TIMOTEJ CVIRN IN JAKA MOJŠKERC, MISIJONSKA PROSTOVOLJCA
Takšnega poletja, kot je bilo letošnje (2024) na Arktiki, nisva in verjetno ne bova doživela nikoli več. Zaradi raznih logističnih dilem, ki smo jih imeli, sva se odločila ločiti in vsak za en mesec in pol ostati v svojem misijonu, Timotej v Baker Lake-u in Jaka v Chesterfield Inletu, slabih 300 km narazen. Sestra Dorica je v juniju zapustila Nunavut in se za nekaj časa preselila na jug Kanade, kjer trenutno živi še z drugimi sestrami. Tako sva bila za to preizkušnjo primorana izkoristiti vse znanje, ki nama ga je sestra Dorica v zadnjih mesecih predala.
Poletje v zimi
Sneg je izginil, led na morju in jezerih se je začel topiti in ledene gore so ležerno plavale po gladini čakajoč, da jih zmanjka. Na plan so pogledale raznobarvne cvetlice. Nočno temo je v tem času pregnalo polnočno sonce. Kakšen mesec ali dva sva imela tako vsako noč privilegij, da si oči paseva na izjemno dolgih sončnih zahodih in nežno rožnatem nebu, ki ga okrog treh ponoči prekine sončni vzhod. Poletje, podobno kot zima, je na Arktiki nekaj popolnoma drugačnega kot pa doma v Sloveniji. Moč je začutiti tudi znatno spremembo v duhu ljudi – na dan privre pozitivna in igriva otroškost. Predvsem v Chesterfield Inletu, kjer imajo otroci med šolskim letom navado vsak dan za eno uro prihajati v misijon, so se poleti, ko je časa kar naenkrat znatno »več«, še posebej radi zadrževali v misijonu. Jaka jih je animiral tudi po več ur na dan, k njemu pa so vedno prišli z najrazličnejšimi vprašanji, prošnjami ali izpovedmi. Misijon je za otroke vedno zatočišče in s tem v mislih jih je treba sprejeti. Na trenutke so prihajali tako pogosto in ob tako poznih urah, da jih je bilo treba skoraj napoditi domov. Ne glede na to, pa je bila njihova dobrobit brez izjeme vedno na prvem mestu.
Otroci imajo glavno besedo
Z otroki pa je v nunavutskih misijonih treba biti posebej previden. Starši so do njih presenetljivo izjemno zaščitniški, v marsikaterem primeru bi lahko trdili, da celo preveč zaščitniški, zato lahko hitro postaneš žrtev jeznih staršev. Otrok ima večkrat glavno besedo pri hiši, kar pri druženju z ostalimi otroki v misijonu zelo hitro privre na dan. To je le eden izmed simptomov precejšnjega odmika od inuitske tradicije, ki je vedno sledila načelu, da ima najstarejši član družine, torej starešina, tudi glavno besedo, da se mu ne oporeka in se stori kot on pravi. Tako so zagotovili, da se je na mlajše generacije preneslo še kako pomembno znanje za preživetje. Danes to znanje ni več potrebno, saj imajo Inuiti trgovine, ogrevane hiše, telefone in internet. Starešine so »ujeti« v prehodnem obdobju med njihovo tradicijo in globaliziranim načinom življenja, kar njihovemu znanju, ki je bilo včasih vitalno, precej zmanjša vrednost. Ni se več potrebno zanašati nanje. Staršem se zdi, da je tisto, kar je otroku všeč in kar mu prinaša trenutno zadovoljstvo, zanj tudi dobro. Tako neredko vidiva primere, ko je otroku, še preden zna govoriti, s prepričanjem, da je za otroka to dobro, dan pametni telefon, ki je večji od njegove glave, da lahko drsa po TikToku ali drugih platformah, ki servirajo kratke video vsebine. Prav tako tudi večkrat vidiva, kako malček pije gazirane sladke pijače, ki jih, brez pretiravanja, v Nunavutu ljudje spijejo v veliko večjih količinah kot pa vodo.
