Izšla je nova knjiga z naslovom V navzkrižnih svetovih: Salomonovi otoki – Slovenija, katere urednik je dr. Drago K. Ocvirk. V njej pet avtorjev opisuje svoja doživetja Salomonovih otokov in Slovenije. Priporočamo v branje!
Knjigo z naslovom V navzkrižnih svetovih. Salomonovi otoki – Slovenija je uredil dr. Drago K. Ocvirk, ki je tudi sam prispeval svoj opis doživetij in spoznanj na Salomonovih otokih (2010-11). K sodelovanju je povabil salomonskega bogoslovca Gideona. Ta je iskrivo popisal svoje trimesečno bivanje v Sloveniji in nam predstavil zelo drugačno podobo nas in našega sveta, kakor jo imamo sami. Dobrodošla in izvirna osvežitev! Nigerijcu Joachinu, ki se je poskusil kot misijonar na Salomonih, je ta svet tako drugačen, da samo strmi in se čudi. Spet drugače, tokrat po žensko, vidita Salomone Ana Rici, medicinka in teologinja, in uršulinka prof. dr. Snežna Večko. Obe sta na Salomonih poučevali in se dodobra spoprijateljili s salomonskimi dekleti in ženami in nas popeljeta tudi v ta svet, ki je sicer moškim očem skrit.
Iz knjige V navzkrižnih svetovih
»Kakšni so vaši vtisi o Tokiu?« je novinar dnevnika Solomon Star povprašal ministra, ki se je z uradnega obiska vrnil v domovino. Minister, očitno prevzet, je odvrnil: »Ne boste verjeli, toda v Tokiu je več ljudi kakor dreves!« Kako ne bi prav tokijska gneča napravila nanj močan vtis, ko pa je na Salomonovih otokih prav nasprotno. Povsod so namreč drevesa, džungla, neprehodni gozdovi, tako da se ljudje in naselja v njih povsem porazgubijo in so malodane prava redkost. Še bolj zgubljeni so ljudje na ogromnih morskih prostranstvih, ki otoke delijo in hkrati povezujejo med seboj. (Drago Ocvirk)
***
Zaradi dvojega sem dojel, kako nedolžen oz. neveden sem. Prvo je hrana, drugo pa obleka. Hrane je tu v izobilju in ogromno je različnih jedi in pijač. Skorajda vsa tukajšnja hrana je zame nova. Na Salomonih ne jem, česar nimam. Povedano drugače: jemo le to, kar pridelamo, utrgamo ali morda ulovimo, tu pa jemo, kar se nam zahoče. To pomeni, da moram izbrati hrano, ki jo hočem jesti; tu lahko izberemo najljubšo jed in se drugega ne dotaknemo. Razumljivo, da sta zato Drago in Ana med potovanjem ves čas razpravljala, kaj je na jedilnem listu, in potem izbrala najprimernejše. Tudi vrstni red, kako jemo, je določen. Tako je npr. najprej juha, potem glavna jed in nazadnje sladica. Vse to je popestreno s pijačo, kot je pivo, vino ali sokovi. Solat, ki so za mnoge priljubljena mešanica zelenjave, nimam rad. Dva tedna sem preizkušal vse mogoče vrste hrane, kasneje pa sem izbiral tiste, ki so mi bile všeč. Tako sem spet začel jesti kot normalen razsoden človek, medtem ko sem sprva jedel vsepovprek kakor prašič. (Gideon)
***
Pogled na prof. Ocvirka, ki si je delil mesto s škofom, pa ni bil tako obetaven. Brez kakršnihkoli pritožb je že nekaj časa slonel čez rob kanuja in z želodčno vsebino hranil ribice. Zjutraj smo zgodaj odšli, tako da jim ni mogel privoščiti česa boljšega kakor le rumeni kisli žolč. Valovi so mu spirali glavo, telo pa je ždelo in trpelo brez reakcij. Barve je bil sivo blede, usta pol priprta, telo se mu je sesedlo na tla in brez moči obviselo na stranici kanuja in se samodejno nagnilo čez njo, ko je bilo treba izbruhati želodčni val … Kot je kasneje povedal, se mu je zdelo, da je bil želodec že zunaj in je visel le še na tistem rumenkastem curku, ki je drl iz ust, njegova duša pa se je držala telesa le še za konec jezika. Otrpnil je brez misli in bolečine, neizmerna hvaležnost za dar življenja ga je prevzela, hudo mu je bilo le, če meni ne bo dano dočakati naslednjega dne, ko bi imela rojstni dan. (Ana Rici)
***
V Nigeriji sem srečeval skupino, ki jim njihova religijska postava prepoveduje, da bi imeli karkoli na nogah, medtem ko so oblečeni v svoja obredna oblačila, ki so obvezna pri udeležbi obredov. Ko se doma preoblečejo, lahko obujejo, kar se jim zahoče. Kolikor mi je znano, privrženci te vere niso le v moji domovini, ampak marsikje drugod po svetu. Ko sem v salomonski prestolnici videl ogromno ljudi bosih, sem najprej pomislil, da je omenjena verska skupnost na Salomonih silno razširjena. Toda na moje presenečenje ni tako: tukaj ljudje pač hodijo bosi in pika. Presenečen sem bil zato, ker kaj takega nisem pričakoval v naših časih. Ljudje danes … pa bosi!? (Joachin)
***
Naenkrat so si deklice in mlade matere (iz varne hiše) zaželele, da gremo na sprehod ob obali in tam naredim z njimi nekaj posnetkov. S tem se je začela prava fotoseansa. Z bujno domišljijo so si izmišljale nove in nove poze za portretiranje in se neskončno veselile, ko so videle, kako so fotogenične. Tudi majhni otroci s svojimi vragolijami so prišli večkrat na vrsto, če ne drugače, kot okras glavnim portretirankam. To mi je veliko povedalo. Ugotovila sem, kako je posamezna žena napredovala od enega do drugega srečanja, kako se je pomladila in zacvetela, kako so se otroci s strahom v očeh polagoma sprostili, razigrali, kako se deklice, ki ob prihodu v zavetišče molčijo o svoji travmi, po terapiji zopet veselijo svoje mladosti. Zatrjevale so, da bodo za vedno ostale pri sestrah. Pripomnila sem, da jih morda Bog res kliče k njim, morebiti pa bodo srečale kakšnega fanta, ki jim bo všeč. Ob tem je sledil odločen »ne«, in: »Življenje je težko!« Kljub temu so, zaupno se me oklepajoč, počasi pritrdile, da jim je morda namenjen dober fant, s katerim bodo lahko ustvarile družino. Skoraj bi izustila: »V bogoslovju je veliko takih …« (S. Snežna)