Utrinki

2015-02-07T17:37:06+00:00

Petra Zega: Nekaj utrinkov z velikega Rdečega otoka

(poletje 2005 in 2006)

Akamasoa (=dobri prijatelj):

Nedelja. Ura je malo čez 7.00 zjutraj. Iz velike dvorane nad hišo, kjer smo prespali, se slišijo zvoki benda, ki se »uigrava« za sv. mašo ob 9.00 uri. Zgodnji so. Zvoki kitar in harmonik nas spremljajo tudi med zajtrkom. Zunaj nas že čakajo otroci. Komaj čakamo, da se udeležimo sv. maše Pedra Opeke.

Dišeče milo, stari!

2015-02-07T17:28:20+00:00

»Dišeče milo, stari!«

Govorimo o stvareh kakor o zgodbah, kot o nečem, kar je daleč od nas; pa vendarle - to so trenutki posameznikov: podobe, ki se slikajo, imajo nekje svoje resnične obraze, čeprav se zdi, da so le medel odsev resničnosti. Za njimi je življenje! Včasih kruto, včasih resno, včasih prešerno lepo: zakoličeno med rojstvo in smrt, med veselje in skrb, med zdravje in bolezen, postavljeno v male hiške - v senco mangovcev in kruhovcev; postavljeno na male stezice, ki vodijo do »velike državne ceste«, do tržnice, do vodnjaka, do reke, do gozda in do sorodstva. …

Pismo v času lakote

2015-02-07T17:22:09+00:00

Lakota

Čeprav je minilo od takrat že nekaj časa, ... je zanimivo zaradi tega ker tudi odraža del misijonskega sveta. ...

Spoštovani gospod!

Prejmite prav lep pozdrav. Ste mi pisali ob zadnji priliki, da naj vam kaj napišem… Pa vam bom, čeprav bi vam rad napisal vse kaj drugega, kakor pa to, kar vam bom, vendar bom napisal to, ker vem, da te stvari tudi potrebujejo besede. Ali pa potrebujejo krik, ali pa samo solze… Takšne stvari imajo obraz, imajo oči, imajo dušo, imajo podobo, imajo srce, imajo torej tudi besede. Pa vendar je to le medel omet sveta, beden obris nečesa, kar bije v naših srcih, kar bije v srcih teh ljudi s katerimi delamo, s katerimi si delimo svoj vsakdan, ali če hočete, s katerimi si lomimo vsakdanji kruh.

Zapisi iz Madagaskarja

2015-02-07T17:09:47+00:00

Marko Petrovič: Zapisi iz Madagaskarja

26. januar 2010

Lep pozdrav iz Farafangane!

V petek dopoldne so se potem stvari kar hitro odvile in smo bili zvečer kot po čudežu že v Tananarivu – glavnemu mestu. Z Ramorisom sva bila ravno na obisku pri »apostolat de la mer« (pastoralna oskrba za pomorščake), ko so naju klicali iz uvozniške firme, da naj hitro pridemo, ker je kontejner z avti že ven iz pristanišča. Hitro smo se odpeljali do kraja kjer je bil kontejner in kjer je živčen kratkohlačnik z zobotrebcem v ustih dirigiral postopek odpiranja kontejnerja. Na tem kraju se melje polno fantov in moških, ki pomagajo raztovoriti kontejner in je pri tem tudi velika nevarnost kraje, tako da je bila živčnost razumljiva. Plombo na vratih kontejnera je nekdo z velikimi ščipalkami preščipnil in vrata so se odprla. Ker je bil takoj za vrati avto je bilo treba kontejner, ki je bil še vedno na kamionu, zapeljati ob betonsko »stopnico« približno iste višine, da bi avte lažje ven spravili. Prvi je lepo vžgal, drugemu pa je že baterija crknila, tako, da smo ga potisnili ven. V kontejnerju pa je ostalo še kar nekaj robe, ki je je bilo treba čimhitreje spraviti v avte na varno. Seveda je bilo treba po končanem delu tudi malo nagraditi delavce ...