Vidni sadovi dela misijonarjev – članek iz nove številke Misijonskih obzorij 02/2026-april
Piše: Janko J. Pirc
V začetku marca sva se ravnatelj Matjaž Križnar in tajnik Misijonskega središča Slovenije odpravila v Afriko. Tokratna pot je imela trojni namen: v Ruandi smo obiskali s. Anko Burger, nato smo v Ugandi najprej odprli novo osnovno šolo pri s. Urši Marinčič in nato še blagoslovili novo cerkev, ki jo je nazadnje gradil lani preminuli Danilo Lisjak.
Ruanda – afriška država s pridihom Evrope
Na afriška tla v Ruando smo prileteli 3. marca v nočnih urah. Prvi del poti smo potovali skupaj z Jano Lampe s Slovenske Karitas, ki podpira tudi določene projekte v Afriki. Sprejela nas je s. Anka Burger, ki v tej in sosednjih državah deluje že preko 40 let. V tej dolgi dobi si je nabrala ogromno izkušenj, posebej še v času genocida leta 1994, ko so slovenske sestre usmiljenke in redovniki salezijanci po svojih močeh pomagali ljudem, posebej beguncem. S. Anka trenutno deluje v Musangu, skozi leta pa je izmenjala tudi druge skupnosti sester usmiljenk v Ruandi in Burundiju. Kot medicinska sestra je vedno postavljala, organizirala in delala v medicinskih centrih. Hkrati je s pomočjo iz Slovenije pomagala zidati tudi šole, internate, večnamenske jedilnice in kuhinje. Pomoč pa pošiljamo v to državo tudi preko programa Botrstvo, Karitas pa s programom za zaposlitve in domače živali.
Čeprav sva se v Ruandi zadržala komaj tri dni, se je ta država pokazala v zelo svetli luči. V zadnjih desetletjih je doživela velik napredek, ki je viden predvsem v glavnem mestu in na glavnih prometnih povezavah. Podeželje je seveda v velikem zaostanku, kljub temu pa se čutijo premiki na zakonski in izvedbeni ravni. Velika je pokritost z elektriko, uvedli so sistem vsaj minimalnega zdravstvenega zavarovanja, na cestah na splošno veljajo strogi predpisi, že več let so prepovedane plastične vrečke in tudi sicer je država precej čista. Vsi zakoni verjetno niso najboljši, kot na primer tisti, da imajo družine lahko le tri otroke. Vseeno se na vsakem koraku čuti zavzetost, da želijo odločitve spraviti v prakso, da ne ostanejo samo na papirju, in tako se vendarle premikajo naprej.
Uganda – nova šola vzor za širšo okolico
Uganda v primerjavi z Ruando pokaže veliko bolj afriško lice. Glavne ceste so sicer tudi tu precej dobre, pred desetletji jih je gradila še Jugoslavija. A splošni vtis je precej bolj neurejen, tako glede čistoče, navad, pravil, standarda … Naša naslednja postaja je bil kraj v Rwentobo, kjer so pred sedmimi leti na novo odprle misijon šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja iz bosansko-hrvaške province, ki se jim je pridružila tudi slovenka s. Urša Marinčič. Iz Slovenije smo jim pomagali graditi hišo za bodoče novinke, pastoralni dom v bližnji podružnici in novo osnovno šolo. Sredstva za to ste dobrotniki darovali v Trikraljevski akciji in ob Pustni sobotni iskrici leta 2024.
Hvaležne sestre so v februarju, ko se začne šolsko leto, sprejele prvih 160 otrok. 6. marca smo imeli slovesen blagoslov in odprtje šole. Razredi štejejo po 40 otrok. Otroci prihajajo iz okolice. Ob pogledu na lokalno osnovno šolo, kjer ni pravih pogojev za učenje, se človeku zasmilijo otroci. Hkrati je jasno, zakaj so se šolske sestre odločile za gradnjo šole in program, ki ga bodo postavile in bo vzor daleč naokrog. Kljub temu želijo sestre dati možnost najprej revnim lokalnim otrokom in ne bogatim iz oddaljenih krajev. Za starše je zato edini strošek skromna vpisnina, ki pokrije del šolske uniforme in šolskih potrebščin. Za ostalo delovanje šole sestre prosijo za darove. V ta namen smo v Misijonskem središču odprli program skupinskega botrstva, kjer lahko podprete delovanje šole.
