Letošnje vseslovensko praznovanje misijonske nedelje je bilo 21. oktobra v domači župniji božjega služabnika, častitljivega misijonarja in škofa Friderika Ireneja Baraga, v župnijski cerkvi Marijinega vnebovzetja v Trebnjem.
Molitvena ura za misijone
Začelo se je z molitveno uro za misijone, ki jo je vodil škofijski animator za misijone v novomeški škofiji g. Matej Gnidovec. Z navzočimi molivci so molili tudi novomeški škof msgr. Andrej Glavan, ravnatelj Misijonskega središča Matjaž Križnar, misijonarka s. Anica Burger HKL iz Ruande, misijonarka v odhodu na otočje Samoa s. Ljudmila Anžič HMP, nekdanji misijonar na Madagaskarju Rok Gajšek CM, ter mnogi drugi. Najprej so zmolili »misijonski rožni venec« za vseh pet celin in vsako predstavili s kratkim opisom stanja v smislu oznanjevanja Evangelija. Nadaljevali so s priljubljeno »Molitveno uro blagrov po Baragovem vzoru«, ki smo jo ob misijonski nedelji skupaj z gradivom za bogoslužje in pastoralo izdali v knjižici »Misijonske molitve«. Obe gradivi si lahko prenesete z naše spletne strani.
Slovesno somaševanje
Uvod v bogoslužje je imel Matjaž Križnar, ravnatelj Misijonskega središča. Navzoče je povabil, da se Bogu zahvalimo za Baragov zgled in da obnovimo duhovno mladost, 
ki nam jo misijonarji prinašajo, ko nas obiščejo in ko oznanjajo Kristusa ter pri tem tvegajo tudi življenje in nagovarjajo, da tudi mi v domovini, zlasti skupaj z mladimi, zavzamemo misijonsko držo, kot nas je povabil papež v letošnji misijonski poslanici.
Novomeški škof ordinarij msgr. Andrej Glavan je po molitveni uri vodil somaševanje približno 30 duhovnikov z različnih koncev novomeške škofije in širše. Med mašo je prepeval domači, trebanjski mešani cerkveni pevski zbor. Osrednji duhovni nagovor pri maši je imel ordinarij škofije gostiteljice, škof Glavan. Že na začetku je opravičil napovedanega misijonarja Toneta Kerina z juga Madagaskarja, ki je moral v bolnišnico in je bil zaradi zdravstvenih razlogov zadržan. Škof je v svojem nagovoru povezal misijonsko poslanstvo z ljubeznijo do bližnjega in služenjem.
Osrednji nagovor škofa Glavana
»Dragi duhovniki, z domačim župnikom in prodekanom Jožetom na čelu, spoštovani misijonarji in misijonarke, s. Anka Burger iz Ruande, spoštovani ravnatelj Misijonskega središča v Sloveniji g. Matjaž Križnar in drugi sodelavci središča, dragi prijatelji in podporniki misijonov.
Vsako leto je za osrednjo slovensko misijonsko prireditev določena ena izmed škofij. Letos je bila izbrana naša škofija in v njej Trebnje ob 150-letnici smrti največjega slovenskega misijonarja in trebanjskega rojaka škofa Friderika Ireneja Baraga. Slovenci smo lahko ponosni na svoje slavne misijonarje v zgodovini in na svojih 48 misijonarjev in misijonark (duhovnikov, redovnic in laikov), ki danes evangelizirajo po svetu.
Če se vprašamo, kdaj se je misijonska dejavnost v Cerkvi začela, lahko odgovorimo, takoj po Jezusovem vnebohodu oziroma Binkoštih. Že po vstajenju je Jezus apostolom zaupal poslanstvo oznanjevanja in pričevanja njegove ljubezni. Apostoli so notranje preobraženi z darovi Svetega Duha, ki so ga prejeli na binkoštni dan, začeli pričevati o umrlem in živem, od mrtvih vstalemu Gospodu. Od tedaj naprej Cerkev opravlja zaupano ji poslanstvo, ki je dolžnost prav vsakega kristjana posameznika in vsake skupnosti.
