S. Marta Meško se nam je iz Kijeva javila s pismom hvaležnosti za vso pomoč, ki ste jo in jo še namenjate Ukrajini.
Po treh mesecih bivanja na Zakarpatju smo se tri Marijine sestre vrnile v Kijev. Na vlaku sem v duhu spraševala Gospoda, le kaj bomo zdaj tam delale. Česa naj se lotimo? In v misli se mi je prikradla beseda evangelizirati. Ta beseda me je potolažila, ker mi je razsvetlila trenutek negotovosti in usmerila razmišljanje – ne glede na to, kar boš delala, oznanjaj evangelij. Na misel mi je prišel zelo konkreten del evangelija – zadnja sodba, kjer Jezus pravi, da karkoli ste storili drugemu, ste storili meni.
Prostovoljci iz dobrodelne organizacije De Paul Ukrajina so v času vojne, potem ko je ruska vojska odšla iz okolice Kijeva, začeli obiskovati vasi in prebivalce, ki so preživeli vso grozoto vojne. Tako sem se jim pridružila tudi sama, da se bom srečala z ljudmi in spoznala, s čim in na kakšen način lahko Marijine sestre pomagamo družinam, otrokom, starejšim ljudem. Prostovoljci so delili majhne pakete z živili. Pri eni družini, bila sta samo mož in žena, so me povabili k ogledu, kaj je ostalo od njihovega doma. Z eno besedo ruševine, še posoda je zgorela. Nagovorila me je misel gospe Olge, ko se je po dveh mesecih vračala v svojo vas in je v srcu prosila, da bi imela moč preživeti, da ne bi padla pod bremenom hudega, ampak bi mogla gledati v prihodnost. Zmore se veseliti majhnih drobnih stvari, da so jo doma pričakale žive kokoši. Gospa Olga pove, da ima njen mož zlate roke, da če bi le imeli gradbeni material, bi sami začeli graditi hišico, da bi lahko preživeli zimo. In prav gospa Olga mi je pokazala pot, kako lahko pomagamo. Takoj sem pomislila, da je treba ljudem prisluhniti in jih razumeti, kaj želijo ter jim pomagati uresničiti njihovo željo. Potem bo stvar stekla. Doma smo se v skupnosti pogovorile in sklenile, da jim bomo priskrbele gradbeni material. Že čez nekaj dni smo skupaj s prostovoljcem Dmitrijem peljali kupljen gradbeni material v eno izmed vasi, da bi še pred zimo uspeli kaj narediti. Tako smo videli, da se kljub veliki bedi vendar da nekaj narediti. To nam je dalo in daje korajžo.
Potem smo obiskali še eno vas Zagaljci, kjer je porušenih več kot sto hiš. Komaj smo prišli v vas, smo že srečali gospo, ki je začela spraševati, kdo smo in ali jim lahko kako pomagamo. Tako nam je Gospod spet poslal človeka s konkretno prošnjo, da bi kupili material za izolacijo strehe. Ogledali smo si hišo, ki so jo že začeli obnavljati in so postavili streho. Ta dan smo obiskali še pet družin in planirali nakup gradbenega materiala.
Že čez dan smo drugi družini peljali gradbeni material. Od velike lepe hiše so ostale le ruševine. Ena družina z dvema majhnima otrokoma živi v hišici – kontejnerju, stara mama in stari oče pa sta si naredila sobico v hlevu. V času ruske okupacije, ki je v njihovi vasi trajala kar deset dni, so se skrivali v kleti. Kuhali so si ponoči, da se ne bi videlo, da kurijo. Brat ge. Ljude je bil korajžen in je hodil po vasi ter nosil hrano živalim – kuram, zajcem, prašičem, celo za kravo, ki je preživela, je skrbel. Ljudje so bežali iz vasi. S seboj so lahko vzeli samo najnujnejše in živali so pustili doma. Prijateljico ge. Ljude so ubili, ker ni pravočasno odprla vrat ruskim vojakom. Hiša ge. Ljude je zgorela v 20 minutah. Srečni so bili, da so ustavili ogenj, da ni zgorel še hlev.
Povedali so nam, da v vasi Moščun živi babica, ki je tudi ostala brez hiše in bi potrebovala prostor za bivanje. Tudi ona živi v hlevu, kjer smo jo ob obisku tudi našli. Srečali smo še eno starejšo gospo, ki se je znašla v isti situaciji. Spet sem bila presenečena nad božjo Previdnostjo, ki z veliko natančnostjo naredi, da se ljudje srečamo.
To je nekaj utrinkov našega služenja v Kijevu. Da bi unovčili darove, ki ste jih zbrali, bomo pomagali ljudem z nakupom gradbenega materiala. To je kot nekakšna stopnička, da začnejo gledati v prihodnost. Težko je gledati na pogorišče, kjer je še pred nekaj meseci stala tvoja hiša.
Nekateri nas sprašujejo, kako bomo vsem pomagali? Vsem ne bomo. So še druge organizacije, ki tudi pomagajo na svoj način. Zaupamo v Božjo Previdnost, ki organizira, da se ljudje srečamo, da spoznamo potrebe in se nato skupaj odločimo, kako naprej.
Pred dnevi sem se ustavila ob odlomku iz evangelija o pomnožitvi kruha za množico pet tisočih. Jezus vpraša učence: »Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli« sam pa je vedel, kaj bo storil. Takrat Andrej pokaže dečka, ki ima 5 hlebov in dve ribi. In to prinesejo Jezusu. Hvala vsem »dečkom«, ki so darovali svojih 5 hlebov in dve ribi. Darovali ste jih Jezusu in on bo razdelil, da se bodo lačni nasitili.
Po težkem trpljenju jih želi Jezus nasititi z obnovljenim upanjem, pogumom, dobroto, zavestjo, da niso pozabljeni, da so obiskani in povabljeni gledati naprej, živeti življenje, ki jim je ostalo, kot neprecenljivi dar.
Hvala vsem darovalcem za velikodušen odziv. Naj vam Gospod poplača stotero, ker on sam obljublja takšno plačilo. Ljudje v Ukrajini so zelo hvaležni za vsako gesto, ki jim govori o vaši dobroti.
s. Marta Meško
Če bi kdo še vedno želel nameniti dar za Ukrajino, lahko svoj dar nakažete na:
Misijonsko središče Slovenije, Kristanova ulica 1, 1000 Ljubljana,
račun: SI56 0201 4005 1368 933
koda namena: CHAR
namen nakazila: dar za Marijine sestre v Ukrajini
referenca: SI00 249695
Lahko pa tudi izpolnite spodnji obrazec ali pokličete v Misijonsko središče Slovenije (01/300-59-50) in vam pošljemo položnico.