V nedeljo, 23. 7. 2023 je v večnost odšla nekdanja misijonarka v Albaniji s. Miriam Praprotnik. Pogrebno slovo bo v sredo, 26. julija 2023, v cerkvi Svetega Križa na Ljubljanskih Žalah. Ob 13. uri jo pripeljejo v cerkev, ob 14. uri bo sveta maša in nato pogrebna slovesnost.
S. Miriam se je rodila 31. oktobra 1924 v globoko verni krščanski družini. Bila je najstarejši otrok, kasneje so se ji pridružili še brat in dve sestri. Že od majhnih nog je sanjala o redovnem in misijonskem poklicu.
Ko je postala redovnica, je izrazila tudi svojo željo, da bi odšla misijonarit v Afriko, a so jo poslali kot sestro zdravnico na Kosovo, kjer je skoraj 30 let delovala med albanskim ljudstvom. Poleg dela v ordinaciji je obiskovala bolnike po domovih in pomagala kjerkoli je mogla. Nazadnje so jo upokojili iz danes nam nerazumljivih razlogov. Bog pa je to obrnil na dobro, saj se je tisto leto odprlo novo polje dela za uboge. Cerkev in Družba usmiljenk je želela odgovoriti na nove klice, zato so predstojniki iskali sestre, ki bi bile pripravljene iti v Albanijo. Prav na pepelnico leta 1992 sta se z mlado sestro Gjysto Prlaskaj odpeljali z ladjo iz Trsta v »deželo orlov in gostoljubja«. Z dobro voljo in ljubeznijo do ubogega, toliko časa zatiranega ljudstva sta na začetku premostili skoraj neverjetne težave. Ljudje so bili zelo odprti, zaupljivi, sprejemljivi za dobro in tudi za sprejem evangelija. Sestra Miriam je obiskovala bolnike in jih skrbno spremljala, prav tako svojce.
Da je mogla pomagati z zdravili, hrano in drugim, se je, v zaupanju v Božjo previdnost, povezala z dobrodelnimi ustanovami v Sloveniji in tujini. Za svoj trud je prejela več priznanj in odlikovanj, s katerimi pa se ni ponašala. Vedela je, da je vse Božji dar, saj se je darovala Jezusu za njegove brate. Na vprašanje, kaj bi naredila, če bi se še enkrat odločala za poklic, je odgovorila: »Ko bi še enkrat izbirala poklic, in ko bi ga izbirala tisočkrat in milijonkrat, bi vedno znova izbrala to, kar sem: zdravnica in redovnica, in to usmiljenka. Naše glavno pravilo je tako lepo: Darovati se popolnoma Bogu za služenje Kristusu v ubogih«.
Po truda polnih dnevih si je zlasti ob večerih vzela čas za dopisovanje. Mnogim je pomagala z nasveti, z duhovno bližino.
S. Miriam je izredno ljubila Cerkev. Molitvi zanjo je posvetila veliko časa, najraje zgodaj zjutraj, saj je potrebovala izredno malo spanja. Največ je molila za duhovnike, mnogim je pomagala najti pot v duhovništvo ali vztrajanje v njem. S premišljevanjem globokih teoloških knjig, zlasti vzhodnega meništva, je prodirala v skrivnost Svete Trojice. Zato ji je bila posebna ljubezen tudi lepo oblikovana molitev. Bog je pač Lepota in zanj mora biti vse lepo.
Leta 2012 je prišla na zdravljenje v Slovenijo, v upanju, da se bo vrnila v ljubljeno Albanijo. Pa to ni bila Božja volja. Zaradi oslabelega zdravja je ostala v domovini. Nekaj časa je še pomagala pri lažjih delih v Šentjakobu, ko je omagala, pa se je preselila v Dom svete Katarine v Mengšu. Tu je nadaljevala svoje poslanstvo, svoj misijon, z molitvijo in darovanjem onemoglosti, dokler v srcu ni zaslišala klica: »Pridi, moja hči, moja nevesta, v malem si bila zvesta, čez veliko te bom postavil.«
Hvaležni smo za njeno bogato, Bogu darovano življenje, hvaležni, da je sodelovala z milostmi, ki jih je bila deležna. Zdaj trdno upamo, da se veseli pri Bogu skupaj z mnogimi, ki jim je pokazala pot v srečno večnost.
sestre usmiljenke in MSS