V četrtek, 6. februarja 2025, je izšla poslanica svetega očeta Frančiška za svetovni dan misijonov 2025, naslovom Misijonarji upanja med ljudmi. V nadaljevanju je besedilo poslanice:
POSLANICA SVETEGA OČETA FRANČIŠKA
za Svetovni dan misijonov 2025
Misijonarji upanja med ljudmi
Dragi bratje in sestre!
Za Svetovni dan misijonov 2025, katerega osrednje sporočilo je upanje (prim. Bula Spes non confundit, 1), sem izbral naslednje vodilo: »Misijonarji upanja med ljudmi«. Posamezne kristjane in Cerkev, skupnost krščenih, spominja na temeljno poklicanost, naj bodo po Kristusovih stopinjah glasniki in graditelji upanja. Vsem želim čas milosti z zvestim Bogom, ki nas je v vstalem Kristusu prerodil »za živo upanje« (prim. 1 Pt 1,3-4); in želim spomniti na nekatere pomembne vidike krščanske misijonarske identitete, da bi se lahko prepustili vodenju Božjega Duha in bi goreli v sveti gorečnosti za novo evangelizacijsko obdobje Cerkve, ki je povabljena, naj obuja upanje v svetu, ki ga bremenijo temne sence (prim. okrožnica Fratelli tutti, 9-55).
1. Po stopinjah Kristusa, našega upanja
Ko po rednem jubileju leta 2000 obhajamo prvi redni jubilej v tretjem tisočletju, je naš pogled usmerjen na Kristusa, ki je središče zgodovine, »je isti včeraj, danes in na veke« (Heb 13,8). V shodnici v Nazaretu je razglasil, da se je Sveto pismo izpolnilo v »danes« njegove zgodovinske navzočnosti. Tako se je razodel kot tisti, ki ga je Oče poslal z maziljenjem Svetega Duha, da bi prinesel veselo novico o Božjem kraljestvu in vzpostavil »leto Gospodove milosti« za vse človeštvo (prim. Lk 4,16-21).
V tem mističnem »danes«, ki traja do konca sveta, je Kristus izpolnitev zveličanja za vse, posebno za tiste, katerih edino upanje je Bog. V svojem zemeljskem življenju je »hodil iz kraja v kraj ter delal dobra dela in ozdravljal« od zla in od hudiča (prim. Apd 10,38), ko je potrebnim in ljudstvu vračal upanje v Boga. Poleg tega je izkusil vse človeške slabosti razen greha, ko je šel tudi skozi kritične trenutke, ki bi ga lahko vodili v obup, kot agonija v Getsemaniju in na križu. Jezus pa je vse zaupal Bogu Očetu, ko se je v popolnem zaupanju pokoril njegovemu zveličavnemu načrtu za človeštvo, načrtu miru za prihodnost, polno upanja (prim. Jer 29,11). Na ta način je postal Božji misijonar upanja, najvišji vzor tistih, ki skozi stoletja tudi v skrajnih preizkušnjah nadaljujejo poslanstvo, ki so ga prejeli od Boga.
Po svojih učencih, ki jih je poslal k vsem ljudstvom in jih sam skrivnostno spremlja, Gospod Jezus nadaljuje svojo službo upanja za človeštvo. Še danes se sklanja nad vsakega ubogega, prizadetega, obupanega in od zla zatiranega človeka, da bi »na njegove rane izlil olja tolažbe in vino upanja« (Slavospev »Jezus, usmiljeni Samarijan«). Pokorna svojemu Gospodu in Učitelju ter z njegovim duhom služenja, Cerkev, skupnost Kristusovih učencev-misijonarjev nadaljuje to poslanstvo in ponuja življenje vsem med ljudstvi. Čeprav se mora po eni strani soočiti s preganjanji, stiskami in težavami, po drugi strani pa s svojimi nepopolnostmi in padci zaradi slabosti posameznih udov, jo Kristusova ljubezen stalno priganja, da združena z Njim na tej misijonarski poti še naprej tako kot On in z Njim zbira krik človeštva, pravzaprav stok vsakega bitja, ki čaka na dokončno odrešitev. To je Cerkev, ki jo Gospod od vedno in za vedno kliče, naj hodi po njegovih stopinjah: »ne statična Cerkev, [ampak] misijonarska Cerkev, ki z Gospodom stopa po poteh sveta« (Homilija pri zaključni maši Redne generalne skupščine Škofovske sinode, 27. oktobra 2024).
Zato se tudi mi čutimo navdihnjeni, da se podamo na pot po stopinjah Gospoda Jezusa, da bi z Njim in v Njem postali znamenja in glasniki upanja za vse, na vsakem kraju in okoliščini, kjer nam Bog da živeti. Naj vsi krščeni, Kristusovi misijonarski učenci, poskrbijo, da bo njegovo upanje sijalo v vsakem kotičku zemlje!
