Kot da nista dovolj dve leti vojskovanja in več kot milijon mrtvih, 170 tisoč spolno zlorabljenih deklet in žena, dva milijona razseljenih … Obmejne arabske države so ponudile orožje in denar Nobelovemu nagrajencu Aby Ahmedu za začetek vojne in zavzetje Eritreje, da bi tako dobil dostop do morja. Če želi priti do Eritreje, pa mora najprej »obračunati« s Tigrajem. Ob osvojitvi Eritreje bo imel dostop do Rdečega morja, ki je strateško pomembno. Tako bi to področje lahko kontrolirale arabske države. Že decembra sem v glavnem mestu Mekelle lahko videl, kako je prihajala zvezna vojska iz Addis Abebe s pehotnim orožjem in oklepniki.
S pomočjo socialne delavke Melenesh iz salezijanskega misijona sem obiskoval družine, v katerih otroci umirajo zaradi podhranjenosti in pomanjkanja zdravil.
Ker so številna dekleta in žene HIV pozitivne, sem se pri salezijancih in redovnih sestrah pozanimal za vzrok. Povedali so mi, da so okuženi vojaki načrtno spolno zlorabili na tisoče mladih deklet in žena z namenom uničenja tigrajskih družin.
Tem dekletom in ženam navadno dam priložnost, da bolečino izpovedo v risbi ali jim predlagam, naj napišejo pismo in ga nato preberejo. Tako travme pridejo na površje. Večkrat se zgodi, da preidejo iz nemega krika v jok ter potrebo, da so slišane. Tu pa bližina človeka in odnos z Bogom kar najbolje zdravita. Vsak dan so nove zgodbe o bolečini, o izgubi dragega človeka in o upanju.
Deklica, stara pet let, je ležala na tleh v klopčiču, povsem zverižena, le kost in koža. Je tudi HIV pozitivna. Mamo so vojaki ranili in je duševni bolnik. Zapustila je hčerko in odšla. Tudi oče je pred letom dni odšel v Libijo. Za deklico z ljubeznijo skrbi stara mama.
Popoldne sva z Melenesh obiskala družino, kjer je na postelji ležala 45-letna mama, ki so ji zaradi rakavih tvorb odstranili želodec. Ob strani je imela stomo, ki je zelo zaudarjala, saj so ji jo zaradi pomanjkanja vrečk zamenjali le na vsake dva ali tri dni. Sedel sem ob njej in jo držal za roko. Sin mi je prinesel pokazat vrečko in prosil, če bi jih lahko nabavil. Telefoniral sem zdravnici s. Tihesh v Addis Abebo, ki smo ji pred leti pomagali pri študiju medicine in zdaj vodi ambulanto. Vrečke je imela na zalogi. Upam, da bo v naslednjem tednu šel kdo z letalom v Mekelle, da bo vrečke nesel bolnici.
V Mekelle videvam vojake z vso opremo, na poteh izven mesta so kontrole. Efrem, oče petih otrok, je učitelj angleščine v naši tehnični šoli, pravi mi: »Bojim se za družino!« Jaz pa razmišljam o mladih in otrocih …
Ranjena dekleta in žene z najmanjšimi otroki vsak dan prihajajo v salezijanski center na trimesečni šiviljski tečaj, druga skupina pa na trimesečni frizerski tečaj. Mame z najmanjšimi se razveselijo kapic in copatkov, otroci pa karamel, kakor pravijo bombonom. Nekateri srednješolci so me povabili na dom. Tri maturantke so mi prinesle zahvalna pisma za dobrotnike. Dajo mi vedeti, da vsak dan zanje molijo. Ko z Melenesh obiskujem družine, večkrat jokamo. Ne morem si predstavljati, da bi te mlade, nekatere poznam po imenu, hudobni ljudje zopet ranili. Postal sem del njih. Tudi oni mi dajo vedeti, da sem njihov. Sam si pa mislim, kako malo je potrebno, da sprejmemo drug drugega. Podarjajo mi veliko več, kot pa jaz njim.
Naslednjič sem namenjen k njim po veliki noči, 6. aprila, da bi jim s svojo prisotnostjo in darovi lajšal bolečino. Prosim vas, da se teh preizkušanih sester in bratov spomnite v molitvi.
Hvaležni Jože Andolšek