Predragi Botri in Dobrotniki!
Prav topel pozdrav iz Samoe, kjer se tudi mi pripravljamo na praznovanje Velike noči in že komaj čakamo teden zasluženih šolskih počitnic.
Ker se nismo slišali že kar nekaj časa, dovolite, da z vami podelimo nekaj zadnjih novic.
Zelo smo veseli, da število učencev v Divine Mercy School na Malololelei počasi in vztrajno narašča. Zdaj imamo 347 učencev, ki obiskujejo razrede od vrtca do 8. razreda. Ker smo sredi hriba nad mestom Apia, v predelu, kjer je bil do pred nekaj let samo tropski gozd, brez cest in stalnih prebivalcev, je naraščanje števila otrok, ki prihajajo v katoliško šolo, znak upanja za prihodnost. Še vedno se veliko naših učencev pripelje v šolo od drugod, iz vseh koncev otoka Upolu. Večino teh otrok pobereta šolski avtobus in kombi. Po pouku jih tudi odpeljeta domov.
Zanimivo je tudi to, da veliko otrok ni iz katoliških družin, pa starši vseeno želijo, da otroci obiskujejo prav našo šolo. Zelo nam zaupajo z vzgojo in izobraževanjem svojih otrok.
Žal je tudi kar nekaj otrok, ki so našo šolo zapustili. Med njimi so otroci iz družin, ki so se preselile na druge, še bolj oddaljene konca otoka. Nekateri starši so tam našli delo, drugi so se vrnili na domove svojih ostarelih staršev. Nekaj je tudi takih družin, ki kljub temu da je šolnina majhna, nimajo dovolj denarja, da bi plačevali šolanje in tako otroke
prepišejo na državne šole, kjer ni treba plačevati šolnine. Iz naše župnije se je odselila tudi družina, v kateri je bil oče zaposlen kot katehet. Zdaj dela na drugi župniji in skupaj z njim so odšli tudi žena in vsi otroci. Na Samoi so kateheti na župniji zaposleni, živijo v prostorih, ki jim jih priskrbi župnija in župljani tudi drugače pomagajo pri njihovem preživljanju. Zato pa katehet, njegova žena in tudi otroci delajo za župnijo in se vsake toliko let redno preselijo v drug kraj, kamor jih pošlje škof. Podobno velja za stalne diakone, ki so vedno poročeni možje, z družinami.
Na Malololelei, kje smo sestre same zgradile šolo, vseh nas šest sester redno uči. Skupaj z nami dela tudi osem laičnih učiteljev in učiteljic. Sestre vsak nov dan začenjamo z molitvijo in sv. mašo, potem pa dobršen del dneva preživimo z otroki v šoli. Pri vestnem delu skušamo biti zgled in spodbuda tudi za druge učitelje.
Učenci radi prihajajo v šolo, pa naj bo dan sončen ali deževen. Zelo težko je bilo konec januarja (ko smo začeli z novim šolskim letom) in februarja, ko je pogosto padal dež in smo imeli tudi veliko megle. Včasih je bila megla tako gosta, da nisi videl več kot samo nekaj metrov pred seboj. Vseeno je večina učencev redno prihajala k pouku.
Vedno bolj skušamo v življenje v šoli vključevati tudi starše učencev. Ker je to zanje nekaj novega, se le počasi ogrevajo za to, da bi bili aktivno dejavni v življenju v šoli. Lepo je bilo, ko je nekaj staršev tik pred začetkom novega šolskega leta, skupaj s sestrami in učitelji, pomagalo pri beljenju razredov in zunanjih sten šole. Imeli smo se zelo lepo in otroci, katerih starši so pomagali pri delu, so to ponosno pripovedovali svojim sošolcem. Upamo, da nam bo počasi uspelo starše vključiti še v druge dejavnosti. Že zdaj vsake toliko pomagajo pri urejanju cvetličnih gredic okrog šole.
V pripravi na praznovanje Velike noči smo z učenci pripravili predstavo Kristusovega trpljenja. Predstava, ki je bila obenem tudi molitev, je bila za vse učence in tudi njihove starše na Veliko sredo, preden so otroci začeli z velikonočnimi počitnicami. Starši so otroke zelo pohvalili in to je nova spodbuda za naprej. Vemo, da je ta predstavitev otrokom in staršem pomagala, da so bolj doživeto praznovali Veliko noč.
Na srečo na Samoi nimamo obolelih s COVID-19, predvsem zato, ker je izredno malo poletov, ki pripeljejo ljudi na Samoo. Še vedno živimo praktično izolirani od drugega sveta. Vlada je zelo previdna. Vsi, ki pridejo v državo, so strogo izolirani in testirani, preden lahko gredo na svoje domove. Prava tako ni navadnih, rednih poletov s Samoe. In medtem ko smo hvaležni, da na ta način ni bilo vnosa virusa v državo, vemo tudi to, da ker na obisk ni Samoancev, ki živijo v tujini, ker ni turistov in ker naši ljudje ne morejo na delo v tujino, ni denarja, ki je prišel v državo prav preko teh ljudi.