2. Kristjani, nosilci in graditelji upanja med ljudmi
V hoji za Kristusom Gospodom so kristjani poklicani posredovati veselo novico tako, da delijo konkretne življenjske razmere s tistimi, ki jih srečajo in tako postanejo nosilci in graditelji upanja. Namreč »veselje in upanje, žalost in tesnoba današnjih ljudi, posebno ubogih in vseh kakorkoli trpečih, je hkrati tudi veselje in upanje, žalost in tesnoba Kristusovih učencev. In ničesar resnično človeškega ni, kar bi ne našlo odmeva v njihovih srcih« (Gaudium et spes, 1).
Ta slovita izjava 2. vatikanskega koncila, ki izraža občutljivost in slog krščanskih skupnosti v vseh časih, še naprej navdihuje njihove člane in jim pomaga hoditi z brati in sestrami v svetu. Posebno mislim na vas, misijonarji in misijonarke ad gentes, ki ste sledeč Božjemu klicu šli med druge narode, da bi jim pokazali Božjo ljubezen v Kristusu. Hvala vam iz vsega srca! Vaše življenje je konkreten odgovor na naročilo vstalega Kristusa, ki je učence poslal evangelizirat vse narode (prim. Mt 28,18-20). Tako spominjate na vesoljno poklicanost krščenih, da z močjo Duha in vsakdanjim prizadevanjem postanejo med ljudmi misijonarji velikega upanja, ki nam ga je podaril Gospod Jezus.
Obzorje tega upanja presega minljive svetne resničnosti in se odpira za božje, ki jih vnaprej okušamo že v sedanjosti. Kot je spomnil sv. Pavel VI., zveličanje v Kristusu, ki ga Cerkev ponuja vsem kot dar Božjega usmiljenja, namreč ni samo »imanentno, po meri materialnih ali tudi duhovnih potreb, ki […] se popolnoma istovetijo z željami, upanji, zaposlitvami, časnimi boji, ampak je tudi zveličanje, ki presega vse te omejitve, da bi se uresničilo v občestvu z edinim Absolutnim, z Bogom. Gre za presežno, eshatološko zveličanje, ki ima svoj začetek seveda v času, izpolni pa se v večnosti« (Apostolska spodbuda Evangelii nuntiandi, 27).
Krščanske skupnosti, ki jih razvnema tako veliko upanje, so lahko znamenja novega človeštva v svetu, ki na najbolj »razvitih« področjih kaže hude simptome človeške krize: razširjen občutek zmedenosti, osamljenosti in zapuščenosti ostarelih, težave pri iskanju pripravljenosti za pomoč tistemu, ki živi poleg nas. V tehnološko najbolj naprednih narodih izginja bližina: vsi smo med seboj povezani, nismo pa v odnosu. Učinkovitost in navezanost na stvari in na ambicije nas vodita, da smo osredotočeni nase in nesposobni altruizma. Evangelij, ki ga živimo v skupnosti, nas lahko obnovi v celovito, zdravo, odrešeno človeštvo.
Zato ponavljam povabilo k opravljanju dejanj, navedenih v Buli napovedi jubileja (št. 7-15), s posebno pozornostjo do najbolj revnih in slabotnih, do bolnih, ostarelih, ki jih je materialistična in potrošniška družba izključila. To delajte v Božjem slogu: z bližino, sočutjem in nežnostjo ter gojite osebni odnos z brati in sestrami v njihovih konkretnih razmerah (prim. Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 127-128). Pogosto bodo torej oni tisti, ki nas bodo naučili živeti z upanjem. Po osebnem odnosu bomo lahko posredovali ljubezen Gospodovega sočutnega Srca. Izkusili bomo, da je »Kristusovo srce […] živo jedro prvega oznanila« (Okrožnica Dilexit nos, 32). Z zajemanjem iz tega izvira bomo namreč lahko preprosto ponudili upanje, ki ga bomo prejeli od Boga, (prim. 1 Pt 1,21) in prinašali drugim tolažbo, s katero nas Bog tolaži (prim. 2 Kor 1,3-4). V Jezusovem človeškem in božjem Srcu Bog želi govoriti na srce vsakega človeka in vse pritegovati k Ljubezni. »Poslani smo bili, da nadaljujemo to poslanstvo, ki je, da smo znamenje Kristusovega srca in Očetove ljubezni z objemanjem vsega sveta« (Nagovor udeležencem generalne skupščine Papeških misijonskih družb, 3. junija 2023).
