V nedeljo, 18. novembra smo se zbrali v župnijski cerkvi Povišanja sv. Križa v Križah pri Tržiču, kjer je Katarina Tomc prejela misijonski križ, ki ji ga je ob zbranih duhovnikih podelil nadškof metropolit dr. Anton Stres.
ŽIVLJENJEPIS KATARINE TOMC
Življenjepis nekega človeka. Da se ga označiti s tremi stavki: rodil se je takrat in takrat, živel vsakdanje življenje malega človeka, umrl takrat … Lahko napišemo obširen roman, pa prav tako na bo nikoli zajel vsega veselja, trepetanj, poguma, strahu, žalosti, radosti, brezupa, upanja, moči, joka, smeha …
Katarina Tomc, mnogim kar Kati, je bila rojena 1957 leta staršema Tišler v Podljubelju. Tam je preživljala svoje otroštvo kot edinka, brat je umrl še kot dojenček. Srednjo kmetijsko-gospodinjsko šolo je obiskovala pri Šentpetru v Šentjakobu v Rožu v Avstriji pri šolskih sestrah. Brala je o Frideriku Baragi in velikih delih matere Terezije. Sama si je bolj želela ustvariti družino, imeti otroke, vendar je delovati kot misijonar čudovita možnost izbire. Po misijonarjih se vršijo velika dela. Rodila je sina, se poročila v Gozd na manjšo kmetijo, rodila še hčerko Heleno ter hodila na delo v tovarno obutve Peko do moževe hude bolezni. Mož je bil mežnar in ključar v Gozdu pri mali cerkvici sv. Nikolaja. Skupaj sta skrbela zanjo. Helenca je vstopila v zadnje leto osnovne šole, oktobra je s sošolci šla k birmi, konec oktobra je Katarinin mož in Helenin oče nesrečno padel in nepričakovano umrl. Življenje se spremeni in to zelo … Čez tri mesece je Katarina ostala še brez hčerke. Suhoparni stavki – toda kako povzeti ure in dneve, ko je svet podrt, ko ne veš, ali boš zmogel naprej, kako naprej, kako čutiti in razmišljati.
SVIT – društvo podeželskih žena – jo je potegnil v obveznosti, druženje, nato še Karitas Križe in prostovoljstvo v Reintegracijskem centru v Pristavi. Ko se je isto leto smrtno ponesrečil še en mladostnik v Križah, je prišlo spoznanje: to se dogaja, moraš gledati naprej, ne nazaj. Postaneš pa občutljivejši. Za trpljenje okoli sebe, kjerkoli po svetu. In prižgala se je misel iz mladosti, misel na misijone. S. Hermina je dejala Katarini: »Najprej moraš preboleti. Odločitev za misijone ne sme, ne more biti bergla!«
Skoraj tri leta so trajale priprave, mesečno jih je obiskovala v Šentjakobu ob Savi v skupini Sled. Tisti, ki prižgejo zeleno luč za odhod v misijone, ocenijo, ali se znaš prilagoditi in ali kljub prilagodljivosti ohranjaš svoj jaz.
Katarini Tomc je bilo dano biti žena, mati, vdova, izgubiti otroka. Preteklost ostaja zadaj, naš je samo sedanji trenutek. Za tri leta sedanjih trenutkov odhaja v Mozambik. In bo tu, v naših mislih in molitvah in bo tam, s svojimi deli, s sabo.
Marinka Kenk-Tomazin