Madagaskar je prav poseben otok. Ločen od ostalega sveta, sam zase, s svojo posebno favno in floro, s svojo posebno barvo zemlje in s prav posebnimi ljudmi. Rastline in živali so v svoji otoški osamljenosti razvile svojevrstno pestrost in posebnost, in ta se kaže na vsakem koraku. Podobno je z ljudmi. Za ene je bil to dom, kjer so po dolgotrajnem potovanju iz daljnih vzhodnih krajev, po dolgih dneh sedenja v čolnih, pristali in ostali za vedno. Za druge je bil to kraj trgovanja, otok Sarandib, poznan njim in njihovim prednikom že davno pred tem, preden je, kako čudno, da nihče ne ve, kako, postal Madagaskar. Za tretje skrivališče in piratski dom, kjer je rečna struga varno skrila ladje, dala svežo vodo in živež. Za druge bilka v brodolomu, za sužnje prisilni dom, spet za druge usoda.  #M. N.

»To je zgodba peščice ljudi, ki so bili prepričani, da revščina ni sad slučaja, temveč žalostna resničnost, ki ima svoje vzroke v mentaliteti ljudi in brezupnem gospodarskem stanju dežele.«

Svojo pomoč lahko ponudite  TAKOJ.

Ali pa se obrnete na Misijonsko srediišče Slovenije:

Slovenski misijon na Madagaskarju ima že zelo dolgo tradicijo. Sami začetki pokristjanjevanja na področju, ki je sčasoma v slovenskih krajih dobil ime "slovenski misijon na Madagaskarju" sežejo nekaj več kot sto let nazaj, ko je Madagaskar postal francoski protektorat.

 Kratek opis začetkov misijonskega delovanja na Madagaskarju in razvoj malgaške Cerkve (1)

»Vprašujem se, če boste misijonarji kdaj dosegli kakšen uspeh med tem divjim narodom, zlasti med plemeni Bara, Tanala, Antadruy in Mahafaly, ker je nemogoče najti boljšo podobo barbarov kot so ta plemena. Ako boste kdaj uspeli civilizirati to ljudstvo, boste dosegli največji uspeh med vsemi misijonarji na svetu.« (Guverner Galieni v pismu apostolskemu vikarju Crouseju leta 1913. (2)

»Misijonarji so kamniti branik, mestna utrdba, bodeča ograja, obrambni stolp palači in ključavnica vratom, ki varujejo naš dom. In če je gorsko sleme postelja megli, če so jezera postelja komarjem, če so skrite struge rek postelja krokodilom, so misijonarji postelja dobrote.« (Iz nagovora vaškega predstavnika misijonarjem, J. Puhan, Ali ni to Literatura?, v: KM 1972/3, str. 83.)

"Malgaš (…) je popoln gospodar samega sebe. Njegova svoboda nima kontrole ali omejitev: gre, kamor se mu zljubi, dela, kakor si izbere in na način, ki mu je ljub. Le to omejitev ima, da ne rani ali omejuje drugega sovrstnika.

V malgaško glavo nikoli ne stopi misel, da bi nadzoroval misli ali dela drugih. Vsak posameznik ima svoj način življenja in njegov sosed ga nikoli ne moti pri tem, še pomisli ne na to. Pri tem spoštovanju so ti otočani mnogo modrejši kakor Evropejci, ki imajo brezsrčno noro željo, da bi vsi ljudje na svetu pritrjevali njihovim navadam, mnenjem in celo predsodkom." (Alexis Rochon)

Uničevanje deževnega gozda in erozija zemlje je gotovo zelo hud problem na celem Madagaskarju. Požiganje gozda je že zelo star način pridobivanja zemlje, vendar do sedaj ni bil tako intenziven. Glavni razlog pospešenega izsekavanja gozda lahko iščemo predvsem v močnem porastu prebivalstva.Tu pa tiči tudi eden izmed razlogov za pojav lakote.

»Ljudje in govedo bi morali skupaj dobiti od Boga zdravilo, ki izničuje vse prepovedi, vse napake in bolezni. Toda voli, ki so prišli prvi, so popili tudi človekov del. Zaradi tega je Bog dovolil, da ljudje vzamejo za zdravilo volovsko življenje. Govedo je kaznovano zaradi svoje požrešnosti.

Bilo pa je tako: Nihče izmed ljudi ni smel ubiti vola ali mu prerezati vratu, razen Zanaharija – stvarnika, ki je vola ustvaril. Samo Zanahary je lahko ubil vola. V tistih časih človek ni imel prepovedi, katere bi moral spoštovati, niti ni imel greha, katerega bi se moral očistiti.