3. Obnoviti poslanstvo upanja
Zaradi nujnosti poslanstva upanja danes, so Kristusovi učenci prvi poklicani, da se usposobijo, da postanejo »obrtniki« upanja in obnovitelji pogosto raztresenega in nesrečnega človeštva.
V ta namen moramo v sebi obnoviti velikonočno duhovnost, ki jo živimo v vsakem evharističnem obhajanju, predvsem pa v velikonočnem tridnevju, ki je središče in vrhunec bogoslužnega leta. Krščeni smo v Kristusovo odrešilno smrt in vstajenje, v Gospodovo veliko noč, ki zaznamuje večno pomlad zgodovine. Torej smo »pomladni ljudje«, s pogledom vedno polnim upanja, ki ga delimo z vsemi, ker v »Kristusu verujemo in vemo, da smrt in sovraštvo nista zadnji besedi« o človekovem bivanju (prim. Kateheza, 23. avgusta 2017). Zato iz velikonočnih skrivnosti, ki se udejanjajo v bogoslužnih slavjih in v zakramentih, nenehno zajemamo moč Svetega Duha z gorečnostjo, odločnostjo in potrpežljivostjo za delovanje na prostranem polju evangelizacije sveta. »Vstali in poveličani Kristus je globok vir našega upanja. Ne bomo brez njegove pomoči, da bi izpolnili poslanstvo, ki nam ga je zaupal« (Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 275). V njem živimo in izpričujemo tisto sveto upanje, ki je »dar in naloga za vsakega kristjana« (La speranza è una luce nella notte, Vatikan 2024, 7).
Misijonarji upanja so možje in žene molitve, kajti »človek ki upa, je človek, ki moli«, kakor je poudarjal častitljivi kardinal Van Thuan, ki je ohranil živo upanje v dolgi stiski zapora po zaslugi moči, ki jo je prejemal iz vztrajne molitve in evharistije (prim. F.X. Nguyen Van Thuan, Il cammino della speranza, Rim 2001, št. 963). Ne pozabimo, da je molitev prvo misijonsko dejanje in obenem »prva moč upanja« (Kateheza, 20. maja 2020).
Obnovimo torej poslanstvo upanja, izhajajoč iz molitve, zlasti tiste, ki jo opravljamo z Božjo Besedo in še posebej s psalmi, ki so velika simfonija molitve, katere skladatelj je Sveti Duh (prim. Kateheza, 19. junija 2024). Psalmi nas vzgajajo, da upamo v nasprotovanju, da razločujemo znamenja upanja in da imamo nenehno »misijonsko« željo, da bi Boga slavila vsa ljudstva (prim. Ps 41,12, 67,4). Z molitvijo ohranjamo živo iskro upanja, ki jo je Bog prižgal v nas, da bi postala velik ogenj, ki razsvetljuje in ogreva vse naokrog, tudi s konkretnimi dejanji in gestami, ki jih navdihuje sama molitev.
Končno je evangelizacija vedno skupnostni proces, kot značaj krščanskega upanja (prim. Benedikt XVI., Okrožnica Spe salvi, 14). Ta proces se ne konča s prvim oznanilom in krstom, ampak se nadaljuje z graditvijo krščanskih skupnosti s spremljanjem vsakega krščenca pri njegovi hoji po poti evangelija. V sodobni družbi pripadnost Kristusu ni nikoli enkrat za vselej pridobljena resničnost. Zato je misijonsko delovanje posredovanja in oblikovanja zrele vere v Kristusa »vzorec vsakega dejanja Cerkve« (Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 15), dejanja, ki zahteva občestvo molitve in delovanja. Še vedno vztrajam pri tej misijonski sinodalnosti Cerkve, pa tudi pri službi Papeških misijonskih družb pri pospeševanju misijonske odgovornosti krščenih in podpiranju novih delnih Cerkva. In spodbujam vse vas, otroke, mlade, odrasle, ostarele k dejavnemu sodelovanju pri skupnem poslanstvu evangelizacije s pričevanjem vašega življenja in z molitvijo, z vašimi žrtvami in vašo velikodušnostjo. Iz srca hvala za to!
Drage sestre in dragi bratje, obrnimo se na Marijo, Mater Jezusa Kristusa, našega upanja. Njej zaupajmo željo tega jubileja in vseh prihodnjih let: »Naj luč krščanskega upanja doseže vsakega človeka kot sporočilo Božje ljubezni, ki je namenjeno vsem! Naj bo Cerkev zvesta priča tega oznanila na vseh koncih sveta!« (Bula Spes non confundit, 6).
Rim, sv. Janez v Lateranu, 25. januarja 2025, praznik spreobrnitve sv. Pavla, apostola.
Vir novice: VaticanNews Slovenija