Predragi botri in prijatelji!
Še enkrat bi rade,
da začutite našo bližino v tem času žalosti, ker pandemija COVID19 še ni izkoreninjena,
pa tudi upanje, ker je GOSPOD Življenja VSTAL.
Zelo smo upali, verjetno tako kot vi, da se bo življenje letos vrnilo v staro normalnost in da vam bomo lahko poslali velikonočna voščila in fotografije otrok. Žal to še vedno ni mogoče.
Januarja smo polni veselja in navdušenja začeli novo šolsko leto. Otroci in mladi so bili presrečni, da so se lahko vrnili v šolo in me sestre presrečne, da smo spet lahko odprle vrata šole in se je v učilnice ter na dvorišča vrnilo življenje.
Žal je bilo že konec februarja vedno več okuženih s COVID-19 in z Ministrstva za šolstvo in izobraževanje so poslali odlok, da se vse šole zaprejo za dva tedna. Po dveh tednih je bilo ponovno odprtje šol prestavljeno za nedoločen čas. Najmlajši otroci so v vrtec prihajali samo nekaj dni in niso niti imeli dovolj časa, da bi se navadili na novo žaljenje, pa so že spet morali ostati doma.
Kdaj se bodo šole ponovno odprle, še vedno ne vemo. Namesto da bi se situacija z okuženimi z virusom izboljševala, se na žalost samo še slabša. Zdaj so poleg šol zaprte tudi vse cerkve in druga javna mesta.
Učitelji še vedno skušajo doseči čim večje število učencev preko poučevanja on-line. Žal, kot že veste, nimajo vsi učenci možnosti uporabe interneta. Poleg tega morajo učenci iz višjih razredov vedno bolj pogosto pomagati staršem pri služenju za vsakdanji kruh, ker se ekonomska situacija po družinah slabša iz dneva v dan.
Nekaj časa smo otrokom iz ene vasi, kjer vemo, da so še posebno revni in res nimajo nobene možnosti, da bi se otroci učili preko interneta, dovolile, da so v majhnih skupinah prihajali k pouku v šolo. Vsak dan, vsaka skupinica, samo za nekaj ur, da se je tako lahko izmenjalo več otrok in da jih ni bilo preveč na enem mestu. Zdaj to ni možno več.
Vse do nedavnega smo redno hodile po delih mesta Phnom Penh in tudi po drugih krajih, da smo ljudem delile pakete s hrano in dvakrat na mesec topel, kuhan obrok. Žal je pred kratkim prišla prepoved izhodov od doma in tudi drugi ljudje trenutno ne morejo k nam v šolo. Iščemo vse možne načine, da bi vsekakor še naprej pomagale najbolj revnim družinam, ki ta čas še posebej potrebujejo hrano.
Tudi dekleta Kuharsko Gostinske šole so se morale vrniti domov k svojim družinam. Ker prihajajo iz vseh koncev Kambodže, so nekatere še posebno daleč. Kolikor je možno, prisostvujejo pouku preko interneta. Žal ga v odročnih kamboških vaseh ni. Pouk je zelo okrnjen tudi zato, ker bi dekleta potrebovala praktični pouk kuhanja, ki pa ga ni možno imeti. Učiteljice in sestre se trudimo, da bi naredile vse, kar moremo, da dekleta ne bi popolnoma izgubila šolskega leta.
V pismu vam prilagam slike iz zadnjega razdeljevanja paketov hrane, ki smo ga imele konec februarja. Nekaj slik je tudi od pouka v šoli in druge iz obiskov družin po vaseh. Vemo, da tudi vi preživljate težke čase in mnogi trpite zaradi bolezni, izgube svojih dragih, zaradi službe, ki je ni več, negotovosti za jutri. Blizu smo vam, pa čeprav daleč po kilometrih. Upamo, da se bo pandemija kmalu končala in da bo življenje kmalu bolj srečno za vse. Zahvaljujemo se vam, da nam še naprej pomagate, čeprav ste tudi sami v veliki potrebi in težki stiski. Naj vam Bog za vse obilno povrne.
Vam in vsem vašim dragim iz srca želimo veselo Veliko noč. V molitvi se vas vedno spominjamo.
s. Giovanna, sestre Salezijanke, učitelji in učenci iz Kambodže
