piše: Jože Andolšek
Takoj po veliki noči sem se želel odpraviti na sever Etiopije. Po pristanku letala v Addis Abebi sem dobil sporočilo, da bom moral kar pet dni čakati, preden bom lahko odšel na salezijanski misijon v Mekele, kamor sem bil namenjen. Tako sem se v Addis Abebi udeležil obredov velikega tedna. Kopti se držijo julijanskega koledarja, ki je imel letos le teden dni zamika. Katoličani se jim pridružijo, saj so v manjšini.
Na veliki petek smo v salezijanski župniji ves dan častili križ. V cerkvi in pred njo so se zbrali večinoma otroci in mladi, v manjšem številu pa tudi starejši. Ob pesmi in Božji besedi, ki so jo mladi prebirali, smo premišljevali Jezusovo trpljenje. Cerkev je bila povsem polna. Zbrani smo hvaležno premišljevali o vsem, kar je Jezus storil za vsakega izmed nas. Ker sem imel s seboj knjižico „Magnificat“, sem lahko sledil odlomkom Božje besede, ki so jih prebirali. To branje Božje besede me je spominjalo na svetopisemski maraton.
Pri obredu je bilo veliko simbolike; predvsem v kajenju s kadilnico. Ker Afričani niso obremenjeni s časom, so po prebranem odlomku dolgo ponavljali odpev. Tako pride Božja beseda do dna srca in duše.
Veliko ljudi v Etiopiji trpi krivice. Znamenje križa pa pomeni, da nas Bog ne pušča samih – On je vedno tam, kjer ljudje trpimo.
Na veliko soboto smo od 21. ure do polnoči častili Jezusa v Najsvetejšem Zakramentu. Ob polnoči se je začela sveta maša, ki je trajala do pol štirih. To je bilo petja! V procesiji s svečkami so navdušeno prepevali alelujo, tako da se tudi zakrknjenemu zahodnjaku v nekem trenutku odpre srce in si reče: „Jezus je vstal, resnično je vstal!“ Ob njih sem se učil pogovarjati z Gospodom – iz obličja v obličje.
Ko me je po sveti maši duhovnik predstavil, da prihajam iz Slovenije, so takoj po maši stopili k meni v zakristijo ministranti, srednješolci in študentje ter me spraševali, ali poznam kolesarja Tadeja Pogačarja … Kar nekaj njegovih zmag so mi našteli. Čudil sem se in bil hkrati ponosen na enega od naših najboljših športnikov.
Razmere na severu Etiopije so tako hude in vrste travm tako raznolike, da jih ni mogoče opisati
V vojni, ki je trajala od leta 2020 do leta 2022, je bilo ubitih več kot milijon ljudi. Več kot 150.000 deklet in žena je bilo spolno zlorabljenih. Tudi sedanje razmere niso dobre. Ljudem lajšajo trpljenje salezijanci in druge redovne družbe ter karitativne organizacije.
Po petih dneh v Addis Abebi sem končno prispel na sever Etiopije v salezijanski misijon v Mekele. Tu sem se takoj srečal s podhranjenimi otroki, ki umirajo, ker nimajo hrane, nimajo vode in nimajo zdravil, pa tudi šol ne obiskujejo. Banke so zaprte, nafta se dobi le na črnem trgu – in to le po litrih … Učitelji ne prejemajo plače. Tu ni kamer, ki bi k nam na Zahod ponesle krike nedolžnih otrok, žena in starcev. Geopolitično ti predeli namreč niso zanimivi, pa tudi morja in surovin, kot je nafta, nimajo … Salezijanci so me opozorili, naj zaradi politične situacije ne bom na socialnih omrežjih, češ da bi lahko imel težave tako jaz kakor tudi Salezijanska družba v Etiopiji. Še v lanskem letu so bili vsi ena duša in eno srce, trenutno so pa razdeljeni po tistem ključu, ki nam je znan iz zgodovine: Divide et impera – Deli in vladaj. Eni v Addis Abebi so za premierja, drugi, ki se niso dali podkupiti, pa so zvesti svojemu ljudstvu na severu Etiopije.
Naj delim z vami nekaj zgodb:
Z darovi smo srednješolki Sigre pomagali plačati operacijo noge. Pred leti je vanjo zapeljal vojaški avtomobil ter ji povsem izmaličil nogo. Sigre je zelo vesela in se zahvaljuje za dar, ki jo je po nekaj letih rešil trpljenja.
V življenju prihaja do srečanj, ki zdravijo rane. Hvaležen sem, da kot posrednik mnogih lahko pomagam najbolj potrebnim v tej deželi.
Awet, ki je na naši šoli zaposlena kot čistilka, sem dal kuverto, v kateri je bil skromen dar, da ga odnese svoji sestri Ruth. Ruth živi doma in je zaradi duševne bolezni zaprta v povsem majhnem prostoru. Lansko leto sem jo že obiskal in ni bila najboljše volje. Sestra ji je dala kuverto in ji rekla, da jo abba Jože pozdravlja in ji podarja kuverto. Ruth pa je denar vrgla stran in rekla: „Želim videti abba Jožeta.“ Naslednji dan sem, ne da bi vedel, kaj se je zgodilo prejšnji dan, vprašal Awet ali grem lahko obiskat njeno sestro. Awet se je razveselila mojega vprašanja. Skupaj sva odšla na dom k Ruth, ki me je z veseljem sprejela. Podaril sem ji plišasto igračo. Ruth je v času, ko je sestra v službi, zaprta v majhnem prostoru zaradi svoje duševne bolezni in slabih izkušenj. Ko pa se Awet vrne iz službe, živita v skupnem gospodinjstvu. Še dolgo v noč sem pestoval to doživetje, ki je postalo del mene … Pa sem si rekel: „Kako malo je potrebno, da drugemu narediš veselje!“ Tudi Ruth se me je razveselila. Hudo mi je, ker boleha tudi za rakom.
