Na mariborskem pokopališču, na Pobrežju, smo se 19. februarja 2014 poslovili od gospe Olge Pirker.
Župnik župnije sv. Križ pri Mariboru, Tonček Majc, kjer je pokojna živela, je v kratkem poslovilnem govoru povzel njeno aktivno sodelovanje pri nastajanju župnije, gradnji cerkve, župnijskem pastoralnem svetu in župnijski skupini Neokatehumenata. Sedanji voditelj Misijonske pisarne v Mariboru in Misijonske molitvene zveze, Jože Lipovšek, je njeno delo v misijonski pisarni prikazal kot preroško delo z izzivi današnjega pastoralnega trenutka. Nekdanji voditelj Misijonske pisarne, msgr. Anton Pačnik, pa je spomine na pokojno Olgo strnil v naslednje besede:
»Knjiga življenja naše gospe Olge je zaprta. Bog piše naslove, mi pa pišemo besedila vsakega poglavja. Vesel sem, da sem ji pomagal pisati poglavje o misijonski dejavnosti nadškofije Maribor. Precej je bilo že napisano, ko sem se vključil v to delo. Tiste strani, ki pripovedujejo, kako je pokojna s sodelavkami začela spodbujati delo za misijone na nadškofiji z urejeno misijonsko pisarno, so bile že napisane. Najprej je gospa dobila majhen prostor – sobico na Nadškofijski Karitas, ko pa smo leta 1999 dobili svoje prostore, je gospa Olga žarela od sreče in zavzetosti. Škofija me je imenovala za škofijskega animatorja za misijonske dejavnosti in skupaj sva uredila prostore, nabavila potrebno opremo in naše delo se je začelo z velikim navdušenjem. Ustanovila sva Misijonsko molitveno zvezo. Vedno mi je pred očmi, s kakšno ljubeznijo, je zbirala nove molivce, jih vpisovala in jim pošiljala spodbude, posebej ob božičnih in velikonočnih praznikih ter za misijonske nedelje. Začela sva zbirati tudi znamke in jih pošiljati na Misijonsko središče v Ljubljano. Z velikim navdušenjem se je udeleževala misijonskih srečanj in sprejemala misijonarje, ki so nas obiskali v času svojega dopusta v domovini. Vedno je bila v pisarni, medtem, ko sem jaz zaradi obveznosti na župniji v pisarno prihajal le enkrat tedensko. Prihajala je s kolesom, peš, z avtobusom, pač ko so bile uradne ure, je bila v pisarni in vse svoje delo opravljala prostovoljno – to je brez vsakega plačila. Te strani v knjigi njenega življenja so res velike vrednosti.
Zavetnica misijonov in Misijonske molitve zveze, sveta Terezija Deteta Jezusa, je ob slovesu s tega sveta govorila: »Grem tja – v nebesa, da bom za vas molila.« Umetniki jo radi upodabljajo z vrtnicami v naročju, ki padajo na zemljo. Te vrtnice pomenijo njene molitve pri Bogu.
Tudi gospa Olga je šla tja, da bo tam za nas molila. Njene vrtnice bodo padale na delo naših misijonark in misijonarjev po vsem svetu. Pa tudi na nas, ki smo jo spoštovali, cenili njeno delo in jo imeli radi. Naj počiva v miru!«
msgr. Anton Pačnik