V moči ljubezni, ki je bila apostolom po Svetem Duhu vlita na Binkošti, nam pa pri birmi, naj bi vsi oznanjali Boga, ki je ljubezen. Pokojni papež sv. Janez Pavel II. je v svoji okrožnici z naslovom Odrešenikovo poslanstvo, ki je poleg koncilskega odloka eden temeljnih dokumentov o misijonski dejavnosti, zapisal: »Kristusovi učenci s svojim življenjem pričujejo, da je duša vsake misijonske dejavnosti ljubezen, ki je in ostaja motiv in edini kriterij, zaradi katerega nekaj delamo. Ljubezen je tisto načelo, ki vodi delo in tisti cilj, h kateremu teži celotno delovanje in vsemu daje prednost.«
Misijonar je tisti, ki ljubi Boga s celim svojim bitjem in, če je potrebno, zanj daruje tudi svoje življenje. Mnogi duhovniki, redovnice, redovniki in laiki so v zadnjem obdobju in na začetku oznanjevanja s svojim mučeništvom izkazali najvišje pričevanje ljubezni do Gospoda. Misijonar je tisti, ki se po zgledu usmiljenega Samarijana sklanja k ljudem, posebej k najbolj ubogim in najbolj potrebnim, kajti kdaj z vsem srcem ljubi Kristusa, nikoli ne uveljavlja svojih interesov. Išče in dela v Očetovo slavo in dobro bližnjega, v katerem gleda in ljubi Kristusa.
Izraz te ljubezni pa je služenje! Da, to je naše poslanstvo.
Od slavnih misijonarjev v zadnjih desetletjih največ vemo o sv. Materi Tereziji. Ona je hotela preprosto in dobesedno živeti evangelij, zlasti Jezusovo naročilo o služenju. Danes smo v evangeliju slišali zanimiv pogovor, kdo bo v Jezusovem kraljestvu, ki so si ga napačno predstavljali, sedel na prvih mestih – kdo bo na desnici in kdo na levici. Jezus je izrabil priliko in jih poučil: »Vladarji tega sveta izvajajo nad narodi svoje gospostvo in velikaši si lastijo oblast nad ljudmi. Med vami pa ne tako, ampak kdo hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik.« (Mr 10,42-44). Gre za zelo visok in zahteven, a samoumeven ideal za Cerkev v vseh časih. Da, visok ideal, za mnoge težak, čuden, neuresničljiv. Za tak način življenja – služenja – misijonarjenja je potrebna posebna Božja pomoč.
Mnogi so spraševali Mater Terezijo, od kod ona in njene sestre, misijonarke ljubezni in njihovi sodelavci jemljejo nadčloveško energijo za svoje delo med bolnimi in umirajočimi. »Iz molitve in maše,« je odgovorila. Vsak dan se dvakrat dotikamo Jezusovega telesa. Zjutraj v svetem obhajilu, potem pa v telesih bolnih, malih in umirajočih. Eno je pogoj za drugo. Maša je duhovna hrana, medtem ko v revnih mestnih četrtih gledamo Kristusa in se ga dotikamo v strtih telesih, v zapuščenih otrocih. Ko je nekoč prejemala nagrado je dobila tudi lep šopek. Takoj ga je nesla k tabernaklju – češ, njemu, Jezusu, pripada, ki nam za delo daje moč.
Kljub tej plemenitosti je imela in tudi večina današnjih misijonarjev to izkuša, da imajo nasprotnike, bodisi ker misijonarji vznemirjajo otopelo vest bogatim, nenasitnim izkoriščevalcem, ali zaradi zavzemanja za najbolj nemočne. Tudi naš Pedro Opeka, je imel spore. Zanimivo, glavni nasprotniki M. Terezije so bili marksisti, ker so ljubosumno menili, da posega na njihovo področje dela z brezpravnimi, čeprav zanje niso nič naredili, in zanimivo, tudi feministke zaradi nasprotovanja splavu. Nasprotovali so ji celo z lažnimi podtikanji.