Vsako jutro smo se s socialno delavko, ki se sporazumeva v lokalnem jeziku, in s salezijanskim uslužbencem, ki govori tudi angleško, odpravili od družine do družine. Razdelil sem 230 kuvert z darovi, za katere so bili vsi nadvse hvaležni.
Neka družina je prejela tri kuverte – za očeta, ki ima urinski kateter, za mamo, ki je slepa, ter za mamico z otrokom.
Na domovih mi bolniki pokažejo kakšno „tablico“ aspirina kot svoje zdravilo. In to je vse, s čimer si lahko pomagajo v bolezni!
Vse dni bivanja na severu Etiopije sem se ob trpljenju, ki sem mu bil priča, spraševal, kaj mi želi to trpljenje podhranjenih, žejnih, nepismenih otrok sporočiti … V imenu vseh tistih, ki jim ni vseeno za vse te moje sestre in brate, sem jim pripovedoval, da niso pozabljeni, da mnogi molijo zanje in darujejo, da bi imeli dnevni obrok hrane … Poznam njihova imena, še bolj pa njihove zgodbe, na primer zgodbo Samuela, ki ne bo nikoli prestopil praga šole, ker je avtist, zato ga starejša sestra po pouku uči brati in pisati …
Ta deklica je stara pet let. Povsem je zverižena, le kost in koža jo je! Je tudi HIV pozitivna. Mama ima duševno motnjo in jo je zapustila, oče pa je pred letom dni odšel v Libijo. Z ljubeznijo skrbi zanjo stara mama.
Ta mama je paralizirana, ker ji je vojak med vojno strl hrbtenico. Pred mesecem dni je prejela največji dar – otroka. Pri njih je navada, da ob obisku dojenčka ponudijo lokalno pijačo. Mlada mama je bila nadvse vesela, da nisem zavrnil njenega gostoljubja. A naslednji dan sem imel kar nekaj težav …
Vsak dan sem se srečeval z dekleti in ženami, ki so bile telesno, duševno in duhovno ranjene. Številne izmed njih se kar ne morejo pobrati kljub terapijam, ki jim jih nudijo salezijanci v skupini, in osebnim pogovorom s psihologom.
V tednih bivanja v Mekele sem na željo dr. Jurija Matije Kališnika, župljana slovenske župnije v Celovcu, obiskal direktorja univerzitetne bolnišnice v Mekele dr. Abraha Hailua. Na tej ustanovi je naš znani slovenski strokovnjak že večkrat predaval. Prof. Kališnik si na vso moč prizadeva, da bi čim prej postavil projekt srčne kirurgije ter da bi s skupino evropskih srčnih kirurgov začeli izvajati srčne operacije. Dr. Abrahu mi je izročil pozdrave za Jurija Matija ter mi ob tem dejal, da vsak dan prosi Boga, naj nakloni deželi potreben mir.
Dopoldan sem obiskoval revne družine. Ravnatelj Samuel me je prosil, da bi popoldan pripravil misel za dekleta. (fantov ni, ker so zbežali iz dežele, da jim ne bi bilo treba iti na bojišče.) Ker je tako za kopte kakor za katoličane praznik Jezusovega krsta nadvse pomemben, sem jim pripovedoval o lepoti zakramenta sv. krsta. Približno takole sem jim govoril:
Zgodilo se je ob reki Jordan, ko je prišel Jezus k Janezu Krstniku, da bi ga krstil. Odprlo se je nebo in zaslišal se je glas iz nebes: „Ti si moj ljubljeni sin, nad teboj imam veselje!“
Aleluja, Kana, Ayro, zaradi Jezusovega krsta je v tvojem srcu prostor, kjer si povsem lepa. Te lepote ti ne more nihče vzeti, kljub temu da si ranljiva in imaš napake … Tudi takrat, ko te tarejo skrbi, ko si žalostna in se sprašuješ, kakšna bo tvoja prihodnost v tvoji deželi, je On s teboj.
Nato smo skupaj zmolili Psalm 139: „Gospod, ti si me vsega ustvaril, oblikoval si me v telesu moje mame. Hvalim te, ker sem tako čudovito ustvarjena, ker so tvoja dela čudovita. Do dna me poznaš in ni ti bilo skrito, ko sem nastajala nevidno, pod maminim srcem!“
Mnogi mladi mi pravijo, da bi radi postali zdravniki, medicinske sestre, učiteljice, psihologinje … Pa jih vprašam: „Zakaj?“ Odgovorijo mi: „Da bi zdravili otroke in starejše.“
Bog me je našel v misijonu, ko sem živel s podhranjenimi otroki, ki so zapisani smrti, ker nimajo hrane, čiste vode, zdravil … Ko gledam te skelete, si rečem, tu bi rad po svojih močeh pomagal in dajal kanček upanja. … Tam ni kamer, ki bi zaznale krike nedolžnih otrok, žena in starcev.
V misijonu srečujem Jezusa v revnih in ranjenih, ki me spominjajo na Njegove besede: »To je moje telo …«
Ko delim svoje življenje z najbolj revnimi, občutim, da smo si revni podarjeni v bolečini in upanju. Najbolj me prevzame njihova hvaležnost.
Za vsak vaš dar, pomoč in molitev vam bom zelo hvaležen.
Jože Andolšek
Darove za Etiopijo lahko nakažete na:
Misijonsko središče Slovenije
Kristanova 1, 1000 Ljubljana
TRR: SI56 0201 4005 1368 933
koda namena: CHAR
BIC banke: LJBASI2X
namen nakazila: Lakota v Etiopiji
referenca: SI00 279204