Morda se ponavljam, a tudi trpljenje in nesmiselno nasilje se ne konča že osem mesecev, in to mi ne dovoli biti tiho. Trenutno se Etiopija ponaša z mirnimi volitvami zadnjega ponedeljka in s tem polni mednarodne medije ter tako ponovno odvrača pozornost od grozot, ki se dogajajo znotraj istih meja. 
Demokracija, mir in svoboda za vse, razen za severno regijo. Tam pa je že osem mesecev vojna, v kateri je neznano število civilistov izgubilo življenje v strelskih napadih, pokolih, množičnih posilstvih … na številnih lokacijah. Mednarodna skupnost ocenjuje tukajšnji scenarij kot dnevno stopnjevajočo se in najhujšo humanitarno krizo. Pričujemo zločinom proti človeštvu v Etiopiji. Trpljenje, ki ga prenaša civilno prebivalstvo, vključno z otroki, je nepopisno. Vojna se še vedno odvija in zaradi tega je zelo težko dostopati in pomagati pomoči potrebnim.
Družbene strukture so porušene, trg dela in družbeno življenje nasploh je ustavljeno. 5,5 milijonov ljudi je odvisnih od pomoči, ki pa je ni, vsaj ne zadosti, predvsem zaradi omejevanja dostopa pomoči do mnogih lokacij, kamor so se ljudje zatekli, in tudi zaradi ogromnih razsežnosti potreb.
Mnogi so pobegnili od doma, da rešijo življenje. Po regiji se vsakodnevno odpirajo nova zavetišča za pribežnike, ki pridejo sestradani. Brez vsega so ušli razbojnikom, ki napadajo domove, pobijajo nedolžne ljudi, puščajo za sabo sirote, uničujejo rodovitne površine, pokradejo ali pobijejo živino, posiljujejo in mučijo ženske in izvajajo nepopisne grozote, zločine proti človeštvu.
Naenkrat so postali brezdomci, lačni in travmatizirani, življenjsko ogroženi zaradi pomanjkanja hrane, vode in zdravstvenih težav. Hkrati pa vlada vztrajno zanika in zagotavlja, da v državi, vključno z regijo Tigraj, ni težav s hrano. Ni človeških pojasnil za takšno vedenje.
Na temelju ocen narejenih v začetku junija je cca 1,7 milijona razseljenih (ljudi, ki so morali, v strahu za življenje, pobegniti od doma). Od tega samo v tamkajšnjem glavnem mestu Mekele okoli 300.000. Okoli 250.000 ljudi je pribežalo v Adwo, 70.000 v Axum, 130.000 v Adigrat, največ – okoli 400.000 v Shire, kjer tudi salezijanci skušajo pomagati z osnovnimi potrebščinami. V Mekeleju npr. jih je do sedaj v 23ih zatočiščih okoli 50.000, ostali se skrivajo po mestu, v gospodinjstvih … namreč tamkajšnji prebivalci nudijo zavetje v svojih domovih, dokler je mesto še varno. A težava je, da streha nad glavo, tako v domovih kot v zatočiščih, ni dovolj za preživetje. Pomanjkanje hrane, dostopa do hrane in virov preživetja je pereč problem. Sočasno pa število razseljenih ljudi vsakodnevno narašča, saj poboji po regiji še vedno potekajo in ljudje še vedno bežijo za življenje. Po oceni Centra za koordinacijo pomoči v izrednih razmerah je večinoma razseljenih ljudi žensk in okoli 13 % otrok mlajših od pet let.
Nova zavetišča se neprenehoma odpirajo, ker ljudje sproti prihajajo. Trenutno se odpirajo npr. v Ilali, Maydubi in Idearju.
Po skoraj osmih mesecih regija Tigraj še vedno ostaja zelo napeta in polna nasilja. Narašča število mrtvih in še bolj tistih, ki potrebujejo pomoč v različnih oblikah. Stotisoči pobegli (razseljeni) so se zatekli v relativno varne kotičke in zatočišča znotraj regije, mnogo tudi v sosednji regiji Amhara in Afar, do 80.000 pa jih je prebegnilo v Sudan. Ravno danes, ko to pišem, mi govorijo o včerajšnjih novih napadih okoli mesta Mekele. Ustavljen je letalski promet in ponovno zaprte vse ceste.
Sočasno poleg lakote naraščajo tudi zdravstvene težave, povezane s pandemijo in naraščajočimi primeri COVID-19, pomanjkanjem čiste vode in splošnih higienskih pogojev, kar prinaša mnoge bolezni. Prebivalstvo se poleg teh osnovnih primanjkljajev sooča z resno socialno-ekonomsko krizo, ki najbolj škodi otrokom, ostarelim in ženskam.
