Dragi misijonski prijatelji!
Vem, da se na televiziji evropskih držav le malokdaj pojavi kakšna novica o Afriki, za katero pravijo, da je pozabljen kontinent. No, mogoče ste te zadnje tedne vendar kaj slišali ali videli o ponovni prebuditvi vulkana Nyiragondo, ki je povzročil toliko škode in smrtnih žrtev pred nekaj leti. Tudi zdaj ni veliko drugače, sicer pa še ne vemo, kako se bo to končalo, ker še vedno meče visoko v zrak svojo gorečo lavo. Ubogi ljudje, ki ponovnega izbruha po tako malo letih res niso pričakovali. Mnogi so pa kljub opozarjanju ostali v okolici vulkana. Saj veste: človek le nerad zapusti svoj dom. Če pa ga, je pa gotovo, da ob vrnitvi tukaj ne najde ničesar več …
Koronavirus tukaj doslej ni pustošil tako hudo kot v nekaterih evropskih državah ali kot te zadnje tedne v Indiji. Je sicer prisoten, a v blažji obliki in mnogi ga prebolevajo kot kakšno gripo in celo lažje, kot malarijo. Prejšnji teden pa je prišlo že do tretjega vala in pravijo, da je ta hujši in veliko bolj smrtonosen, ker napreduje hitreje in ga je težje prepoznati. Simptomi so drugačni in ga pogosto celo test ne pokaže. So pa tudi tukaj že začeli s cepljenjem.
V naši župniji imamo pa še drugo skrb. Opažamo namreč, da je vedno več podhranjenih otrok. Vedno jih je bilo nekaj, a zdaj se to širi kot epidemija. To je seveda posledica stanja države; ne njenega uboštva, ampak mizerije. Spomnim se, da sem vam že pred leti pisala, da je tukaj stanje takšno, da slabše ne more biti. O, pa se je od takrat še močno poslabšalo.
Pa smo v moji skupnosti sklenile, da nekaj moramo storiti. Da bi bolje spoznale situacijo, smo začele obiskovati župnijske bazične skupnosti. Za zdaj samo v okolici farne cerkve (v Afriki je namreč župnija lahko večja kot v Evropi škofija). Odgovorni teh bazičnih skupnosti so nam naredili spisek 160-ih otrok. Vprašale smo župnika, ali bi župnijska Karitas zmogla prevzeti to nase, pa smo izvedele, da je njena blagajna povsem prazna, ker je tedensko treba pomagati tudi mnogim drugim prosilcem. Odnehati pa ne smemo, zato smo potrkale na vrata drugih samostanov in nekaj malega smo dobile. Najtežje je na začetku. Pozneje, ko se bodo (tako upamo) že pokazali rezultati našega dela, bo verjetno mogoče dobiti kakšno pomoč od kakšnega mednarodnega organizma ali celo od države. Kako pa naj do takrat kupujemo živila? Zato se zdaj obračam na ljudi dobre volje za kakšen prispevek, da lahko sploh začnemo z akcijo. V prvi vrsti nameravamo dajati dvakrat dnevno dodatno hrano tistim otrokom, ki so težje podhranjeni. Zato smo ta teden med predstavljenimi otroki delale spisek tistih, ki potrebujejo hitro pomoč. S posebnim testom namreč ugotovimo, če je podhranjenost lažja ali težja. S tem testiranjem bomo še nadaljevale, da bomo prišle do končnega števila.
Vstopamo v suho, hladnejšo dobo. Pri vas je pa pomlad na višku, ali ne ? Veliko veselja vam želim in Covid naj odide za vedno.
Z misijonskimi pozdravi!
s. Mojca Karničnik, MJC, RD KONGO
Dar za s. Mojco Karničnik in njeno akcijo pomoči podhranjenim otrokom lahko nakažete na spodaj napisane podatke ali izpolnete obrazec in vam pošljemo položnico.
Misijonsko središče Slovenije, Kristanova 1, 1000 Ljubljana
TRR: SI56 0201 4005 1368 933
koda namena: CHAR
BIC banke: LJBASI2X
namen nakazila: s. Mojca Karničnik
referenca: SI00 249690