Vedno več je družin, ki le s težavo shajajo iz tedna v teden. Vedno več je otrok, ki prihajajo v šolo brez svoje posodice s kosilom. Vedno pogosteje videvamo otroke, ki imajo umazano in obrabljeno šolsko uniformo. Kolikor le moremo skušamo tem otrokom priskrbeti hrano za kosilo in jim dati kakšno že rabljeno, pa vendar čisto šolsko uniformo od naših bivših učencev.
Z nami v skupnosti je tudi s. Emema, ki že dobro leto čaka, da se bo Samoa spet povezala z drugim svetom preko rednih poletov in da bo lahko šla pomagat našim sestram na Salomonove otoke, kjer imamo prav tako šole. Ima že vizum za Salomonove otoke, vendar ni letov. Majhno uto za šolo je preuredila v učilnico. V njej ima zdaj dodatni pouk branja in pisanja za tiste učence, ki imajo učne težave.
Januarja je na novo v našo skupnost prišla s. Folola. Ker je zelo spretna in izkušena učiteljica otrok v vrtcu, zdaj poleg tega, da sama uči, predvsem pomaga našim vzgojiteljicam, da bolje pripravijo svoje lekcije. Zdaj vsake toliko predstavijo kako novo iniciativo in pripravijo kaj novega, kar je v veselje otrokom pa tudi njihovim staršem.
Pa še nekaj novic iz St. Joseph School v Leauva’a vasi.
Na velikonočni ponedeljek smo imeli v šoli srečanje bivših učencev. Udeležilo se ga je kar lepo število mladih. Tisti, ki so zapustili šolo že pred nekaj leti, so zdaj že odrasli. Niso več drobni otroci, ki so leta sedeli v naših šolskih klopeh. Zanje smo pripravile uro izobraževanja, potem pa prijetno druženje v igri in skupno kosilo, ki so ga pojedli v skupinicah. Vsi smo bili veseli, da smo se ponovno srečali in podelili vse tisto, kar se nam je dogodilo od zadnjega skupnega srečanja.
31. marca smo imeli z učenci dan športnih iger. Pomerili so se v različnih veščinah. Najboljši med njimi so dobili priznanja, ki so nam jih za to priložnost kupili nekateri dobrotniki. Ves dan je bil poln zdravega tekmovalnega duha, nalezljivega veselja in prijetnega druženja. Uživali smo vsi: učenci, sestre, učitelji in tudi starši otrok.
Ta isti dan je bil poseben tudi za našo sestro Iutito, ki je zaključila izobraževanje za medicinsko sestro. Na podelitvi diplom so bili navzoči tudi njena mama, brata in ena od nas, sester. Zvečer smo praznovanje nadaljevale v skupnosti, kjer smo, kot je s. Iutita sama rekla, Bogu zapele kot Marija: Velike reči mi je storil Vsemogočni Gospod. Čeprav je bila podelitev diplom šele sedaj, s. Iutita že dva meseca opravlja redno delovno prakso v glavni bolnici v mestu Apia. Ko je dela prosta, z velikim veseljem pomaga tudi pri skrbi za zdravje učencev na naši šoli.
Sredi marca smo v naši skupnosti otrokom ponudile, da se lahko za eno uro in pol v soboto popoldne pridejo družit in igrat v našo šolo. Odziv je bil zelo dober in otroci z veseljem prihajajo. Zato bomo s srečanji nadaljevale in jih počasi obogatile še s kakšno dejavnostjo. Don Bosko, naš redovni ustanovitelj je gotovo zelo vesel in nas z nebes obilno blagoslavlja.
Zares iz srca hvala, da mislite na nas, da nas podpirate materialno in duhovno. Vaša bližina in pomoč nam ogromno pomenita. Brez vaše pomoči marsikateri učenec ne bi mogel več obiskovati naše šole. Starši enostavno ne bi mogli plačevati šolnine.
Upamo, da bodo ti otroci, ki zdaj dobivajo pomoč od vas, enkrat pomagali drugim najbolj revnim. Naj jim bo vaš velikodušni zgled spodbuda za življenje in odprtost do najbolj potrebnih.
Želimo vam globoko doživete Velikonočne praznike. Zagotavljamo vam, da se vas vedno spominjamo v molitvi in prosimo za vas, naj vam Bog da potrebne moči, da tudi preizkušnje s Covid-19 pogumno preživite. Vemo, da vam ni lahko, zato zares mislimo na vas.
Lep pozdrav iz dežele sonca in morja,
Sestre Salezijanke, učenci in učitelji iz Malololelei in Leauva’a