Večina državnih in zasebnih struktur, podjetij … je izropanih ali uničenih. Če kdo slučajno ima denarja (gotovine) pa tako ali tako ne more priti do nobene storitve, saj nič ne deluje, razen morda v glavnem mestu te regije (Mekele). Večina bolnic in zdravstvenih centrov je izropanih ali uničenih. Vse to le še povečuje izredno kritično situacijo celotne tamkajšnje družbe.
Dostop do vode in sanitarnih sredstev ter prostorov je skorajda nemogoče. Še posebej ostareli, otroci, invalidi, bolni trpijo še dodatno. Ženske trpijo zaradi pomanjkanja sanitetnega materiala v njihovih specifičnih potrebah …
Ženske z otroki so najbolj nemočne in pred različnimi vrstami nasilja in zlorabe ne morejo zaščititi otrok in sebe. Zlorabljene in posiljene so neposredno pred svojo družino. Mnoge matere so priča nasilni smrti svojih otrok v lastni hiši. Majhni otroci so videli vojake umoriti njihove starše na samem domu ali sosede ubite pred hišami. Med begom na poti v Mekele, so na poti videvali trupla, in tudi uničene ter goreče hiše in kmetije. Izkusili so vse vrste nasilja v domačih vaseh ob napadih vojakov in to jim je pustilo težke čustvene motnje, ki jih bodo nosili s seboj v prihodnost, če jo bodo dočakali.
Posledice oboroženih napadov so navadno razpad družin, frustracije, travma, spolno nasilje in zlorabe, ter mnogi drugi socialno-psihološki zapleti v družbi. Večina žensk, otrok in ostarelih se, zaradi vsega, čemur so priče, posledično v zavetiščih soočajo z depresijo in zdravstvenimi zapleti. Potrebujejo veliko psihološke pomoči, da bodo preživeli lahko preboleli nastale čustvene rane, brezup in anksioznost.
Nekdo je rekel, da je vsaka izredno grozna situacija hkrati priložnost tudi za izredno dobra dela. Le-ta dajejo upanje v brezupni situaciji. In gotovo jih je veliko.
Salezijanci so v Etiopiji pomagali že v 1980-ih, ko je bila najhujša lakota, ki je zahtevala čez milijon žrtev. Takrat so bili protagonisti humanitarne pomoči in njihov začetek je bil ravno v Tigru. Tisti, ki so bili in pomagali v Etiopiji že takrat, pravijo, da je trenutna in prihajajoča situacija še mnogo hujša kot takrat, ko je bilo že tako ali tako tragično. Tudi če se vojna takoj konča, si ljudje in zemlja še dolgo ne bodo opomogli. Salezijanci so nosilci upanja in pomoči tudi v teh časih. Tako v Addis Abebi, kot na samem področju Tigraja so takoj po začetku vojne začeli pomagati tistim, ki so preživeli, prebegli v zatočišča in potrebovali osnovne življenjske potrebščine. Skupaj z nekaterimi katoliškimi ustanovami so takoj začeli z zbiranjem in razdeljevanjem hrane, oblačil, higienskih in sanitetnih pripomočkov (razkužila, maske, plenice, mila …), zdravil, vode. Opremljajo zavetišča, da so bolj primerna za bivanje (popravila sten in oken npr., opremljanje z odejami, jogiji, kuhinjskimi pripomočki in opremo za pripravo osnov, kot je kruh). Pomagajo najšibkejšim, torej prioritetno ženskam z otroki in ostarelim, pa tudi drugim, ki potrebujejo pomoč. Vzpostavili so rezervoarje za vodo v neposredni bližini zatočišč s pribežniki in čim bolj pogosto dostavo cistern s pitno vodo (v ta namen so kupili cisterne s kapaciteto 10.000 litrov). Vse to s pomočjo, ki prihaja od zunaj. Kar se zbere denarja za pomoč Tigraju, gre za nakup teh sredstev in se pošlje s kamioni na sever. Tam ni možna nabava ali pa so cene večkrat višje od cen v Adis Abebi.
Do zdaj smo iz različnih držav zbrali in razposlali za dobrih 400.000 evrov pomoči. Veliko, bi rekli polni upanja. A glede na to, da trenutno 5 milijonov ljudi konstantno potrebuje pomoč in da vsak dan dobivamo poročila s severa o novih grozotah, ne smemo odnehati prositi za pomoč.
Poleg nenehnih prošenj za pomoč pa organizirajo tudi ljudi domačine, ki niso ostali čisto brez vsega, da zbirajo, kar se zbrati da, in pomagajo pribežnikom iz najbolj ogroženih krajev. Čudovita solidarnost med vsemi trpečimi. Tisti, ki še imajo hišo oziroma bivališče, pod svojo streho sprejemajo tiste, ki so ostali brez. Čeprav tudi sami ne vedo, od česar bodo živeli, to ni ovira za radodarnost in solidarnost do rojakov.