Odmik od tradicije
Otroci imajo tako praktično vso svobodo, nihče jih ne omejuje. V šolo jim ni treba, če ne želijo. Na telefon so večkrat priklenjeni tudi celo noč, do jutranjih ur, kar pomeni, da spijo čez poldan. Poleg tega zelo redko vidiva, da bi jih kdo učil ceniti materialne stvari ali hrano, kar se sliši protislovno, vendar je na žalost še kako res. Poleti je imel Jaka v Chesterfield Inletu glede tega precejšnje težave. V tamkajšnjem misijonu imamo prostor, ki mu pravimo food bank – v njem skladiščimo hrano, ki so jo darovalci radodarno donirali ljudem Chesterfield Inleta, ki se znajdejo v pomanjkanju. Marsikdo ceni ta prostor in se zaveda, kakšen pomen ima. Problem pa se je pojavil pri otrocih. Ker je food bank stalno dostopen, so vanj zahajali otroci, ko so se zunaj igrali in nemalokrat ta prostor spremenili v svoje igrišče. Verjetno skoraj ni treba posebej omenjati, da je bilo treba stran pometati kar nekaj hrane, ki so jo otroci žrtvovali za svojo igro. To ne odraža le otroške razigranosti, temveč globlji problem, ki sva ga omenila že prej – odmik od tradicije, ki ga predstavlja novo posvojeni življenjski slog.
Priprave na zakramente
V Baker Lake-u, kjer sva trenutno in kjer bova do konca najine odprave, se je s septembrom začelo novo šolsko in s tem veroučno leto. Ker zadnja štiri leta v misijonu ni bilo nikogar za daljši čas, zadnje štiri generacije otrok še niso pristopile k prvemu obhajilu, kar za naju pomeni, da jih bova v naslednjih mesecih midva pripravila na to. K temu sva pristopila s kar nekaj dvomi, po eni strani v sama sebe in najino kompetentnost za to nalogo, po drugi pa ali bo kdo od otrok sploh prišel. Do zdaj smo imeli dve veroučni uri, na katero so od 15 povabljenih vsakič prišli le trije. Podobno kot v Chesterfield Inletu ure začenjava s kruhom in Nutello ter pogovorom, da se otroci lahko malo sprostijo, saj v tukajšnjem misijonu ni v navadi, da se otroci zadržujejo v njem, zato jih ne poznava dobro in oni ne poznajo naju. Uro nadaljujemo z zelo osnovnimi pojmi. Starši svojih otrok ne vzgajajo v veri, kljub temu da so krščeni, kar pomeni, da jih morava naučiti, kako se pokrižati, kako moliti, kaj so elementi vsake cerkve in tako naprej. Presenetili sta naju njihova vedoželjnost in pripravljenost za sodelovanje, ki sta bili kljub pomanjkanju znanja precej očitni. Nazadnje smo imeli sicer precej očitno težavo – z oktobrom se je začelo obdobje, ki bi mu v Sloveniji brez pomisleka rekli zima. Ravno v tem času pa nama je po nesrečnem naključju zmanjkalo bencina v tanku, s katerim ogrevamo celotno stavbo. V cerkvi je čez noč padla temperatura na borih 9 °C in prepričana sva bila, da bo potrebno verouk odpovedati, ker bo otrokom premrzlo. Na najino presenečenje pa se otroci niso preveč pritoževali. Ostali so oblečeni v svoje bunde in tako je bila stvar rešena. Želiva si, da bi prišlo več otrok, ki bi jim lahko podala idejo, da lahko vera izboljša njihova življenja, saj na najine vesti stalno trka dejstvo, da bodo njihova življenja v primerjavi z našimi precej težja, v kolikor do zdaj še niso bila. S tem bi jih po drugi strani rada naučila ceniti svoja življenja, da uvidijo, kako edinstvena so.
Voditi misijon v Nunavutu je brez primere edinstvena izkušnja. Vsak dan je nova neznanka in priložnost za novo zgodbo, ki jih je v tem času nastalo že skoraj neobvladljivo veliko število. Na koncu pa ljudem največ pomeni tvoja prisotnost, dejstvo, da si tam, ko potrebujejo zatočišče, pogovor ali nasvet. In ta prisotnost je tista, ki nama vliva moč in daje zagon, da nadaljujeva s svojim delom, saj zaradi zgoraj omenjenih težav včasih dobiva občutek, da je najina prisotnost in prisotnost misijonarjev v Nunavutu na splošno na trenutke zaman. Vedno znova pa nama je z življenjem tukaj dokazano nasprotno in postavi v perspektivo, kako pomembno delo je zadnjih 25 let tukaj opravljala sestra Dorica.
