denar domov svojim bolj revnim sorodnikom. Še posebno okrog Božiča se vsakih nekaj let razširjene družine ponovno zberejo na domu, od koder izvira rod. Za ta dogodek pridno delajo, ga nestrpno čakajo in do podrobnosti organizirajo: kdo so sorodniki, ki bodo skrbeli za prehrano, kdo za družabne igre, kdo za skupno molitev, za izhode … Takrat si podelijo vse tisto, kar se je vsakemu zgodilo v letih, ko se niso videli. Tukaj velja rek, da je družina vedno na prvem mestu.
Tradicionalne hiše, ki se imenujejo FALE, imajo streho, stebre, cementen pod in so en velik odprt prostor, ki ima lahko tudi kakšno zaprto sobo. Mnoge hiše so zdaj že zidane iz opeke, v zahodnem stilu. Veliko družin ima oboje: zaprto hišo in potem še večji ali manjši fale, ki služi za uradna srečanja družine, druženje čez dan, sušenje perila … 
Na zunaj so hiše lahko tudi velike in lepe, ko pa se čez vas voziš ponoči, ob prižgani luči vidiš, da v hiši skoraj ni pohištva, da imajo mogoče samo kakšno posteljo in da vsi skupaj živijo v velikem odprtem prostoru.
Kljub temu, da so vsi otoki praktično vulkanskega izvora in je vsepovsod ogromno kamna, ponekod na Savai’i pa tudi strjene lave, je zemlja na splošno rodovitna. Ker je dežja dovolj čez vse leto in je vedno toplo, je rastlinje raznoliko in bujno. Hrane ne manjka. Veliko je dreves kruhovca, kokosovih palm, ljudje pridelujejo kakav, taro, banane, ananas … Ker vsi pridelajo hrano doma, ni veliko možnosti, da bi jo lahko za denar prodali naprej. Žal ljudje zadnja leta jedo tudi zelo nezdravo, uvoženo hrano in postajajo vedno bolj prekomerno debeli. V šoli se sestre zelo trudijo, da otroke učijo o pomembnosti zelenjave (ki jo jedo zelo malo) in sadja.
Misijon in skupnost
Sestre Salezijanke so prišle na Samoo aprila leta 1982. Živijo v dveh skupnostih. Leauva’a je tik ob morju, na pol poti od glavnega mesta Apia proti letališču na drugem koncu otoka Upolu. Leauva’a pomeni »ljudje iz barke«. Ko je leta 1911 na Savai’i izbruhnil vulkan, so katoličani pobegnili z otoka v majhnih barkah in iskali nov dom. V vasi Leauva’a so bili sprejeti in nastala je nova velika vas. Sestre vodijo župnijsko osnovno šolo od 1.–8. razreda in vrtec. Šolsko leto navadno traja od januarja do sredine decembra. En del šole je na novo zgrajen, drugi del pa še čaka na sredstva za zidavo.
Druga skupnost je na visokih gričih, ki se raztezajo nad mestom Apia, v novo nastajajočem naselju Malololelei. Kraj je šele pred dobrim letom dobil asfaltne ceste in tam, kjer je pred nekaj leti stal samo tropski pragozd z mogočnimi drevesi, zdaj nastaja naselje z novimi hišami. Tu je klima čez leto mnogo bolj sveža in prijetna za bivanje. V deževni dobi pa kraj veliko dni dobesedno »ždi« v oblakih in meglici. Tudi tukaj sestre vodijo osnovno šolo in druge dejavnosti za otroke in mlade.
Šolanje
Uradni jezik je samoanščina, drugi jezik pa angleščina, ki je obvezen predmet v šoli. Pri nobenem predmetu v šoli ni šolskih učbenikov. Učenci prvi dan pouka dobijo zvezke, rdeč in moder kemični svinčnik, navaden svinčnik in ravnilo. Žal je na splošno raven znanja v šolah zelo nizka in čeprav so otroci že v višjih razredih, še vedno ne znajo dobro brati in pisati.
Na Samoi je izobraževanje velika potreba. Osnovna šola je obvezna za vse otroke. Težava je, da so razredi številni, da ne uporabljajo učbenikov, da je izobraženost učiteljev slaba, da nimajo učnih pripomočkov … Tako je znanje otrok pomanjkljivo. Ko enkrat končajo osnovno šolo, število otrok, ki še nadaljuje šolanje, drastično pade: srednjih šol od 9. – 13. razreda je malo, možnost za dnevno potovanje od doma do šole slaba in predvsem šolnina za večino prevelika. Mladi ljudje ostajajo doma, pohajajo in razen tistih, ki staršem pomagajo pri delu na zemlji, nimajo nobene prave zaposlitve. Ker ni industrije, ker turizem še ni razvit, se ljudje večinoma preživljajo samo od kmetovanja na majhnih krpicah zemlje, posutih s kamni in preraščenih z drevjem. Redki imajo redno zaposlitev s plačilom, ki ga dobijo vsak teden.
Botrstvo
Na vas se obračamo z veliko prošnjo, če nam lahko pomagate podpreti Samoanske otroke, da bodo lahko hodili v šolo in prišli do dobre izobrazbe. Starši sami jim tega ne bodo mogli omogočiti. Večina jim lahko da hrano, ki jo potrebujejo za vsak dan, kaj več pa ne. Na teh dveh šolah imajo otroci možnost, da dobijo boljšo izobrazbo, kot bi jo sicer v državnih šolah, vendar morajo žal starši plačati šolnino. Le-ta ni velika, vendar za večino družin, ki imajo veliko otrok in kjer ima slabo plačano službo samo eden od staršev, vsak tala (samoanski denar), ki ga morajo dati za šolanje, postane preveč.
Zelo velikokrat starši kakšnega od otrok dajo v posvojitev sorodnikom ali pa celo drugim ljudem, ki živijo v tujini. Včasih se za te otroke zares odpre možnost boljšega življenja, pogosto pa končajo pri ljudeh, ki niso pripravljeni zares poskrbeti zanje in odtrganost iz rodne družine pusti v njih težke posledice. Če kakšen od otroke ne »uspe« v šoli ali drugače, ga hitro pošljejo nazaj domov. Sami poznamo primere, ko so otroci čisto zmedeni: nekaj časa živijo pri sorodnikih v tujini, se vključijo v novo življenje, potem pa spet pristanejo doma in ponovno menjajo šolo in okolje.
Želimo, da mladim Samoancem ne bi bilo potrebno več bežati v tujino, da bi lahko imeli človeka dostojno življenje. Cilj je, da bi imeli dovolj svojih dobro izobraženih učiteljev, profesorjev, zdravstvenih delavcev, inženirjev, ki bi ostali in delali doma. Obe šoli, ki ju vodijo sestre Salezijanke, dobita zelo malo podpore od države. Nekaj prispevajo starši, vendar denarja ni dovolj niti za plače učiteljev, kaj šele za nove učne pripomočke in razne dejavnosti za otroke. Potrebujejo pomoč!
S prispevkom, ki ga botri nakazujejo otrokom na Samoi, je omogočen nakup šolskega materiala, podpora učiteljem, najbolj potrebnim pa tudi dnevni obrok hrane. Vsak posameznik, ki se odloči, da postane boter otrokom na Samoi, dobi sliko otroka in nekaj njegovih osnovnih podatkov. Mesečni dar 15,00 EUR ali letni znesek 180,00 EUR je namenjen posameznemu otroku. Dvakrat letno vsak boter prejme dopis s plačilnimi nalogi ter pismo o tem, kako poteka življenje na misijonu in kako gre šolarjem.