Gulu – svetišče sv. Janeza Boska in evharistični center
Na odprtju šole smo srečali tudi našo dolgoletno sodelavko Hrvatico s. Vedrano Ljubić, s katero smo spletli tesen stik preko misijonarja Danila Lisjaka in nam pogosto pomaga posredovati pomoč v to državo. Pripada redovni družbi hčera božje ljubezni, kateri so pred nekoč pripadale tudi drinske mučenke. S s. Vedrano in preko njihovih skupnosti smo nato potovali na sever Ugande v kraj Gulu, kjer je pokojni Danilo zadnja leta zidal veliko lepo svetišče sv. Janeza Boska, ki naj bi v prihodnosti postalo župnija in evharistični center za tamkajšnjo nadškofijo. Danilo je lani 25. aprila na glavni cesti iz Kampale v Gulu umrl, ko se je ponoči čelno zaletel v pokvarjen tovornjak, ki je neosvetljen stal na oz. ob cesti. Podobne tovornjake smo tudi mi videli na svoji poti in to v tistem svetu ni kakšna velika posebnost.
Božji načrti niso naši. Tako Danilo tudi ni mogel do konca izpeljati svojega dela. Že ob njegovem pogrebu na ljubljanskih Žalah lani smo se dogovorili za dokončanje njegovega projekta iz preostalih sredstev v ta namen. Tako smo letos poslali dva dolgoletna Danilova sodelavca, nekdanjega laiškega misijonarja Uroša Rudolfa in Iva Saksida, da dokončata dela na cerkvi. Skupaj z različnimi izvajalci so v cerkev namestili kamniti oltar in krstni kamen, lesene klopi, lesena vrata z nadstreški, uredili so zakristijo, postavili primeren generator za elektriko, na zunanjost namestili osvetljen kovinski križ in uredili poti z nadstreški. Tako je cerkev zasijala v vsej svoji lepoti, ki jo je Danilo načrtoval z vso skrbnostjo in s sodelovanjem slovenskih umetnikov in inženirjev. 11. marca je potekala lepa slovesnost blagoslova s sodelovanjem domačega občestva in okoliških šol. Slovesnosti so se udeležili tudi sestra in nečaki pokojnega Danila, ki so mu iz domovine veliko pomagali s svojim znanjem, povezavami in darovi.
Sklep
Tokratni obisk v Ruandi in Ugandi je bil zelo kratek, če upoštevamo, koliko krajev smo obiskali in s koliko misijonarji, s katerimi sodelujemo že dolga leta, smo se srečali. Dobro si je občasno v živo ogledati delo slovenskih misijonarjev in misijonark. Tako lahko bolje ocenimo potrebe na terenu in se dogovorimo za nadaljnje sodelovanje. Tudi sami smo ob takšnih obiskih presenečeni, koliko pomoči je že prišlo iz Slovenije. V pisarni sproti obravnavamo prošnje, šele na terenu pa se zavemo, kako tudi projekti iz pomoči izpred dvajset in več let še vedno služijo svojemu namenu. Hkrati je vsak obisk tudi navdih, kako potrebno je misijonsko delo. V Afriki, posebej na podeželju, še vedno prevladuje revščina. Hvaležni smo za delo misijonarjev in misijonark, ki prinašajo v ta svet najprej Kristusa, skupaj z njim pa tudi boljše življenjske pogoje. Hvala vsem, ki podpirate delo naših misijonarjev.
V Ugandi pri s. Urši Marinčič poteka program skupinskega botrstva za šolanje otrok v novi osnovni šoli. Znesek botrstva je 10 €/mesec. Prijavite se lahko preko spletne strani ali preko e-pošte missio@rkc.si