A kdo bo branil tiste, ki se ne morejo braniti? Darvinisti vedo povedati, da narava nekako drži z močnimi, je na strani krepkih, zato vlada selekcija. Če je narava na strani močnih, moramo ljudje biti na strani slabotnih, če hočemo ostati ljudje, toliko bolj pa, če hočemo biti pravi kristjani in Jezusovi učenci.
Prepričan sem, da velika večina naših slovenskih misijonarjev živi in dela v tem duhu. Koliko dobrega naredijo na primer na Madagaskarju, kjer slovenski misijon letos obhaja 50 let organiziranega delovanja. O njihovem delu gredo same pohvale. Pred dvema letoma sem se srečal s škofom z Madagaskarja – po rodu pa je Portugalec in je bil precej let misijonar. Ta škof je kar nekaj časa kot administrator upravljal škofijo Farafangana, kjer je spoznal delo nekaj naših misijonarjev. Ko sem mu povedal, da jih poznam, jih je z veseljem pohvalil: »To so stebri škofije.«
Lahko smo ponosni nanje! A samo ponos jim je koristi veliko. Moramo jih tudi materialno z darovi podpirati in moliti za njihovo nesebično delo, biti nekakšni Mojzesi, ki je podpiral rojake med bojem z molitvijo, ko je onemogel, so mu drugi pomagali in podpirali roke kvišku k molitvi do končne zmage Izraelcev.
Hvala vam, naši slovenski misijonarji! Hvala tudi vam, prijatelji misijonov, ki v svoje molitve vključujete misijonarje in jih tako podpirate pri njihovem oznanjevanju in v njihovih projektih v dobro siromakov v misijonskih deželah. Bog naj vam stoterno povrne, da tudi vi sami zato, ker ste plemeniti in materialno podpirate misijone nikoli ničesar ne bi pogrešali, še več, da bi dobili stokratno, zlasti pa večno nagrado. Amen.«
Pričevanje misijonarke s. Anke Burger iz Ruande
Po maši smo se vsi navzoči zadržali v cerkvi, saj se je srečanje nadaljevalo s pogovorom s sestro usmiljenko Anko Burger, ki je 35 let misijonarka v Afriki v Ruandi in nekaterih sosednjih državah. Pogovor je povezoval Matej Gnidovec, škofijski animator za misijone.
1) S. Anka, nekaj časa ste že v misijonih. Soočate se z različnostjo kultur med nami, Slovenci in njimi, v Ruandi, v Afriki, tam nekje daleč … Kaj je tisto, kar nas razlikuje in v čem smo si podobni?
Letos je minilo 35 let, odkar sem zapustila Slovenijo. Prišla sem v Afriko. Vesela sem, da se mi je uresničil ta poklic, ki je nekako rasel z mano. Kadar se daš voditi Bogu, njegovim navdihom, te gotovo pripelje tja, kjer te On potrebuje. In kaj je najvažnejše, ko prideš v neko tujo deželo? Važno je, da sprejmeš njihovo kulturo in predvsem je važen ta jezik ljubezni ter da imaš rad te ljudi. Ko so naše sestre začele z delom in še niso znale jezika, je nekega dne umrl eden otrok, ena majhna punčka. In kot smo pri nas navajene, da se da tega pokojnega lepo obleči, da se okrasi s cvetjem, so ljudje nemo opazovali vse to, kaj počnejo sestre. Tam navadno človeka, ki umre, pokopljejo čez par ur ali pa včasih takoj. Župnik, ki je delal na tej postojanki, je vprašal ljudi: kaj si vi mislite o sestrah, kako gledate na to? So odgovorili: Ne razumemo, kaj hočejo, ampak to vemo, da nas imajo rade. In mislim, da je to najvažnejše, da imaš ti ljudi rad, potem te tudi oni sprejmejo in te imajo radi.
2) Ko molimo za nove poklice, rečemo, da molimo za duhovniške, redovniške in misijonarske poklice. To je na neki način drugačen poklic. V čem je razlika tega poklica in kako izgleda dan enega misijonarja? Ali sploh ima čas za molitev ali mora ves čas skrbeti za vse tiste otroke in ljudi? Kaj je tisto, kar naredi misijonarja pristnega, res Kristusovega učenca?
