Kot da bi ne bilo že dovolj težav na Bližnjem vzhodu in s tem povezanih begunskih stisk, tako beguncev samih kot vseh, ki skušajo reševati svoje probleme ter ne nazadnje tudi dežel, kamor množično prihajajo oziroma želijo, je zavrelo še v Turčiji, kjer se trenutno nahajajo skoraj nepregledne množice ljudi brez doma in z negotovo prihodnostjo. Sredi vsega tega živijo tudi kristjani s svojimi stiskami in z občutkom za stisko drugih, predvsem pa v negotovosti, ko jim ostaja le vera in zaupanje v Boga. Oglasil se nam je p. Martin Kmetec, kolikor je pač mogel. Hvaležni smo mu in želimo biti z njim in z vsemi misijonarji in kristjani v njihovih stiskah sredi okolja, ki je potrebno njihove pomoči, hkrati pa so tudi sami pomoči potrebni.
Kristjani oziroma katoličani v vrtincu turških dogajanj
Za kristjane na Bližnjem vzhodu bi se lahko reklo, da živimo v apokaliptičnih časih: priče smo velikemu izgonu kristjanov, ki odhajajo s svojih domov, da ubežijo pred preganjanjem in da si rešijo življenja. Mnogi so se začasno naselili v Turčiji in čakajo, da dobijo vizo in se naselijo v eni od dežel, kjer vlada mir. Ker so kristjani, niso sprejeti od vseh. Razseljeni so po vsej Turčiji, kar pomeni, da je izredno težko najti kakšen zaslužek. Njihov položaj tukaj je težak, ker je življenje dokaj drago in ker proces za pridobitev vize v državah, kamor so namenjeni, traja dolgo časa; tako porabijo denar, ki so ga uspeli prinesti s seboj.
Ob zadnjem obisku direktorja Misijonskih družb v Sloveniji Staneta Kerina sva med drugim obiskala asirsko pravoslavno skupnost v Carigradu, ki ima na skrbi veliko beguncev; s strani misijonskih družb je prispela pomoč, ki pomeni istočasno pomemben korak v ekumenskem prizadevanju. Gospodu Stanetu se lepo zahvaljujem za prijeten obisk in zanimanje, ki ga je pokazal za naše delo tukaj v Turčiji, kjer se včasih zdi, da nima več pomena govoriti o misijonskem poslanstvu. 
Obiskala sva tudi sestro Veroniko Nose, usmiljenko, ki ravno tako dela na skrivnem in v skromnosti; s sestrami svoje skupnosti si prizadeva, da bi bila blizu ljudem v trpljenju.
V Turčiji smo letos 15. julija doživeli državni udar, ki bo utrdil dosedanjo oblast; ta pa bo še bolj uvajala svojo ideologijo v javno življenje. Zaenkrat ni spremembe v odnosu do kristjanov, čeprav je v Trabzonu prišlo do izgredov na cerkvenih vratih. Po neuspelem državnem udaru je težko predvideti, kako se bodo stvari razvijale naprej. Vsekakor pa sam tok dogodkov ni nekaj nepredvidenega, ne le v političnem življenju, temveč tudi v odnosu do katoliške Cerkve. Ob vsem tem, kar se dogaja v javnem in političnem življenju, se poraja opravičena bojazen, da se manjšinam v Turčiji ne obetajo dobri časi.
Kar se tiče vsakdanjega življenja, je kot vedno treba ponavljati, da po zakonu nismo priznani kot pravna skupnost in da to trenutno pomeni veliko nevarnost, da redovnikom in redovnicam vzamejo še nekaj preostalih šolskih in zdravstvenih ustanov. Italijanska redovna skupnost “Sestre Brezmadežne” iz Ivreje naj bi odslej naprej morala plačati najemnino za svojo šolo, ki je bila zapisana v državnih registrih kot lastnina princev Savoia; ti so namreč pomrli, lastnine pa ni bilo mogoče prepisati na drugega lastnika. Tudi druge redovne skupnosti so v podobnem položaju.
Maloštevilna krščanska skupnost v Turčiji šteje okoli 100.000 kristjanov in od tega le približno 30.000 katoličanov. Vsekakor je za nas zelo važno, da se javno ne opredeljujemo do političnih gibanj in dogodkov, ker bi to imelo težke posledice za skupnost in posameznike. Kar se tiče državnega udara, so ga obsodili vsi verski voditelji, tudi katoliški, ne da bi se opredeljevali za eno ali drugo stranko. Potrebno je, da ohranjamo notranji, osebni mir, da ta mir živimo navzven in se trudimo, da bi bili s svojim zgledom luč sveta.
Kristjani v Turčiji pripadajo različnim zgodovinskim in kulturnim tradicijam, zato je pripadnost skupnosti vezana na izročilo, jezik in ohranjanje kulture. Seveda bi morali kot kristjani graditi edinost, ki je nad pripadnostjo posameznim Cerkvam, in sicer ne kot neka čustvena, fiktivna ali ideološka pripadnost, h kateri včasih težijo posamezna krščanska gibanja, pač pa bi morali graditi edinost ljubezni v Kristusu, zavedajoč se svojega poslanstva v veri in živeti resnično sočutje s trpečimi.
V zadnjem času smo bili priče različnim dogodkom znotraj Cerkve: zvrstila so se srečanja vseh redovnikov, ki jih pripravlja združenje redovnikov v Turčiji (URT), imenovani so bili trije novi škofje za latinske škofije. Iskreno prizadevanje in pričevanje posameznih redovnic v zdravstvenih institucijah, ki ne more biti brez blagoslova; sodelovanje mladih na srečanju s papežem na Poljskem. Vsi ti pozitivni dogodki nas opogumljajo za naprej. So pa še drugi dogodki, vezani na posamezne škofije. Največ stvari se dogaja v Carigradu, kjer smo najbolj številni, v Izmiru je središčni letni dogodek praznik Marijinega vnebovzetja, ki ga slavijo v Marijini hiši – Meryemana, v Antiohiji pa slavijo praznik apostolov sv. Petra in Pavla.
Spominska vez s tisočletji zgodovine, ki so jo krščanske skupnosti živele vse do svojega skorajšnjega izginotja, nas navdihuje z željo, da bi tudi mi ostali zvesti Kristusu kakor nekoč štirideset rimskih vojakov-mučencev, sveta Marjeta, mučenka iz Antiohije Pizidijske in toliko drugih, ki so s svojo krvjo zaznamovali vero Cerkve in njeno rodovitnost. Kljub omejenim možnostim se globoko zavedamo svojega misijonskega poslanstva in po svojih močeh delamo za Božje kraljestvo. Molimo za vesoljno Cerkev, da bi mogla biti vsem kristjanom kraj Kristusove navzočnosti in opora v vseh preizkušnjah življenja! Cerkev danes nima izbire: ali bo misijonska, ali pa bo izginila. In še nekaj: brez Cerkve ni mogoče srečati živega Kristusa, zato je njeno pričevanje bistvenega pomena.
Naj zapis zaključim s hvaležnostjo za pomoč, ki jo posamezniki pošljejo za naše delo v Misijonsko pisarno; enako pa iskrena hvala vsem, ki si prizadevajo v Misijonski pisarni, da bi se Božje kraljestvo širilo do konca sveta. Zahvaljujmo se Gospodu, ker je dober; vekomaj traja njegovo usmiljenje!
p. Martin Kmetec