Misijonar Izidor Grošelj nam je napisal zanimivo pismo o delu in življenju na Madagaskarju. Preberite si!
Lep pozdrav!
Že nekaj časa nisem kaj daljšega napisal. Morda je malo kriva lenoba, da se bolj poredko spravim pisat, morda to, da sem se dobro udomačil na našem misijonu v Matangi in se tu dobro počutim, verjetno pa je kriva tudi obilica pestrega dela, v katerem bolj ali manj uživam.
Velika noč je že zdavnaj mimo. Priprave so bile naporne, a lepe. Duhovne obnove za mladino, Marijino družbo, pevski zbor in katehumene, so mi vzele kar nekaj časa. Z župnijskim svetom in katehisti smo imeli pripravo na veliko noč skoraj cel teden. Veliki teden in pa sama Velika noč je bila čudovita. Pri vigiliji sem krstil okrog petdeset katehumenov, na sam praznik pa še dvanajst otrok. Sedaj pa vsako nedeljo obiskujem podružnice in tudi tam krščujem otroke, katerih starši so že opravili pripravo desetih srečanj.
Deževna doba se je zelo podaljšala in dež kar ni prenehal liti. Naša cesta, ki jo že sedmo leto popravljam, pa je popolnoma uničena. To je posledica tovornjakov, ki jih je bilo letos ogromno, ker so klinčki izredno obrodili. Blata je toliko, da velikokrat tudi z mojo Toyoto ne morem v Vangaindrano. Tovornjaki se ugrezajo na cesti in jo tako blokirajo in mi ne preostane drugega, kot da jih potem rešujem z našim tovornjakom. Najhuje pa je, ko je potrebno nujno peljati bolnika v Vangaindrano. Največkrat gre za nujne operacije. Takrat seveda grem in poskušam priti čez vse blatne klance. Po večkrat se zaletavam v isto strmino, prosim ljudi, da potiskajo, uporabim vitlo, kjer se to da in po navadi mi uspe, da ves blaten pridem do Vangaindrana. Zadnjič je trajalo celo noč. Zjutraj ob štirih sem bolnico oddal v bolnici, odspal uro in pol (vmes so me seveda budili komarji), odmaševal v Vangaindranu ob šestih zjutraj in potem odšel nazaj proti Matangi. Pa sem se spomnil, da včasih kdo reče, da misijonarji v tretjem svetu samo iščemo avanture. Verjemite, da bi rajši mirno prespal noč brez vseh avantur.
Seveda pa to ni glavna cesta v Matango. Glavna cesta, ki je bolj utrjena, je že sedmo leto pretrgana zaradi mostu, ki ga je reka odnesla pred mojim prihodom na Madagaskar. Ta most sta že poskušala popraviti Matija in Jani, pa jima je preprečil takratni župan, ki se je širokoustil, da bo to on storil. Matija je namreč že našel železne traverze, ki bi jih položili na betonske stebre, na to pa položili lesene plohe. Župan ni dovolil, usoda pa je hotela, da je ravno tam pozneje utonil.
Ta most smo potem za silo popravili, da se gre lahko čez peš. Jaz grem tudi z motorjem. Vsako leto ob poplavi les odnese in potem delamo vse še enkrat od začetka. Zato je potreben betonski most, ki bo trden in bo tako odprta stara cesta. Vsak dan gre preko njega več kot tisoč ljudi, od katerih je ogromno otrok, ki gredo v šolo. Zato HVALA za poslan denar za nov betonski most. Načrt že imam. Delavce, ki se na to spoznajo, tudi. Ljudje so izredno zadovoljni. Kamorkoli grem, me pozdravljajo in se zahvaljujejo, pa se še nič ne vidi. Vaška skupnost že nosi pesek in punte za podpornike. Skupaj vozimo kamenje in pesek. Iz Tananariva so mi pripeljali šest ton železa, potrebovali pa bomo 860 petdesetkilogramskih vreč cementa. Nekaj ton ga je že prispelo. Most bo dolg 40 metrov in širok 4 m. Bog daj, da bi delo uspešno končali.
Pri nas so tudi trije zdravniki: Lea, Kety in Tomaž. Zelo se ujamejo z našo sestro. Kolikor mi čas dopušča, jim tudi prevajam, če je seveda potrebno. Vidim, da so radi v Matangi z našimi ljudmi. So zadovoljni, čeprav ne gredo vsak teden v civilizacijo in na internet v Farafangano.
Ciril že sam mašuje in gre skupaj s sestrami na podružnice. Zelo se je udomačil. Včasih se smejeva, ker so mu nekateri, zaradi njegovih let, napovedovali vsega tri mesece. Pravi, da že dolgo ni toliko spovedoval, kot za letošnjo Veliko noč.
Spet je tu lakota. Imeli smo namreč tudi ciklon. Veliko je podhranjenih otrok. Ti dobijo vsak teden mleko v konzervah. Tuberkulozni bolniki pa jedilno olje. Ostalim dajem delo, za katerega dobijo riž. Kar nekaj ton sem ga že kupil in razdelil. Če mi lahko pošljete kaj denarja za riž, vam bodo naši reveži zelo hvaležni. Mi je kar malo nerodno, ker kar naprej prosim, pa saj ne zase. Kdor pa pride k nam, pa lahko tudi vidi sadove našega skupnega dela.
Pouk v državnih šolah že nekaj časa ne poteka, ker učitelji stavkajo. V naši šoli pa pouk poteka odlično.
Gradimo tudi župnišče. Vlili smo drugo ploščo (seveda vse ročno), drugi teden pa upam, da ga bomo pokrili.
Sedajle sva z Cirilom na pol poti iz Tananariva, kjer sva nakupila vse potrebno za vodovod.
Takole! Seveda je še marsikaj drugega, pa naj ostane za drugič. Hvala vsem v pisarni in vsem dobrotnikom misijonov. Hvala za vse molitve! Tako lahko skupaj z Božjo pomočjo naredimo veliko dobrega za tiste, ki so naše pomoči najbolj potrebni.
Lp Izidor in Ciril z Madagaskarja