Naša država leži tik pod ekvatorjem in se ob 6. zjutraj zdani. Še ko je temna tema, sestre začnemo dan z molitvijo, navadno ob 5.30 in ob 7. začnemo z delom. Tudi zvečer zaključimo dan z molitvijo, nekje okoli 21.00. Mislim, da je to zelo važno, da moliš, da črpaš moči, tam, kjer jih lahko črpaš. Naš ustanovitelj sv. Vincencij Pavelski je rekel: Če greš desetkrat na dan k bolniku, boš desetkrat na dan pri njem našel Boga. Me moramo biti na razpolago 24 ur na dan. Kolikokrat nas pokličejo ponoči! Veliko noči sem že bedela pri bolnikih, posebno v porodnišnici. Ampak pri dobro opravljenem delu in pri nekem uspehu – sem namreč medicinska sestra – čutiš veselje, da si nekaj naredil in potem Bog daje vedno moči.
3) Ruanda ni tako mirna država kot Slovenija. A so bile kdaj tudi take preizkušnje, da ste mogle sestre zbežati, nekam iti, ker je bilo tako hudo, da je bila nevarnost, da vas pobijejo?
Res, tam je bila leta 1994 državljanska vojna. Bila je to vojna med plemeni, ko so se ljudje pobijali med sabo. Res, da je bilo težko, tudi za nas, predvsem zato, ker nismo mogle tega preprečiti in smo mogle nemo opazovati te dogodke in trpeti s temi ljudmi. Bilo je težko, ker nismo mogle nikamor sporočiti in dolgo niso vedeli za nas, če smo še žive. Me smo skozi opravljale svoje delo. Ko pa je bilo že vsega konec, so nas naši predstojniki le priklicali in poklicali iz države, tako da smo odšli delat v sosednji Kongo, kjer so bili takrat begunci, ampak čez 3 mesece smo se spet vrnile na svoj misijon.
4) Slovenci smo res zelo misijonski narod, zelo veliko damo svojih darov za naše misijonarje ob raznih akcijah: misijonski nedelji, trikraljevski, adventni, botrstvo, in drugih. Kako ste porabili ta denar?
Res z veliko hvaležnostjo, veseljem in veliko zahvalo vedno povem to, da se je v Ruandi zgradilo več infrastruktur, kar nam veliko pripomore k bolj dostojnemu delu, zlasti z akcijo Za srce Afrike, potem botrstvo, tudi Trikraljevska akcija. Zgrajeni sta bili dve osnovni šoli, večja porodnišnica in ravno zdajle na našem misijonu izvajamo en projekt, gradimo prostore za bolnišnico in še dodatne prostore, kar bo v veliko pomoč. Kajti drugače je delati, če imaš zavest, da so tudi ti ljudje dobro in dostojno oskrbljeni. Dobili smo tudi več misijonskih avtomobilov, kar nam je v veliko pomoč pri našem delu. Naši ljudje rečejo: Tako majhna država, kot je Slovenija, ima tako veliko srce. Lahko rečem, da iz nobene države, od kjer so naše misijonarke v Ruandi in Burundiju ne prihaja toliko pomoči. Lahko še enkrat rečem: res Bog plačaj za vsak dar, ki ga prispevate!
Sestra Anka, hvala za vaše pričevanje, naj vas priprošnja škofa Baraga spremlja pri vašem delovanju!
Zaključek srečanja
Po slovesnosti so bili navzoči povabljeni, naj se vključijo v Misijonsko molitveno zvezo in zmolijo vsak dan eno desetko za celino, kjer se izvajajo misijonske dejavnosti. Domači mladinski zbor je za konec zapel letošnjo oratorijsko himno z naslovom »Le eno je potrebno«, kar je Baragovo škofovsko geslo, in pomeni ljubiti Boga in delati za zveličanje duš, kot je to Baraga vzorno počel in kot to tudi danes počnejo številni katoliški misijonarji.
Srečanje se je zaključilo z druženjem pred trebenjsko župnijsko cerkvijo, kjer so domače gospodinje poskrbele za pogostitev in okrepčilo. Kot naročeno je prenehal dež in pokazala se je čudovita mavrica – znamenje zaveze Nebes in zemlje.