Drug razlog upanja mi je dalo poročilo Sester (Daughters of Charity), ki so v zatočiščih začele psihosocialno in pedagoško pomoč najmanjšim in najbolj ranljivim ter ranjenim. Namreč očitno je, da vojna pušča mnoge negativne psihološke posledice na ljudi v celotni regiji, saj so ljudje podvrženi mnogim travmam, nasilju, zlorabam.
Da bi zmanjšali trpljenje ljudi, so sestre “Daughters of Charity” začele s programom, ki so ga pred vojno sicer izvajale v vrtcu, ki pa sedaj ne deluje, in sicer psihološko podporo v obliki neformalnega pouka in izobraževalnih srečanj za opolnomočenje najbolj ranljivim in prizadetim skupinam (majhnim otrokom in njihovim mamam).
V štirih zavetiščih v Mekeleju so zbrale najmlajše in jim začele nuditi izobraževalni program po principih Montessori pedagogike. Izmed odraslih so identificirale potencialne učitelje in jih s kratkim treningom usposobile za preprosto poučevanje in opolnomočenje otrok, ki jim vsakodnevno nudijo izobraževalni program z raznolikimi metodami. Hkrati naslavljajo tudi njihove starše (večinoma le mame), kako pomagati otrokom v njihovih čustvenih potrebah in pomagajo preboleti preživelo travmo.
S pomočjo psihologa in pedagogov na samem kraju redno svetujejo skupinam in posameznikom, kjer se osredotočajo predvsem na zdravljenje travme, obvladovanje stresa, odpornost, ozaveščanje glede zaščite in nege otrok. Pomagajo otrokom, mladim in odraslim, katerim dajejo tudi treninge na te teme, da bodo okrepljeni v pomoč svojim otrokom. Zavedajo se, da za relativno zdrav razvoj ni dovolj le hrana. Ustvarjajo okolje, kjer se otroci počutijo varne in z različnimi metodami po Montessori pedagogiki spodbujajo ustvarjalnost in učenje, z namenom, da prebolijo doživete travme in da jih pripravijo za življenje in učenje v prihodnosti, ko se bo situacija normalizirala. Kljub vsem omejitvam in težavam, ki jih prinaša trenutna vojna, skušajo uporabiti čim več različnih metod in učnih gradiv za čim bolj celostno pomoč in v prvi vrsti celjenje psiholoških vojnih ran otrok. Pokrivajo štiri zavetišča (ena srednja in 2 osnovni šoli ter eden v zdravstvenem centru), kjer je bilo pred enim mesecem 9120 pribežnikov – sedaj že mnogo več, osredotočili pa so se na otroke med 3 in 6 leti starosti. V spodbudnem in varnem okolju jim pomagajo, da se spet počutijo varne, sprejete in svobodne in tako odprejo poti za učenje in rast.
Aktivnost (za otroke in treninge za odrasle) redno izvajajo že nekaj mesecev in poročajo, da je vidno boljše počutje otrok, vedno bolj so odzivni, starši pa so tudi opolnomočeni za vzgojo in skrb zase in za otroke, ter niso le pasivni med čakanjem na boljše čase. Poleg tega pa v sklopu tega programa pokrivajo tudi druge problematike, še posebej povezane z epidemijo Covid-19, saj so se ljudje v življenjski ogroženosti zaradi vojne nehali ščititi pred okužbo s korono, čeprav le-ta tudi v Etiopiji še vedno terja številna življenja.
Zgodb upanja je prav gotovo veliko več. Sproti spremljamo dogajanje, naraščajoče številke in hkrati spodbujamo in podpiramo tiste, ki pomagajo na licu mesta. Med pisanjem prošenj za pomoč si želim, da bi lahko šla iz varne Adis Abebe kar tja na sever tudi sama in poprijela za delo na licu mesta. Ni pametno, si misli vsak, a tudi vojna ni pametna, trpljenje še manj. Toliko nesmislov v celi situaciji, da je, iti na pomoč tja, še najbolj smiseln odgovor. Če bo le možno … ko bo možno. Volja je, kaj pa bo, se pa ne ve, to je realnost Etiopije in edina stalnost: nestalnost.
Polona Dominik, laiška misijonarka
Dar za laiško misijonarko Polono Dominik za pomoč beguncem na severu lahko nakažete na spodaj napisane podatke ali izpolnete obrazec in vam pošljemo položnico.
Misijonsko središče Slovenije, Kristanova 1, 1000 Ljubljana
TRR: SI56 0201 4005 1368 933
koda namena: CHAR
BIC banke: LJBASI2X
namen nakazila: Polona Dominik
referenca: SI00 249701